Pretresljiva izpoved najstnice Mure, ki je zaradi mamil nepričakovano izgubila dobrega prijatelja, je bila lani krstno uprizorjena v Tunelu Lutkovnega gledališča Ljubljana in kmalu postala prava uspešnica med mladinskimi predstavami, čeprav je sprožila nekaj polemik o primernosti predstave za osnovnošolce. Prva ponovitev radijske igre bo v četrtek zvečer na 3. programu našega radia.

Zasvojenost z mamili le ena od obravnavanih tem
Zgodba se začne s sanjarjenjem treh prijateljev Mure, Vikija in Saleta o poletnih počitnicah. Tekli bodo do Ižakovcev, do Otoka ljubezni, spali pod milim nebom, z brodom prevažali ljudi čez Muro, si ob večerih pekli kruh in delali načrte za prihodnost. Vendar še pred koncem šole Saleta najdejo nezavestnega na šolskem stranišču in tako se načrtovane skupne poletne počitnice na podeželju sprevržejo v razmišljanje o osamljenosti, različnih oblikah zasvojenosti in čustvih, ki jih mladi ne morejo izraziti, zaradi česar doživljajo razne frustracije. V vsakdanjih pogovorih se odkrivajo Murine prehranjevalne težave, občutek nerazumljenosti, povezanost s prijateljema, ambivalentni občutki do Saleta, razpeti med sovraštvom do njegovega egoizma in ljubeznijo, pa tudi neurejeni družinski odnosi in Murina razpadla družina. V zgodbi se avtorica loteva aktualnih vprašanj današnje mladine in družbe, s katerimi se marsikateri odrasli raje ne soočajo.

»Tekst je napisan zelo senzibilno, s posluhom za tematiko in z globokim razumevanjem sveta mladostnikov,« meni dramaturginja in redaktorica Vilma Štritof ter dodaja, da jo je pritegnil prav zato, ker bolj kompleksno obravnava mladostniško tematiko. »Tema odvisnosti od drog je le ena izmed njih, pod vprašaj so postavljeni tudi odnosi v družini in odnosi med prijatelji. Ko eden od prijateljev vzame prevelik odmerek mamil, se druga dva počutita izdana in zapuščena, saj se vsak posebej spopada s situacijo v razbiti družini,« razloži dramaturginja radijske igre. Po njenem mnenju je igra namenjena predvsem mladim, ki se lahko z liki vsaj delno poistovetijo, saj z njimi delijo nekaj občutenja in mišljenja. Namenjena pa je tudi staršem in pedagogom, ki se z mladostniki in njihovimi težavami srečujejo vsak dan. »Radijska igra Zlati šus odraslim pomaga razumeti najstniški svet, hkrati pa ponuja razmislek o lastnem odnosu do mladostnikov in ravnanju z njimi,« še dodaja Štritofova.

Z odra na radijske valove
Tamari Matevc, dramatičarki in soustanoviteljici slovenskega gledališkega portala SiGledal, so na slovenskih odrih med drugim uprizorili njena besedila Zaljubljeni v smrt (SSG Trst, 2009), Poslednji termina(l)tor (Gledališče Koper, 2010), Grozni Gašper (SNG Nova Gorica in Gledališče Koper, 2010) in Totalka (Drama SNG Maribor, 2012). Njeno prvo besedilo za radio je bila dramatizacija pravljice Deček Jarbol (2007), prav tako v režiji Ane Krauthaker. Tokrat pa bo na radijskih valovih zaživelo njeno besedilo. »Predvsem mi je bil v velik izziv nujen razmislek, kako predvideti možne zvočne pokrajine,« pravi avtorica. »Radijska igra je na poseben način čarobna, in ko sem bila na prvem skupnem poslušanju, se mi je pravzaprav zdelo, kot da gledam film. Za to živost, sočnost in vse prostore imaginacije, ki jih sproža, sem režiserki Ani Krauthaker in celi ekipi zelo hvaležna.« Režiserka radijske igre je prva predlagala besedilo Vilmi Štritof, ki se je odločila za adaptacijo in si predstavo ogledala v LGL-u. »V našem programu aktualne tematike, zlasti o mladih in za mlade, manjka, zato je bila ta še posebej dobrodošla. Toda monodrama za mlado igralko na gledališkem odru je v radijskem mediju zaživela tudi v drugih likih, ki jih je adaptacija avtorice oživila in jim dala glas.« V radijski igri tako poleg Mure nastopita še njena sošolca Viki in Sale, pa Saletov oče, voznik smetarskega vozila, Saletova mama, stara Nežka, ravnatelj in hišnik. Z vpeljavo še nekaterih drugih sprememb v besedilu sta bili režiserka in dramaturginja kos najzahtevnejšim posebnostim žanra, uspešno sta poustvarili razpoloženje dramskega dogajanja in notranja doživetja junakov. Ko so se odločili za predelavo dramskega besedila, je bila Krauthakerjeva postavljena pred številne režiserske izzive. Besedilo je namreč interpretativno dokaj zahtevno, saj so temeljna čustva osrednjih junakov vseskozi latentno prisotna, poleg tega gre za nenehno nihanje med intenzivnim notranjim dogajanjem in relativno vsakdanjim pogovorom, katerega namen je preseči osrednji problem. »S podobno nalogo se je ukvarjala tudi zvočna slika,« pove Krauthakerjeva. »V prostoru mestnega smetišča, kjer se zgodba odvija in kjer bi v resničnem življenju našli le bolj ali manj linearne šume mestnega dogajanja, je bilo treba najti tisti zvočni jezik, ki omogoča izpeljavo resničnega sveta v svet fiktivnega, ob tem pa ohraniti razpoznavnost vsakega posameznega med množicami notranjih svetov.«

Radijske igre nekoč in danes
Pisanje ali predelava besedila za radio ima svoje zakonitosti, ki združujejo literarno spretnost in izraznost, upoštevati pa morajo tudi zvočno izvedbo zapisanega. Zato mora pisec oziroma dramaturg premišljevati z akustično percepcijo zamišljenega besedila in didaskalij ter pripraviti radijski scenarij. Radijska igra ima na Slovenskem dolgo tradicijo, saj so že v tridesetih letih prejšnjega stoletja slovenski gledališčniki po radiu interpretirali slovenska in svetovna klasična dramska besedila, kot so Ibsenova Nora, Cankarjeve drame, Nestroyeve komedije itd. Kmalu so nastale tudi prva posebej za radio pisane igre, zlasti mladinske, med njimi denimo Miški Miki in Mikec, katere avtorice in izvajalke so bile Nada Gabrijelčič, Vida Juvan in Maša Slavec. Slovenska radijska igra je uživala visok ugled tudi v skupnem jugoslovanskem medijskem prostoru, čeprav je danes po krivici prezrta in refleksije te zvrsti v medijih in v strokovnem tisku pravzaprav ni. To opaža tudi pisatelj, pesnik in dramatik Evald Flisar, avtor več radijskih iger za londonski BBC in avstralski ABC, ki je v intervjuju za spletni portal SiGledal povedal, da »radijska igra, žal, ne velja za pomembno zvrst, čeprav se dramatik ravno pri pisanju »iger za uho« največ nauči.« Vendar pa, kot pravi Štritofova, »radijske igre še zmeraj, posebej na prvem programu Radia Slovenija, dosegajo velik del poslušalstva. Tudi na mednarodnih srečanjih in festivalih slovenska radijska igra, zlasti mladinska, dobiva številne nagrade. Eno je novembra na festivalu Prix Ex Aequo v Bratislavi prejela igra Brez v režiji Mateje Koležnik, ki je nastala po istoimenski knjižni uspešnici Maje Vidmar.« Zato se nam za izumrtje te umetnosti zvrsti, ki spodbuja razvoj slovenske govorne kulture, obenem pa poslušalcu umetniški užitek, sprostitev in zabavo, še ni treba bati. »Toda,« opozarja Štritofova, »treba bi bilo najti druge poti, predvsem do mlajših poslušalcev, ki so bolj vezani na vsebine na spletu in mobilni telefoniji. Tako skušajo priti do poslušalcev v drugih, v tem pogledu bolj razvitih državah in radijskih postajah, zlasti v Skandinaviji.«