Cenjen carrarski marmor, ki prekriva njegovo pročelje, je obrabljen, podjetja pa se izogibajo selitvi v utesnjene pisarniške prostore v notranjosti.

Novodobna interpretacija klasičnega Slavoloka zmage, kocka iz stekla in marmorja, stoji na koncu dolge osi, ki se začne pri muzeju Louvre in teče prek Elizejskih poljan. Zasnoval ga je danski arhitekt Johan Otto Von Sprecklsen, ki ga je bolezen prisilila, da je vajeti projekta leta 1986 predal Francozu Paulu Andreuju.

Slavnostno odprtje stavbe je bilo 14. julija 1989 ob srečanju skupine G7, ki so se ga udeležili pomembni svetovni voditelji, med njimi Margaret Thatcher.

Danes pa je slavolok le senca svoje nekdanje slave. S severne strani ga iz varnostnih razlogov obdaja trak, ki preprečuje dostop, na južni strani pa so nekaj plošč marmorja že nadomestili z odpornejšimi granitnimi.

Z vrha slavoloka se sicer ponuja odličen razgled prek Elizejskih poljan, trga Concorde in vrta Tuilerije do Louvra, vendar dostop na vrh že od aprila 2010 ni več mogoč.

Videz pred uporabnostjo
V slavoloku imata v južnem delu pisarne dve francoski ministrstvi, vendar prostori niso prijazni za uporabnike: v njih ni naravne svetlobe, poleg tega jih povezujejo dolgi in ozki hodniki. Da stavba ni ravno prijetna za uporabnika, priznava tudi Andreu: "Morali smo se držati vrste omejitev. Naša naloga je bila postaviti sodobni slavolok v osi s historično osjo, ki prečka Pariz od vzhoda proti zahodu. Zunanjost je imela prednost, kar je šlo na račun notranje ureditve."

Rešitev na obzorju
Oktobra se bodo v prostorih obeh ministrstev lotili obsežnih obnovitvenih del, ki bodo stala 200 milijonov evrov in bodo trajala dve leti. Usoda severnega dela, kjer je večina pisarn praznih, pa je bolj negotova.

Negotovo je tudi ponovno odprtje strehe za obiskovalce, nanjo se jih je nekdaj z dvigali povzpelo na 10.000 letno. Vendar pa se, kot je dejal predstavnik za stike z javnostmi ministrstev, ideji kljub vsemu še niso odpovedali.