Odkritje meče novo luč na vse načine uporabe človeških lobanj, ki jih je predkolumbovska civilizacija prakticirala pri svojem obredju v Velikem templju (Templo Mayor) v današnji mehiški prestolnici, takratnem Tenochtitlanu. Tam so med letoma 1325 in 1521 (ko so oblast prevzeli španski zavojevalci) Azteki prirejali vse svoje pomembnejše ceremonije.

"Inštalacija" na drogu?
Vseh petdeset človeških lobanj so arheologi izkopali pri enem samem žrtvenem kamnu. Pet od tega jih je bilo pod kamnom, ob straneh pa so imele zvrtane luknje, kar najverjetneje pomeni, da so bile obešene na stojalu za lobanje. Preostalih 45 je bilo, tako vsaj ocenjuje Raul Barrera z Mehiškega inštituta za arheologijo, bolj ali manj naključno pometanih okrog kraja žrtvovanja.

Arheologi so na poslednje počivališče žrtvovanih nesrečnežev po čistem naključju naleteli avgusta, med rutinsko obnovo templja. Lobanje pripadajo tako moškim kot ženskam med 20. in 35. letom starosti, ni pa še izključeno, da niso bile izkopane na drugih lokacijah in nato znova pokopane v templju. Ni še gotovo, ali so bile nekatere od njih rahlo poškodovane zato, ker so bile že pripravljene za izdelavo mask-lobanj. Te so delali tako, da so človeške ostanke okrasili z zelenimi kamni (namesto oči), verižicami iz školjk, kraguljčki ali rezil iz obsidiana. Maske so predstavljali boga smrti Mictlantecuhtlija.

Rutinska odkopavanja obrodila cel kup sadov
Mehiške oblasti so že avgusta poročale tudi o takrat neprecedenčnem odkritju na drugem koncu istega templja. Takrat so odkrili okostje mlade ženske - mogoče je, da je bila žrtvovana kot poosebitev boginje - okrog katerega so ležali kupi skupaj skoraj 1800 kosti. Tretje nenavadno odkritje v zadnjem času je bilo "sveto drevo", ki je videti kot star, žilav hrast, ki se dviga iz vodnjaka in za katero strokovnjaki menijo, da so ga iz gorske regije preselili v ritualne namene.

V mezoameriških kulturah je namreč veljalo prepričanje, da so veje štirih svetih dreves podpirale devet obokov nebes in iz njih prevajale kozmični tok; korenine so bile obenem vez z Mictlanom, torej podzemljem. Ljudje so verjeli, da se tako dobre kot negativne sile bogov iz neba in podzemlja v svet pretakajo skozi votla drevesna debla.

Kakšno vlogo je v ritualu imela glava?
Arheologinji z Univerze na Floridi Susan Gillespie se zdi še posebej zanimiv podatek, da so bile lobanje, ki so bile pred zakopom obešene na stojalu - reče se mu tzompantli - pokopane ločeno od preostalih. "To je povsem nova informacija o uporabi in ponovni uporabi lobanj pri ritualih v Velikem templju."

Dandanes velja prepričanje, da ujetnika na žrtvenem kamnu niso usmrtili z obglavljenjem, pač pa tako, da so mu razparali prsni koš in iztrgali srce. "Azteško žrtvovanje po navadi asociiramo z odstranjevanjem srca, in ne z dekapitacijo," to povzema Gillespiejeva. "Odkritje nam v končni fazi pomaga bolje razumeti, kako so Azteki razumeli in uporabljali človeško telo."