Dolgoletna profesorica umetnostne zgodovine na ljubljanski likovni akademiji in prva dobitnica nagrade Izidorja Cankarja za življenjsko delo je umrla 21. februarja.

Čopičeva je po študiju umetnostne zgodovine na ljubljanski univerzi znanje izpopolnjevala na Universite de Paris. Najprej je bila kustosinja v ljubljanski Narodni galeriji, nato je vrsto let predavala umetnostno zgodovino na ljubljanski likovni akademiji. Ob rednem delu je poglobljeno raziskovala slovensko slikarstvo in še bolj predano slovensko kiparstvo 20. stoletja.

Njena dela so ključna literatura za vse raziskovalce slovenske likovne umetnosti 20. stoletja. Med deli Čopičeve velja omeniti Slovensko slikarstvo (1966), Ljubljansko kiparstvo na prostem s soavtorjema Sonjo Žitko in Damjanom Prelovškom (1991) in Javne spomenike v slovenskem kiparstvu prve polovice 20. stoletja (doktorska disertacija iz leta 1977, ki jo je v knjižni obliki izdala Moderna galerija leta 2000). Njene študije so natisnjene v številnih monografijah slovenskih umetnikov in v razstavnih katalogih.

Dragocena sodelavka Moderne galerije
Razstavno dejavnost v ljubljanski Moderni galeriji je sprva spremljala kot kritičarka, sledilo je nekaj njenih zapisov v katalogih razstav v Mali galeriji. Nato je sodelovala pri pripravi preglednih razstav Moderne galerije: opravila je izbor kiparstva za predstavitve na razstavah in v katalogih Slovenska likovna umetnost 1945-1978 (1979) ter Ekspresionizem in nova stvarnost na Slovenskem (1986). Pomemben je bil tudi njen delež pri pripravi retrospektivnih razstav Zdenka Kalina, Gojmirja Antona Kosa, Jakoba Savinška, Lojzeta Dolinarja in Vena Pilona.