Čeprav je bil zadnja leta svojega življenja precej šibkega zdravja - januarja se, denimo, ni mogel udeležiti odprtja velike pregledne razstave svojih del v Madridu - je Tàpies ustvarjal skoraj do samega konca. Španija je z njegovo smrtjo izgubila enega izmed najbolj prepoznavnih slikarjev iz obdobja po drugi svetovni vojni.

S slikarstvom se je Tàpies, ki je bil samouk, začel ukvarjati leta 1945, potem ko je opustil študij prava v Barceloni.

V zgodnjem obdobju so ga navdihovali sodobniki, kot so bili Švicar Paul Klee, rojaka Joan Miró in Pablo Picasso ter Francoz Jean Dubuffet. Nekatere izmed njih je poznal tudi osebno.

Nobene pretirane naklonjenosti do nadrealistov
Hladnejši odnos je imel do del še enega slavnega rojaka Salvadorja Dalija (in nekaterih drugih nadrealistov). "Slikarji, kot je on, slikajo kot šolarji," je nekoč odpisal ustvarjanje mojstra "stopljenih" ur.

Tudi do obdobja v svojem ustvarjanju, ko so ga navdihovali nadrealisti in dadaisti, je imel v poznejših letih zadržano držo. "Ta vpliv ni bil preveč ugoden, ker me je oropal spontanosti."

Pod Francom ni molčal
Let 1948 je bil eden izmed ustanoviteljev povojnega gibanja Dau al Set, ki je bilo nekakšen povezovalni člen med nadrealistično in dadaistično šolo. Slikarstvo je bilo za Tapiesa sicer tudi politično orodje. V času diktature Francisca Franca (1939-1975) je s svojim delom izražal upor, zaradi česar je bil leta 1966 celo aretiran.

Priznan še v času življenja
Za svoje delo je prejel številna priznanja, med drugim nagrado princa Asturije, ki velja za špansko različico Nobelove nagrade. Pred dvema letoma mu je španski kralj podelil tudi plemiški naziv grofa za "prispevek k razvoju likovne umetnosti v Španiji in po svetu".