Arheolog Dean Snow z Univerze v Pensilvaniji je primerjal obrise rok, ki jih je našel na jamskih slikarijah na osmih različnih lokacijah v Franciji in Španiji. Iz razmerja med prsti je ugotovil, da so približno tri četrtine dlani pripadale ženskam, poroča National Geographic. "Strokovna literatura je že od nekdaj pristranska v korist moških; ljudje so naredili ogromno

neutemeljenih zaključkov okrog tega, kdo je te slikarije ustvaril in zakaj."

Tudi ženske so imele vlogo pri lovu
Raziskovalci so po starodavnih jamah po vsem svetu - v Argentini, na Borneu in v Avstraliji, najslavnejši primerki pa so seveda v Franciji in Španiji - do zdaj našli že na stotine poslikav. Ker iz večine primerkov te najstarejše umetnosti poleg obrisov dlani lahko razberemo tudi skice živali - bizonov, konjev, dlakavih mamutov -, so do zdaj avtomatično sklepali, da so poslikave ustvarili lovci sami, torej moški, morda v imenu priklicevanja nekakšne "lovske magije", ki naj bi jim zagotovila uspeh tudi pri nadaljnjih lovih.

Nova študija pa zdaj seveda ponuja drugačne zaključke. "V večini lovsko-nabiralskih skupnostih so moški zadolženi za lov in ubijanje živali, obenem pa so pogosto ravno ženske tiste, ki plen zvlečejo nazaj v tabor. Ženske imajo torej prav tako veliko vlogo pri uspešnosti lova - ni šlo samo za nekaj tipov, ki so okrog preganjali bizone," pojasnjuje Snow.

Več kot vemo, več je vprašanj
Strokovnjaki opozarjajo, da je mogoče te rezultate Snowove analize interpretirati na več različnih načinov, pa tudi na to, da so jamske slikarije še vedno ovite v tančico skrivnosti. "Obrisi rok so ključen del jamske umetnosti, ker poudarjajo jasno in očitno vez med nami in paleolitskim človekom," je prav tako za National Geographic, ki je študijo deloma financiral, komentiral

Paul Pettitt z britanske Univerze v Durhamu. "Mislimo, da jih razumemo, toda bolj ko se poglabljaš vanje, bolj ti je jasno, kako površinsko je tvoje razumevanje."

Ključno je razmerje med prstancem in kazalcem
Snow je s svojimi raziskavami začel pred več kot desetletjem, potem ko je naletel na delo britanskega biologa Johna Manninga; Manning je namreč ugotovil, da imajo moški in ženske različni razmerji med prsti na roki: pri ženskah sta kazalec in prstanec približno enako dolga, medtem ko je pri moških prstanec praviloma daljši od kazalca. Nekega dne, ko je prebiral Manningov članek, je Snow s police potegnil monografijo z reprodukcijami slikarij iz jame Pech Merle na jugu Francije. "Pogledal sem obris roke in si mislil - hudiča, če Manning ve, o čem govori, je tole skoraj gotovo ženska roka."

Ko se je resno lotil dela, je Snow preučil na stotine slik iz evropskih jam, a je bila večina obrisov rok preveč zabrisana, da bi se nanje lahko popolnoma zanesel; na koncu je uporabil 32 obrisov, od tega 16 iz jame El Castillo (Španija), 6 iz jame Gargas in 5 iz Pech Merle (Francija). Analiza razmerij med prstancem in kazalcem, kazalcem in mezincem ter dolžine celotne dlani je pokazala, da so imeli paleolitski ljudje precej jasneje izražene razlike med ženskimi in moškimi dlanmi, kot jih imamo danes. "Vsi moji primerki so padli na skrajna konca spektra, oziroma včasih še onkraj. Pred 20 tisoč leti so bili moški moški in ženske ženske." Na koncu se je izkazalo, da je bilo 24 od 32 dlani ženskih.

Ženske, šamani ali najstniki?
Seveda v akademskih krogih obstajajo tudi nasprotujoča ali vsaj skeptična mnenja. Že pred leti je podobno študijo s paleolitskimi odtisi rok opravil evolucijski biolog R. Dale Guthrie z aljaške univerze v Fairbanksu (upošteval je predvsem širino dlani in palca) in sklenil, da so jamske slikarije večinoma delo odraščajočih fantov. Moškim so se temne jame zdele nevarne ali pa nezanimive, je bila njegova teorija, mladostniki pa bi v njih videli priložnost za raziskovanje in dogodivščine. "Slikali so, kar se jim je podilo po možganih, in to sta bili večinoma dve stvari: gole ženske in veliki, strašljivi sesalci."

In nato je tu še arheolog Dave Whitley, ki se ne strinja z Guthriejevo predpostavko, da so jamske slikarije nastale zgolj iz estetskih vzgibov, pač pa jim pripisuje čisto praktično oz. pragmatično poreklo: v večini primerov naj bi jih naslikali šamani, ki so se spuščali v trans, da bi tako stopili v stik s svetom duhov. "Če se v katero izmed teh jam spustiš sam, zelo hitro izkusiš senzorično deprivacijo, že po petih ali desetih minutah. Prav lahko te zanese v spremenjeno stanje zavesti." (Seveda nova študija, tudi če drži, ne ovrže "šamanske teorije", saj so bili v nekaterih lovsko-nabiralskih skupnostih šamani ženske ali transseksualci.)