Le Goff in somišljeniki so srednji vek videli kot obdobje, ki je postavilo temelje zahodni družbi sedanjosti. Foto: EPA
Le Goff in somišljeniki so srednji vek videli kot obdobje, ki je postavilo temelje zahodni družbi sedanjosti. Foto: EPA

Želim si, da bi zgodovina ob tem, ko bo postala bolj znanstvena, lahko še zmeraj ostala umetnost. Če hočemo hraniti spomin ljudi, potrebujemo prav toliko okusa, sloga in strasti kakor strogosti in metode. Zgodovino delamo z dokumenti in idejami, z viri in domišljijo.

Jacques Le Goff, Pour un autre Moyen Age
Jacques le Goff je vodil tedenski zgodovinski program na francoskem javnem radiu, bil je tudi zgodovinski svetovalec filmarjev, med drugim je sodeloval pri filmski priredbi Imena rože Umberta Eca s Seanom Conneryjem v glavni vlogi. Foto: Promocijsko gradivo

Eden vodilnih mediavelistov (specialistov za srednji vek), še posebej sta ga zanimala 12. in 13. stoletje, je bil privrženec v 19. stoletju ustanovljenega gibanja École des Annales, ki je drugače od drugih zgodovinskih analiz, ki se osredotočajo na politiko in diplomacijo, dajalo poudarek družbenim temam.

Od leta 1972 do 1977 je bil le Goff na čelu pariške Visoke šole za družbene vede (EHESS) in vodilni lik gibanja nova zgodovina (Nouvelle histoire), ki se je namesto na številke in dogodke osredotočala na miselnost in antropološke značilnosti posameznih obdobij. Prepričan je bil, da se je v srednjem veku izoblikovala posebna civilizacija. Po njegovem videnju to ni bilo temačno in nazadnjaško obdobje, ampak čas, ki je postavil temelje sodobni zahodni civilizaciji.

Prav le Goff je bil tisti, ki je v svoji knjigi Rojstvo vic (1984) postavil teorijo, da se je dojemanje vic kot fizičnega prostora, ne le kot miselni koncept, razvilo v 12. stoletju, razmahu pripovedi o drugih svetovih. Napisal je tudi odmevni biografiji: tisto o življenju Ludvika IX., edinega francoskega kralja, ki so ga razglasili za svetnika, in o življenju sv. Frančiška Asiškega, italijanskega patra in zdravilca.

Leta 2000 so mu podelili častni doktorat iz filozofije na Univerzi v Pavii, leta 2004 pa je dobil nagrado za zgodovinarje Kraljeve nizozemske akademije znanosti in umetnosti, imenovano po dr. A. H. Heinekenu. Takrat so le Goffu poklonili z besedami, da je "spremenil naš pogled na srednji vek in preučevanje zgodovine," ter dodali, da je "nedvomno največji še živeči francoski zgodovinar".

Jacques le Goff je bil vse življenje pronicljiv komentator aktualnih dogodkov, zaprisežen levičar, agnostik in proevropejec, so v nekrologu zapisali pri Guardianu.

Želim si, da bi zgodovina ob tem, ko bo postala bolj znanstvena, lahko še zmeraj ostala umetnost. Če hočemo hraniti spomin ljudi, potrebujemo prav toliko okusa, sloga in strasti kakor strogosti in metode. Zgodovino delamo z dokumenti in idejami, z viri in domišljijo.

Jacques Le Goff, Pour un autre Moyen Age