Massimo Vignelli, ki je bil velik oboževalec prečiščene estetike arhitektov Miesa van der Roheja in Le Corbusiera, je s svojo izčiščeno, modernistično estetiko vtisnil pečat pohištvu, korporativnim logotipom, nakupovalnim vrečkam in celo cerkvi.

V ZDA se je iz Milana, evropske prestolnice oblikovanja, priselil sredi šestdesetih let 20. stoletja, z idejo, da bo v novi domovini propagiral funkcionalno estetiko svojih vzornikov. (Med študijem je vsrkal stališče, da bi arhitekt "moral biti sposoben oblikovati vse od žlice pa do mesta".) Zapisal se je vodiloma koherentnosti in jasnosti, ki jima je ostajal zvest pri oblikovanju vsega od notranje opreme do javnih znakov in kuhinjskih aparatov. Z ženo Lello sta bila eden izmed najslovitejših oblikovalskih navez povojnega obdobja in tudi pozneje.

"Preziramo kulturo odsluženosti, kulturo trošenja, kult minljivega," lahko beremo v njegovem manifestu, naslovljenem Vignellijev kanon. "Mrzimo povpraševanje po začasnih rešitvah, trošenje energije in kapitala v imenu novitete. Zagovarjamo Dizajn, ki traja, ki je odgovor na potrebe in na želje ljudi."

Pljusk evropskega modernizma na novi celini
Med drugim je sodeloval s podjetji American Airlines, Xerox, IBM, Gillette in Ford, njegove stvaritve pa so bile večkrat razstavljene tako v Evropi kot tudi v Ameriki, obenem pa so tudi del stalnih zbirk Metropolitanskega muzeja umetnosti, newyorškega Muzeja moderne umetnosti ter muzejev v Montrealu, Jeruzalemu, Münchnu in Hamburgu. Oblikoval je luteransko cerkev sv. Petra na Manhattnu ter (v sedemdesetih) nakupovalne vrečke za veleblagovnice Bloomingdale’s (gotovo poznate njihov Big Brown Bag), Saks Fifth Avenue in Barneys. Zamislil si je logotipa za newyorško in washingtonsko podzemno železnico, za zadnjo pa tudi ime "Metro" po vzoru številnih evropskih prestolnic.

"Massimo ima verjetno večje zasluge kot kdor koli drug za vpeljavo evropskega modernističnega nazora v ameriško grafično oblikovanje," je za New York Times ob kolegovi smrti komentiral grafični oblikovalec Michael Beirut.

Manj je več
Vignelli je samega sebe rad opisoval kot "arhitekta informacij", nekoga, ki strukturira informacije v razumljive celote. No, ko so newyorške mestne oblasti leta 1972 javnosti predstavile njegov novi zemljevid prog podzemne železnice, se je marsikomu zdel vse prej kot razumljiv. Linij vlakov namreč ni prikazal kot kaotičen klobčič, kakršnega v resnici tvorijo, pač pa kot mrežo poenotenih barvnih linij, ki bodisi tečejo vzporedno, se sekajo pod pravim kotom ali pa pod kotom 45 stopinj - podobno, kot bi inženir s skico prikazal tok elektrike.

Seveda vem, da je park zelen, ampak koga to briga?
Ljudi je še dodatno zmedlo to, da na zemljevidu ni bilo skoraj nobenih opornih točk iz New Yorka "nad zemljo". Mestne četrti je zreduciral na bele geometrične oblike, ki niso prikazale večine ulic, parkov in turističnih znamenitosti. Vodo je zaznamoval z bež odtenkom, ne z modro barvo, Centralni park pa s sivo in ne zeleno. "Seveda vem, da je park zelen in ne siv," je Vignelli vrsto let pozneje pojasnil za New York Times. "Ampak koga briga? Priti hočeš od točke A do B, zanimajo te samo špageti."

Ljubitelji oblikovanja so zemljevid - avtor mu je raje rekel diagram - razglasili za vrhunski dosežek izčiščenega oblikovanja; danes ima mesto tudi v stalni zbirki povojnega oblikovanja v Muzeju moderne umetnosti (arhitekturni kritik Paul Goldberger ga je opisal kot "kanoničen primerek abstraktnega grafičnega oblikovanja").

Leta 1979 je New York Vignellijev zemljevid sicer zamenjal z drugim, ki je bil zvestejši resnični topografiji - a Italijan ni bil pozabljen. Leta 2011 so ga tako prosili, naj si za spletno stran newyorške podzemne železnice zamisli novo interpretacijo svojega prvotnega dizajna; imenuje se The Weekender in potnikom razlaga spremembe v mreži vlakov ob koncih tedna.

Moderen v vsesplošni prevladi "retro" estetike
Vignellijev ugled in sloves sta preživela minevanje časa. "Danes ga oblikovalci v dvajsetih fetišizirajo," je pripomnil Beirut. Seveda pa so tudi taki, ki njegovo askezo interpretirajo kot suhoparnost, češ da je "vse videti približno isto".

"Imidž" bi popravil celo Vatikanu
No, Vignelli sam je nekoč pripomnil, da bi z največjim veseljem oblikoval novo korporativno identiteto za Vatikan. "Šel bi do papeža in mu rekel: 'Vaša svetost, logo je okej (pri tem je imel v mislih križ, op. n.), ampak vse drugo moramo spremeniti."