Drugo
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.5 od 53 glasov Ocenite to novico!
Cesar Franc Jožef I.
Cesar Franc Jožef I. (1830-1916). Hrani Muzej Franca Ferdinanda v Artstettnu. Foto: Rok Omahen
Cesar opazuje vojaške manevre. Hrani Muzej Franca Ferdinanda v Artstettnu. Foto: Rok Omahen
Bombonjera
Bombonjera s podobo cesarja Franca Jožefa ob 60-letnici vladavine. Takšno bombonjero so kot darilo prejele dame na dvornem plesu. Hrani Muzej Franca Ferdinanda v Artstettnu. Foto: Rok Omahen
Nadvojvoda Franc Karel (1802-1878), oče cesarja Franca Jožefa. Hrani Muzej Franca Ferdinanda v Artstettnu. Foto: Rok Omahen
Zofija Bavarska
Zofija Bavarska (1805-1872), mati cesarja Franca Jožefa. Hrani Muzej Franca Ferdinanda v Artstettnu. Foto: Rok Omahen
Cesarska grobnica
Sarkofagi s posmrtnimi ostanki nadvojvode Franca Karla, očeta Franca Jožefa (levo) in matere Zofije Bavarske (desno). Med njima, v majhnem sarkofagu, ležijo posmrtni ostanki njunega neimenovanega sina. Hrani Cesarska grobnica na Dunaju. Foto: Rok Omahen
Franc Jožef s soprogo Elizabeto Bavarsko
Franc Jožef s soprogo Elizabeto Bavarsko (1837-1898), bolj znano pod vzdevkom Sisi. Hrani Muzej Franca Ferdinanda v Artstettnu. Foto: Rok Omahen
Elizabeta Bavarska
Elizabeta Bavarska. Hrani Muzej Franca Ferdinanda v Artstettnu. Foto: Rok Omahen
Herbarij cesarja Franca Jožefa iz mlajših dni
Herbarij cesarja Franca Jožefa iz mlajših dni. Hrani Muzej Franca Ferdinanda v Artstettnu. Foto: Rok Omahen
Miramar
Srečanje cesarice Elizabete in cesarja Franca Jožefa v gradu Miramar pri Trstu po njeni vrnitvi iz šestmesečnega potovanja v letu 1861. Hrani Muzej Franca Ferdinanda v Artstettnu. Foto: Rok Omahen
Grad Miramar
Grad Miramar v današnjem času. Foto: Rok Omahen
Cesar opazuje vojaške manevre. Hrani Muzej vojne zgodovine Dunaj. Foto: Rok Omahen
Nadvojvoda Rudolf
Nadvojvoda Rudolf (1858-1889), sin cesarja Franca Jožefa, na smrtni postelji. Hrani Muzej Franca Ferdinanda v Artstettnu. Foto: Rok Omahen
Cesar počiva na fotelju
Cesar počiva na fotelju. Hrani Muzej Franca Ferdinanda v Artstettnu. Foto: Rok Omahen
Fotelj cesarja Franca Jožefa
Naslanjač cesarja Franca Jožefa. Hrani Muzej Franca Ferdinanda v Artstettnu. Foto: Rok Omahen
Zlata jubilejna medalja
Zlata jubilejna medalja ob 50-letnici vladavine cesarja Franca Jožefa. Hrani Muzej vojne zgodovine Dunaj. Foto: Rok Omahen
Slovesna uniforma cesarja Franca Jožefa
Slovesna uniforma cesarja Franca Jožefa. Hrani Muzej vojne zgodovine Dunaj. Foto: Rok Omahen
Novico o smrti cesarja so v svet ponesli časopisi.
Novico o smrti cesarja so v svet ponesli časopisi. Foto: Hrani Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto
Po cesarjevi smrti se je Dunaj ovil v žalost.
Po cesarjevi smrti se je Dunaj ovil v žalost. Foto: Rok Omahen
Novi cesar Karel I
Novi cesar Karel I. (1887-1922). Hrani Muzej Franca Ferdinanda v Artstettnu. Foto: Rok Omahen
Budimpešta
Madžari so zahtevali čimprejšnje kronanje novega ogrskega kralja. Na fotografiji madžarski parlament v Budimpešti. Foto: Rok Omahen
Kdo bo zmagal?
"Kdo bo zmagal?" Svetovna vojna je imela vpliv tudi na izdelavo igrač. Hrani Muzej vojne zgodovine Dunaj. Foto: Rok Omahen

Dodaj v

Sto let od smrti "presvitlega" cesarja Franca Jožefa – 1. del

Zadnje ure življenja cesarja Franca Jožefa I. in nastop novega cesarja Karla I.
12. februar 2017 ob 06:16
Ljubljana - MMC RTV SLO

V današnjem hitro spreminjajočem se svetu lahko človek mimogrede pozabi kakšno malenkost. Večina teh malih miselnih spodrsljajev seveda ne pomeni konca sveta, lahko pa kakšen pozabljen rojstni dan ali druga pomembna obletnica iz življenja nam bližnje osebe za nekaj časa skali še tako dobre medsebojne odnose.

Od spretnosti in iznajdljivosti posameznika ter kančka sreče pa je odvisno, kako dolgo bodo ti odnosi ohlajeni.

Sredi novembra je tako skoraj neopazno mimo nas šla pomembna obletnica iz naše ne tako zelo oddaljene preteklosti. Sedaj že davnega leta 1916 je po oseminšestdesetih letih na prestolu in v sedeminosemdesetem letu življenja umrl avstrijski cesar in ogrski kralj Franc Jožef I. Habsburško-Lotarinški. Smrt cesarja je bila kljub njegovi visoki starosti vseeno nekoliko nepričakovana in je neugodno sovpadla s prvo svetovno vojno, ki se je do novembra 1916 šele dobro "razživela", in skorajšnjega konca te svetovne morije še ni bilo na vidiku.

V mesecu februarju, nekaj pa tudi še v marcu, bomo nekoliko natančneje spremljali dogodke, povezane s smrtjo cesarja Franca Jožefa, s poudarkom na devetih dneh od cesarjeve smrti pa do njegovega pogreba. Pri tem pa nam bodo v veliko pomoč časopisi iz tistega časa.

Sto let od smrti "presvitlega" cesarja Franca Jožefa – zgodba v štirih delih:

12. 2. Zadnje ure življenja cesarja Franca Jožefa I. in nastop novega cesarja Karla I. (1. del)

19. 2.
Priprave na cesarjev pogreb (2. del)

26. 2. Prenos cesarja iz Schönbrunna na Dvor ter poklon užaloščenega ljudstva na Dunaju in v Ljubljani (3. del)

5. 3. Cesarjev zadnji mimohod po Dunaju in položitev k večnemu počitku (4. del)


Tudi pred sto leti so novice potovale hitro

Dandanes potujejo novice z bliskovito hitrostjo. Dogodek, ki se je pripetil na drugem koncu sveta, je običajno na malih zaslonih še istega večera. Še hitreje pa se novica širi po spletu. Kako pa je bilo pred stotimi leti? Zagotovo so novice potovale bistveno počasneje, saj je bila hitrost premagovanja razdalj s takratno tehniko v primerjavi z današnjimi zmožnostmi prav otroško nedolžna. Zmotno pa je prepričanje, da so bili naši predniki, ki so živeli na Kranjskem, pa tudi na Štajerskem, Koroškem in Goriškem pred sto in nekaj leti, zgolj in samo preprosti kmečki ljudje, ki so bili slabo informirani o dogodkih na dunajskem dvoru. Sodobnih medijev, ki nam danes prinašajo informacije z vsega sveta, takrat še ni bilo. Tudi radio je bil še zelo v povojih, saj je Dunaj dobil svojo prvo radijsko postajo šele nekaj let po propadu dvojne monarhije, natančneje v letu 1923.

Prav gotovo se do te točke že sprašujete, kako hitro pa je potem prišla informacija o cesarjevi smrti do običajnih prebivalcev monarhije. Edini način za obveščanje, poleg pripovedovanja od ust do ust, so v tistem času predstavljali časopisi. Cesar Franc Jožef je zaspal v večnost 21. novembra ob enaindvajseti uri in pet minut, v palači Schönbrunn na Dunaju. Ob njegovi postelji so bili takrat vsi člani vladarske dinastije, ki so bili v tistem času v prestolnici. Še ne polni dve uri po dogodku, okoli triindvajsetih, se je vest o cesarjevi smrti razširila po javnih lokalih, okoli polnoči pa so že izšle prve izredne številke dunajskih časnikov s tragično vestjo. Tako je minilo vsega tri ure od trenutka, ko je cesar umrl, do izdaje časopisov, ki so novico ponesli med ljudstvo. Do naših krajev je vest potovala malenkost dalj časa – prebivalstvo je o smrti cesarja lahko prebralo v časopisju naslednjega dne.

Naš cesar lahno obolel
Prvi znaki, ki so nakazovali na cesarjeve morebitne resnejše zdravstvene težave, so prišli v javnost v prvi polovici meseca novembra. Oba vodilna časnika na Kranjskem sta že 13. novembra poročala o tem.

"Kakor izvemo, je Nj. Veličanstvo cesarja nekaj dni sem napadla lahna kataralična afekcija [infekcija sluznice, op. a.]. Cesar, v čegar delu se ni izpremenila nobena izprememba, sprejema navadna poročila […] Lahni kataralični znaki pri Nj. Veličanstvu cesarju se tako ugodno izgubljajo, da je smatrati po izpovedih zdravnikov indispozicijo za odpravljeno. Nj. Veličanstvo cesar je sprejel danes (v nedeljo) prvega vrhovnega dvornika kneza Montenuova, generalna adjutanta generalobersta grofa Paara in generalobersta barona Bolfrasa ter ministrskega predsednika dr. von Koerberja v avdijenci."

Kratek zapis, niti ne na prvih straneh časopisov, je do neke mere ostal bolj neopažen med drugimi pomembnejšimi novicami, kot je bilo uspešno bombardiranje Padove, ki so ga izvedla vodna letala avstro-ogrske vojne mornarice.

"Od 18. t. m. [tega meseca – novembra, op. a.] cesarju ni jed več tako teknila kot prej. Cesar je spil ta dan, da poživi svoje moči, en kozarec belega vina in dva mala kozarca šampanca; kadil je vedno še svojo smotko, kakor je bil navajen. Zadnje noči je motil deloma kašelj, a ker je srce dobro utripalo in ker je bilo tudi dihanje dobro, so bili zdravniki še 19. t. m. pomirjeni. Cesar je še celo včeraj podnevi delal [20. novembra, op. a.], dasi se mu je poznalo, da je bolj truden in slab kakor navadno."

Cesarjeva bolezen le ni tako nedolžna?
Nekaj dni kasneje je bila objavljena podobna novica. Cesarjeva bolezen je še vztrajala, kljub temu pa so bili zdravniki mnenja, da še ne gre za zelo resno bolezensko stanje oziroma tega niso razglašali javnosti.

"Z Dunaja, 20. t. mes.: O cesarjevem zdravju se je izdal sledeči buljetin: V minuli noči se je pri Njegovem Veličanstvu pojavilo omejeno vnetje v desnem delu pljuč, katarni pojavi so sicer ostali neizpremenjeni. Temperatura zjutraj 38 stopinj, temperatura zvečer 37,8; srce je dobro delovalo; dihanje enakomerno mirno, apetita ne veliko. Njegovo Veličanstvo je prebilo cel dan izven postelje, delalo je do večera in sprejelo poleg prvega najvišjega dvornega mojstra kneza Montenuova oba generalna pobočnika generalnega polkovnika grofa Paara in generalnega polkovnika barona Bolfrasa, kabinetnega ravnatelja barona pl. Schieszla in sekčnega načelnika pl. Daruvary in Njegovo c. in kr. Visokost najprevzvišenejšega gospoda maršala nadvojvodo Friderika v tričetrturni avdienci."

Cesarjevo stanje je kritično
"V ponedeljek so zdravniki ugotovili pri cesarju lahno vnetje pljuč, kar jih je napolnjevalo z resno skrbjo. Čez dan se je sicer cesarjevo stanje nekoliko zboljšalo, toda včeraj zjutraj je bila temperatura zopet višja, cesar je bil precej izmučen. Vendar je dopoldne vstal ter zaužil zajutrek v družbi ljubljene hčerke nadvojvodinje Marije Valerije. Nato je sprejel najvišjega dvorjanika kneza Montenuova, oba generalna adjutanta grofa Paara in barona Bolfrasa ter proti poldnevu še zunanjega ministra barona Buriana. Cesar je obedoval v družbi nadvojvodinje Marije Valerije, obed mu je teknil in po Dunaju se je bliskoma razširila vest: Cesarju je mnogo bolje. Profesor Ortner je bil že dopoldne pri vladarju. Obiskal ga je v drugič ob pol 1. in privolil, da sprejme cesar notranjega ministra barona Schwartzenaua v avdijenci. V popoldanskih urah pa se je pričela temperatura zopet višati. Ob ¼ na 3. je bil poklican profesor Ortner v cesarjeve sobe, katerih ni več zapustil. Nadvojvoda Franc Salvator, soproga mu nadvoj. Marija Valerija in njuna hčerka Ela, cesarjev ljubljenec, so delali vladarju družbo. Zdravnikom je postalo kmalu jasno, da se bolezen jako opasno razvija in da pri visoki starosti cesarjevi katastrofa ni izključena. Proti večeru je postalo cesarjevo stanje brezupno; vedno višja temperatura, oslabljenje srca, pojemanje telesnih moči – vse to je naznanjalo skorajšnjo smrt."

Zadnje večerno poročilo zdravnikov je bilo le še formalnost. Zgolj še čudež bi lahko rešil življenje šestinosemdesetletnemu cesarju. Okužba se je s pljuč širila in povzročila vidno slabljenje cesarjevih moči, telesna temperatura je od jutra, ko je bila še dokaj znosnih 38 stopinj, narasla na 39,5 popoldne, zvečer pa je bilo stanje še malenkost slabše.

Apetita praktično ni imel, pa tudi dihanje je postajalo čedalje večji napor.


Franc Jožef umira
Okoli štirih popoldne je cesar še uspel zaužiti nekaj malega hrane – kakav z rižem ter malo grozdja. Kmalu po peti uri je utrujenost naredila svoje in cesar se je odpravil v posteljo. Podanikom, ki so skrbeli za njegovo dobro počutje, je naročil bujenje zgodaj zjutraj naslednjega dne, saj zaradi utrujenosti in vrtoglavice ni zmogel dokončati načrtovanega dela. Toda jutra ni dočakal.

"Nadvojvodinja Marija Valerija, ki je bila neprestano ob smrtni postelji svojega cesarskega očeta, se je bila pred 8. uro odpeljala na zapadni kolodvor, da pričaka svojo iz Wallseeja [kraj dobrih sto petdeset kilometrov zahodno od Dunaja, op. a.] prišedšo hčerko. Za njo pa se je pripeljal dvorni uradnik s prošnjo, da naj se takoj vrne, ker cesar umira. Kmalu po vrnitvi nadvojvodinje Marije Valerije je cesar izdihnil svojo dušo."

"Dunajsko prebivalstvo je preživelo večer v velikem nemirju; cerkve, v katerih so se vršile molitve za cesarja, so bile prenapolnjene. Bojazen, pa je vedno premagovala trdno upanje, da bo cesar nevarno krizo vendar le prestal. Še le proti 11. uri se je razširila vest, da je cesar umrl. Vplivala je naravnost konsternirujoče [zbegano, tudi potrto, op. a.] in globoka žalost je navdala sleherno srce."

V dveh urah po smrti so bili Dunajčani obveščeni o tragičnem dogodku. Marsikomu je bilo težko verjeti oziroma sprejeti, da cesarja ni več, čeprav bi bil spričo njegove visoke starosti in resne bolezni kakršenkoli drug izid res veliko presenečenje. Dan pozneje, ko so izšle že redne številke takratnih časopisov, pa je novica odmevala tako znotraj meja monarhije kot tudi zunaj njih. Prestolonaslednik – novi cesar Karel se je pripravljal na prevzem oblasti, istočasno pa so potekali predvideni protokoli, ki se vršijo ob smrti tako pomembnega človeka, kot je bil avstrijski cesar.

Očeta domovine ni več
"Cesarja Franca Jožefa I. ni več. Danes zvečer ob 9. uri je Njegovo Veličanstvo, prevideno s tolažili sv. vere [dvorni župnik Seidel je podelil cesarju zakrament bolniškega maziljenja, op. a.], mirno v Gospodu zaspalo. Skoraj do zadnje ure so se srca branila krute misli, da bi mogel biti temu najdražjemu življenju sedaj določen konec, kajti z občudovanja vredno močjo je Najvišji rajni gospod kljuboval nadlogam starosti, ponovno premagal težke nevarnosti, ki so pretile njegovemu življenju, in razvijal toliko duševno svežost, tako neumorno in neupogljivo živel dolžnostim svojega visokega poslanstva, da se je zdela misel slovesa za zmirom popolnoma nepojmljiva. Zato deluje strašna istina kakor omamljajoč udarec. Genij domovine v žalosti kloni glavo. Vladarska hiša Habsburško-Lotarinška je izgubila svojega nadvse spoštovanega poglavarja, narodi monarhije objokujejo nadvse ljubljenega vladarja, čigar dobrotljivost, modrost in izkušenost je bila vsem neprecenljiva posest. Sredi svetovne vojne je bil odpoklican, sredi težkih preizkušenj, ki so bile kljub njegovi miroljubnosti naložene njemu in njegovim ljudstvom. Ni mu bilo dano pozdraviti miru, pač pa je videl čudoviti razvoj moči svoje države, doživel je pomlajenje staročastitijive monarhije v strašnem svetovnem požaru in prejel v tem najvišje plačilo svojega delovanja. Kaj je bil Franc Jožef I. svoji hiši in svoji državi, kaj je bil vsakemu izmed svojih državljanov, tega v tej uri, ko žal [žalost, op. a.] prevladuje srca in prvi naval bolesti onemogočuje mirno premišljevanje, ni mogoče primerno oceniti. Vsakemu posamezniku je, kakor bi mu bil vzet najboljši del njega samega, kajti kot osebno srečo in kot osebno posest je občutil vsak blagoslov, ki je izhajal iz tega vladarskega življenja. Vsem je bil Najvišji rajni cesar najživejša in najizdatnejša moč v državi, vir vsega dobrega, kar je bilo dano uživati živemu rodu, dobrotnik in oče domovine."

Koliko lepih besed je bilo ob odhodu cesarja prelitih na papir, je težko reči, zagotovo pa jih je bilo mnogo. V kolikšni meri so bile plod iskrenega razmišljanja njunih avtorjev in ne zgolj odraz časa, v katerem so nastali, v tem trenutku niti ni tako pomembno. Morda se je komu zdel zgornji zapis nekoliko dolg. Vendar gre zgolj za prvi odstavek (pa še ta najkrajši) od treh enega prispevka v enem časopisu. Vemo pa, da je v tistem času izhajalo več časnikov, ki so v dneh po smrti cesarja in v času do pogreba (devet dni) na svojih straneh namenili ogromno prostora najrazličnejšim podrobnostim iz cesarjevega življenja. Obveščenost prebivalstva je bila na visoki ravni, saj so časopisi zelo dobro izpolnili svoje poslanstvo. Tudi najmanjše podrobnosti, kot je bila poizkusna vožnja mrliškega voza pred pogrebom, ni ostala neopažena.

"Mojim narodom hočem biti pravičen in ljubezniv knez. Spoštovati hočem njihove ustavne svoboščine in druge pravice in skrbno varovati enakopravnost za vse. Neprestano si bom prizadeval pospeševati nravni in duševni blagor Mojih narodov, ščititi svobodo in red v Mojih državah in zavarovati vsem pridobitno delavnim članom družbe sadove poštenega dela."

Cesar Karel I.
, objavil časnik Slovenec, 23. novembra 1916


Kako naprej?
Cesar Franc Jožef I. je umrl. Kot je običajno pri takšnih prelomnih dogodkih, pa naj gre za smrt ali kakšno drugo pomembno zadevo, je bil tudi takrat prisoten šok. Šok in negotovost, kaj bo v prihodnje. Razmere v državi nikakor niso bile rožnate. Vojna vihra, ki je do tega turobnega novembra terjala že mnogo življenj tudi med slovenskim prebivalstvom dvojne monarhije, se seveda ni ustavila zgolj zaradi smrti cesarja. Smrt je še vedno kosila v prvih frontnih črtah, pa tudi v zaledju. Vladajoča elita na dunajskem dvoru je morala poskrbeti za čimprejšnjo menjavo oblasti, saj bi daljše obdobje brezvladja neugodno vplivalo na moralo vojske in prebivalstva v težkih časih. Prav tako bi lahko dalj časa nezaseden prestol pri avstro-ogrskih sovražnikih dajal vtis šibkosti, kar zagotovo ne bi imelo dobrih posledic za državo in njene narode.

Žalobna zastava na stolpu cerkve sv. Štefana

"Trije plezalci so na vrhu stolpa cerkve sv. Štefana razobesili črno zastavo."

Slovenec, 23. novembra 1916



Kako je cesar Karel prevzel cesarstvo
"V mali dvorani Schönbrunna so se zbrali ponoči dvorni in državni dostojanstveniki, dalje vojaški činitelji in dunajski mestni poveljnik. V polkrogu so se zbrali pred prestolonaslednikom. Ravnatelj kabinetne pisarne je izročil prestolonasledniku prej tajni ključ; za prestolonaslednikom je stal njegov vrhovni dvorni mojster, grof Berchtold. Zunanji minister baron Burian je nagovoril prestolonaslednika in mu napovedal, da je vladar umrl; izrazil mu je svoje globoko obžalovanje in najudanejše spoštovanje dvornih in državnih dostojanstvenikov. Prestolonaslednik je odgovoril nekaj besedi. Nato je baron Burian zopet nastopil. Trikrat se je poklonil prestolonasledniku in ga vprašal, če je voljan, da sprejme prestol, ker je edini upravičeni dedič. Globoko ginjen je tiho prestolonaslednik odgovoril, da ker je odpoklicala Previdnost njegovega ljubljenega strica, je sklenil, da prevzame in nastopi dedščino. Nastopil je zopet zunanji minister in prosil potrebnih navodil. Prestolonaslednik je stopil k državnim dostojanstvenikom, jim zagotovil svojo milost in izjavil, da jih odveže nove prisege. Nato so izdelala obvestila ptujim [tujim, op. a.] dvorom. Poročajo, da se bo cesar jutri preselil na dvor."

Le nekaj ur po smrti svojega strica, cesarja Franca Jožefa, je kot novi cesar prisegel avstrijski nadvojvoda Karel. Novi cesar Karel I. Habsburško-Lotarinški je postal prvi cesar tega imena v avstrijski polovici monarhije (Cislajtaniji).

"Novi cesar Karl je tretji Habsburžan s tem imenom. Njegova prednika sta bila Karl V., ki je bil od l. 1515 do l. 1565 rimsko-nemški cesar, in cesar Karl VI., oče cesarice Marije Terezije, ki je izdal pragmatično sankcijo. Sedanji cesar Karl je pa prvi avstrijski cesar z imenom Karl. Kot ogrski kralj je novi vladar Karl IV."

Ogrski del monarhije (Translajtanija) je bil državnopravno kraljevina, kar je pomenilo, da je avstrijski cesar obenem tudi ogrski kralj. Karel je tako postal na Ogrskem kralj Karel IV., saj so Madžari do tedaj že imeli kralje s tem imenom.

Ogri za takojšnje kronanje
"V nekem pogovoru je izjavil grof Albert Apponyi, da se mora nemudoma, ako potreba, z omejitvijo nekaterih zunanjosti, izvršiti kronanje novega kralja. Ogrska potrebuje vedno, zlasti pa v sedanjih težkih časih, kronanega kralja in tudi novi vladar more doseči popolno moč, katero potrebuje v državnopravnem in čustvenem oziru, samo s kronanjem. Ogrska poslanska zbornica bo sklicana najbrže za petek ali soboto. Grof Albert Apponyi je izrekel poročevalcem svoje mnenje, da bo ostal parlament do kronanja novega ogrskega kralja v permanenci [stalni pripravljenosti, op. a.], kar pa ne pomeni, da naj bi imel neprestano seje. Tudi magnatska zbonica se bo v kratkem sestala. Borzni promet se je ustavil, delovanje sodišč počiva, mestni svet se je sestal k izredni seji."

Novi cesar nagovori svoje podanike
Po uradni prisegi je novi cesar Karel takoj pričel delati. Najprej je sprejel vse pomembnejše visoke državne urednike ter jih odvezal prisege staremu cesarju. Vodilni možje v monarhiji so prisegli novemu cesarju, ki jih je potrdil na dosedanjih položajih, da bi bil prenos oblasti čim bolj tekoč. V težkih vojnih časih je nekaj spodbudnih besed namenil tudi svoji armadi in mornarici.

"Vojaki! Vaš najvišji vojni gospod Moj presvetli Veliki stric cesar in kralj Franc Jožef I., ki je vodil desetletja Vas, Vaše stare očete in očete z ljubeznijo in skrbnostjo, ki je skrbel za Vas, kakor oče, se je preselil k bogu. Vedno sijajen izgled vojaške zvestobe v izpolnjevanju dolžnosti je pokojno Nj. Veličanstvo do skrajnega napora svoje modrosti posvečeval vse svoje žitje blagru domovine; dokler je zadostovala sila, so bile njegove misli pri Vas, njegovih ljubljenih, vrlih vojščakih. Vojaki! Trde, a slavepolne dni tega velikanskega boja sem doslej preživel z Vami. V velikem času stopim izmed Vas in zdaj kot najvišji vojni gospod na čelu Moje, v bojih izkušene armade in mornarice z neomajano vero v našo sveto pravico in v zmago, ki jo bomo izvojevali z božjo pomočjo v družbi z zvestimi zavezniki naše pravične stvari. Duh vzvišenega pokojnika bo pri Vas. Vas bo vzpodbujal na dalnje junaške boje, da nam bo dano položiti na njegovo krsto venec zmage kot znak naše zveste hvaležnosti za vso ljubezen in skrb, ki je vedno na vdajala njegovo plemenito srce za njegovo brambno silo."

Novi cesar Karel I. pa ni bil prvi avstro-ogrski cesar, ki je ob prevzemu oblasti nagovoril ljudstvo. Enako je storil tudi pokojni cesar Franc Jožef, oseminšestdeset let pred njim. Po odstopu cesarja Ferdinanda I. v revolucionarnem letu 1848, je novi cesar Franc Jožef, ki je imel takrat rosnih osemnajst let, prevzel oblast v zelo nemirnih razmerah. Tedaj novi cesar je prisegel v Olomoucu na Moravskem (današnja Češka) in ne na Dunaju, saj je bilo tam zaradi revolucionarnih dogodkov še prenevarno. Časnik Slovenija, ki je v tistem času izhajal dvakrat tedensko, je nekaj dni kasneje objavil cesarjev manifest. Od zapisa v časopisu je minilo že skoraj sto sedemdeset let, zato je jezik še nekoliko teže razumljiv kot sicer.

"Mi Franc Jožef Pervi, po božji milosti Cesar austrijanski, kralj ogerski in češki, kralj lombardski in beneški itd. i.t.d. Po odstopu od prestola Našiga visokiga strica, cesarja in kralja Ferdinanda Perviga, na Ogerskim in Češkim tega imena petiga, in po odreki Našiga presvitliga gospoda očeta, nadvojvoda Franca Karla, z pragmatiško sankcijo poklican, krono Našiga cesarstva na glavo si položiti: oznanimo z letem slovesno narodam cesarstva svoj nastop na prestol z imenam Franc Jožef Pervi […] Na podlagah prave svobode, na podlagah enakopravnosti vseh narodov cesarstva in enakosti vseh deržavljanov pred postavo, kakor tudi deležnosti narodovih namestnikov pri postavodajanji, bo domovina vstala nova v stari velikosti, ali z omlajeno močjo, nepremakljivo zidovje v viharjih časa, prostorno stanovališe plemenam razniga jezika, ktere pod žezlam Naših očetov bratovska vez stoletno sklepa. Z terdnim sklepam čisto svitlost krone in celotno deržavo nekratjeno ohraniti, ali pripravljeni, Svoje pravice z namestniki Svojih narodov deliti, se zanašamo, de bo z Božjo pomočjo in v edinosti z narodi po sreči šlo, vse dežele in rodove cesarstva v eno veliko deržavno telo združiti."

Priprave na pogreb
Mnogo je bilo treba postoriti, preden so lahko posmrtni ostanki cesarja Franca Jožefa prišli na mesto večnega počitka. Od cesarjeve smrti do pogreba je minilo devet dni. V tem času so morali urediti grob in pripraviti pokojnika na pogreb ter ne nazadnje omogočiti številnim prebivalcem monarhije, da se še zadnjič poslovijo od svojega cesarja. Pokop tako pomembnega državnika je bil sestavljen iz več delov. Habsburški vladarji so bili praviloma pokopani na treh krajih: trupla v cesarski grobnici, srca v Avguštinski cerkvi in drobovja v cerkvi sv. Štefana. Odpreti pa so morali tudi pokojnikovo oporoko, ki jo je cesar v zadnjih letih kar dvakrat spremenil – prvič ob smrti nadvojvode Franca Ferdinanda, po atentatu v Sarajevu, in drugič, mesec dni kasneje, ob izbruhu prve svetovne vojne.

V prispevku so uporabljeni zapisi iz časopisov Slovenec in Slovenski narod, ki so dostopni na spletnem portalu Digitalne knjižnice Slovenije. Nekaj dodatnih informacij o obeh časopisih pa je na voljo v prispevku "Kaj in kako so oglaševali pred sto leti".


Več pa prihodnjo nedeljo v drugem delu prispevka.

Rok Omahen
Prijavi napako
Komentarji
apollo11
# 12.02.2017 ob 10:06
Ja. Slovenci smo izgubili vojno, dve tretjini nacionalnega ozemlja in se iz Srednje Evrope preselili na Balkan, kjer smo še danes. Luzerji, kot takrat, tako danes.

@Cervantes.
Slovenci nismo nobeni luzerji. Kot majhen narod smo stali in obstali na tem prostoru, uspeli smo ustvariti svojo državo, smo članica EU in del svobodnega zahodnega sveta. Koliko večji narodov si želi svojo državo in državnost, pa je ne premorejo. Koliko ljudi po vsem svetu si želi živeti v EU ?Treba je iti malo v svet in primerjati zadeve. No jaz ti lahko povem. Slovenija je čudovita država, kvaliteta življenja pa je ena boljših. Kjer Slovenci pešamo je predvsem naša mentaliteta, radi se sami sebi smilimo in se pomilujemo, radi veliko jamramo in se pritožujemo. Ne znamo ceniti stvari. Moramo biti bolj samozavestni in ponosni nase.
symreb
# 12.02.2017 ob 06:50
Odličen članek, z užitkom prebral.
Brahe
# 12.02.2017 ob 08:54
@grapar, tvoja izjava kaže le na nepoznavanje zgodovine, vzrokov za 1. sv. vojno ter odnosa do vojn v takratnem času!
presenečen
# 12.02.2017 ob 08:39
Letos je tudi 100 let od oktoberske revolucije, ki je prepovedala krščansko tradicijo in jo skušala zatreti. Monarhije so se morale posloviti. Pomenljive obletnice, ki so zaznamovale 20 st.

Dober članek.
amigo
# 12.02.2017 ob 17:12
Franc Jožef je bil tudi naš Cesar. V tistih časih nacionalnost ni imela takega pomena kot pozneje. Tako je bila Katarina Velika, znamenita ruska cesarica po poreklu čista Nemka. Čeprav je bil Nemec je bil Franz Jožef nedvomno tudi naš cesar. Največ je za nas naredil z izgradnjo Južne proge do Trsta.
apollo11
# 12.02.2017 ob 09:32
Slava mu. Velik človečk, velik vladar. Eden največjih kar smo jih imeli Slovenci v svoji zgodovini.
Bendit
# 12.02.2017 ob 07:47
Vcasih se mi zdi da se zgodovina v krogu vrti.
Cervantes
# 12.02.2017 ob 09:48
Ja. Slovenci smo izgubili vojno, dve tretjini nacionalnega ozemlja in se iz Srednje Evrope preselili na Balkan, kjer smo še danes. Luzerji, kot takrat, tako danes.
Sklonjen
# 12.02.2017 ob 09:00
Sto let od smrti, pa poglej kam je pripeljala politika vsegliharstva in progresivizma!
Springbok
# 12.02.2017 ob 15:19
Zelo dober prispevek.

Pričakujem podoben prispevek tudi 18. avgusta. Ob obletnici rojstnega dne FJ 1
galoper
# 12.02.2017 ob 16:34
Obratuje še kakša železniška naprava iz njegovih časov? Bil je velik človek in zasluži si obeležitev.
pandicaa
# 12.02.2017 ob 13:04
AO je lep primer "multikulturalizma". Več kultur, ena dominantna. Danes pa to pomeni razkroj gostujoče kulture.
Manos de Piedra
# 13.02.2017 ob 00:27
Avstro-Ogrska oz. Habsburška monarhija je bila zasnovana na konceptih iz srednjega veka, ko nacionalnost ni imela nobenega pomena. Habsburška monarhija je v bistvu obranila slovenstvo pred velikonemškim nacionalizmom. Če bi se takrat avstrijski del monarhije združil z Nemčijo, bi bila germanizacija bistveno močnejša in verjetno tudi učinkovita.

Kriviti Avstro-Ogrsko za karkoli s slovenskega stališča je nesmiselno, ker so bile vse druge alternative takrat bistveno slabše. Edina dobra alternativa je bilo slovansko povezovanje, ki pa ga je de facto omogočila prav A-O, ker je pač v svoji monarhiji združevala toliko slovanskih narodov.

Če bi habsburška monarhija razpadla nekje sredi 19. stoletja bi nas za zajtrk pojedli Italijani ali Nemci ter nas priključili zraven v njihove nacionalne države med združevanjem in nastajanjem le teh, Hrvati pa bi bili v sklopu velike Madžarske. In kdo točno je zatiral Slovence v A-O? Slovenci so imeli ogromno možnosti, da so razvijali svojo kulturo in pri tem ni bilo nikoli nekih bistvenih ovir razen tega, da Slovenci preprosto niso imeli dovolj svojega meščanstva. Ne vem kaj točno pričakujete, da bi moral kajzer delati glede tega? Nemščina je prevladovala zato, ker je bilo tako najbolj pragmatično na nivoju države.
oziris.va
# 12.02.2017 ob 19:58
amigo
# 12.02.2017 ob 17:12

Največ je za nas naredil z izgradnjo Južne proge do Trsta.


Zdaj pa poglejte, koliko cirkusa je okoli 2. tira.
dude
# 12.02.2017 ob 07:52
"Edini način za obveščanje, poleg pripovedovanja od ust do ust, so v tistem času predstavljali časopisi".

Verjetno je tukaj glavno vlogo odigrala telegrafija in so casopisne hise uporabljale tehnologijo?
Lupo
# 12.02.2017 ob 13:41
1917 smo bili bolj naprej kot 2017.
ZETAC
# 14.02.2017 ob 11:01
Pridružujem se tistim, ki jim je članek zanimiv. Nič ne škodi, če včasih malo pokukamo v našo zgodovino. Želel bi si več tovrstnih prispevkov, ne pa da nas vsakodnevno zasipavajo z brezveznimi tračami.
xptr
# 12.02.2017 ob 21:05
Vredno bi bilo omeniti nekatere sorodstvene povezave, npr.:
Franc Jožef se je poročil s svojo sestrično 'Sisi', ko je bila ta stara 16 let.
Takih zanimivih porok med sorodniki pa je še več.
Manos de Piedra
# 13.02.2017 ob 00:30
" Džihadist,... pa argumentirano zanikajte, če morete."

Džihadist se bori za verske cilje, Avstro-Ogrska se je borila za državne cilje proti drugim kristjanom.
sirus
# 22.02.2017 ob 10:10
at111
# 18.02.2017 ob 09:52
@Manos de Piedra - "Džihadist se bori za verske cilje, Avstro-Ogrska se je borila za državne cilje proti drugim kristjanom."

No saj džihadisti se še danes borijo proti kristjanom, torej si potrdil definicijo. V prvem delu tvoje izjave si pa prav tako potrdil, da je bil džihadist - boril se je v imenu boga (namerno z malo začetnico).

"z neomajano vero v našo sveto pravico in v zmago, ki jo bomo izvojevali z božjo pomočjo"

Se pravi si zaenkrat samo lepo potrdil, da je bil džihadist. A bi poizkusil še 1x? :)
Petar Karamazov
# 14.02.2017 ob 12:21
To, da smo bili leta 1917 bolj napredni kot leta 2017 bo malo težko logično razumljivo. Če samo pogledamo takratno življenjsko dobo, standard zdravstva (ki je komaj kaj obstajal), število smrti med otroki, dostopnost zdravil (haha, domači čaji in konec). Samo poglej si kako danes izgleda povprečno stanovanje in kaj vse najdeš v njem. Takrat so ljudje živeli v kočurah iz lesa in gline, polne vlage in brez elektrike. Še domače živali imajo danes višji standard bivanja. Seveda pa za to ni bila kriva Avstro-ogrska, tak standard je bil takrat povsod po Svetu. Ampak želim zgolj opozoriti na posploševanje.
QUENDI
# 12.02.2017 ob 10:41
......zaradi tega poglobljenega članka Avstrijci ne bodo spreminjali politike do Slovenije......lahko bi pa malce posmodili s kakšnim člankom o Francu Ferdinandu, njegovih namerah preoblikovati k und k...zaroti najvišjih krogov.......
hervard
# 13.02.2017 ob 04:55
Habsburžani niso bili Nemci niti Avstrijci. Še najbolj so bili Švicarji kajti grad Habsburg leži v Švici.
Vitez
# 12.02.2017 ob 23:34
Nehajte mi z bedarijami, kako anrodnost ni imela pomena, takrat smo se kulturološko že zelo distancirali od jodlarjev.
Vitez
# 12.02.2017 ob 13:08
V čem je on kadarkoli naredil kaj za nas kot narod, zakaj bi ga morali imeti v spominu?
Vitez
# 12.02.2017 ob 10:08
In o čem naj debatiramo? Avtokrat, zlačitelj malih narodov, rezervni Tito za avstro-nostalgike.
grapar
# 12.02.2017 ob 08:21
Benedit@

Zgodovina se vrti v krogu zaradi človeške pozabljivosti.

Odličen povzetek dogodka iz pred 100 let, ki opisuje zadnje dni človeka soodgovornega za smrt milijonov nedolžnih in črta med med njim in njegovim rojakom , ki ga je v zločinskem smislu prekosil v vseh pogledih je skoraj nevidna
revolution
# 12.02.2017 ob 09:55
Smo bili pa zato tlačani in - tlačeni s strani Germanov, da ne govorimo o tem, da svoje države sploh imeli nismo. Boljše biti prvi na Balkanu kot zadnj v Mittel Europe.
Ramus
# 12.02.2017 ob 09:33
"Vojaki! Trde, a slavepolne dni tega velikanskega boja sem doslej preživel z Vami. V velikem času stopim izmed Vas in zdaj kot najvišji vojni gospod na čelu Moje, v bojih izkušene armade in mornarice z neomajano vero v našo sveto pravico in v zmago, ki jo bomo izvojevali z božjo pomočjo v družbi z zvestimi zavezniki naše pravične stvari. Duh vzvišenega pokojnika bo pri Vas"

Džihadist,... pa argumentirano zanikajte, če morete.
Kazalo