Drugo
()
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 2.6 od 22 glasov Ocenite to novico!
Aprilska številka revije National geografic je posvečena vprašanjem rase. Nedavno je revija priznala, da so dolga leta poročali rasistično. Foto: Twitter
Tomo Križnar opozarja na zlorabe in krivice, ki jih trpijo zatirani. Foto: EPA
       Ko ima National Geographic teme o državah v Afriki, te teme še vedno pokrivajo veliki beli fotografi zahodnega sveta. Južna Afrika ima denimo fantastične fotografinje, ki tam živijo in poznajo problematiko in bi znale temo dobro obdelati … Ampak ne, revija bo poslala nekoga iz našega sveta, ki se bo iz neke povsem druge pozicije ukvarjal s temami, ki niso pomembne niti za to državo niti za nas. So pa pomembne za neko skupino bralcev. Oni imajo zelo definirane bralce, zelo se ve, kdo bere National Geographic. To niso kritični ljudje, to so ljudje, ki jim je všeč eksotika. Zato se kupi ta revija. Ne zato, ker bi rad prebral nekaj angažiranega.       
 Meta Krese
       Od tistih, ki fotografirajo profesionalno, je odvisno, kako se bodo odzvali tisti, ki gledajo te podobe. Poštenost je najpomembnejša. Ne lagati s fotografijo. Čeprav jo lažje prodaš, če se malo zlažeš, ker se laž lažje proda kot resnica. Ker koliko ljudi na tem našem planetu pa sploh še hoče slišati čisto resnico? Počasi gremo v propad.       
 Tomo Križnar
       Revija je bila ustanovljena leta 1888, kar je le dobrih 20 let po tem, ko je bilo uradno opuščeno suženjstvo v ZDA. In jasno, da se gledanje na družbo kaže tudi skozi članke v reviji, to pa je bilo napačno. Danes to lahko rečemo. Je pa zelo malo revij, ki bi priznale ali se celo opravičile, da so se motile. In v 130 letih se seveda tudi zmotiš. Pri nas v Sloveniji se recimo nihče ni opravičil ali priznal, da bi narobe poročal o izbrisanih. Pa so. Pri nas je tako, da, če se ne opravičiš, si imel zagotovo prav. Pa ni tako. Samo hrabrosti nisi imel.       
 Arne Hodalič
National Geographic
Leta 1916 so v National Geographicu v številki, posvečeni Avstraliji, o aboriginih pisali kot o "divjakih", "ki imajo najnižjo inteligenco med vsemi ljudmi". Foto: National Geographic

Stoletje dokumentarizma, stoletje predsodkov

"Poštenost mora ostati izhodišče dokumentiranja sveta z besedo in podobo"
14. april 2018 ob 12:04
Ljubljana - MMC RTV SLO

Revija National Geographic je nedavno priznala, da je bilo njeno poročanje, pri izbiri tem in fotografij, dolga desetletja obarvano s predsodki in rasizmom. In najbrž niso edini, ki so poudarjanje različnosti uporabili za vzpostavljanje določene hierarhije in vzdrževanje diskriminatornih stereotipov.

Dokumentiranje sveta s fotografijami in besedami je zaradi vseobsegajočega spleta in množične potrošnje na voljo tako rekoč vsakomur. A kako ločiti dejstva od interpretacij in se kot odjemalec (bralec, poslušalec, gledalec) otresti bojazni, da bomo prikrajšani za objektivnost in profesionalnost? Lahko še zaupamo, da dokumentaristi našega časa niso samo lutke v rokah peščice skritih odločevalcev, dokumentirane zgodbe pa le še namenski družbeni konstrukti kot sredstva vplivanja in nadzora zaradi finančnih apetitov vplivnežev? Kdaj se zgodi, da v kriznih časih navidezne ali pa resnične ogroženosti bivanja pade prva žrtev vojne – resnica?

Svoj skoraj stoletje dolg sporni način poročanja so v uredništvu revije National Geographic želeli vsaj malo omiliti tudi s tem, ko so aprilsko izdajo revije posvetili vprašanjem rase, za naslovnico pa izbrali fotografijo dvojčic. Ene svetlopolte, druge temnopolte.

Meti Krese, priznani in večkrat nagrajeni fotografinji, novinarki in predstojnici oddelka za fotografijo na visoki šoli VIST, katere reportažne zapise so že večkrat objavili tudi v slovenski izdaji National Geographica, se zdi ta poteza zgrešena. "To je številka, v kateri piše, kako so bili do zdaj rasisti, zdaj pa niso več in potem dajo na naslovnico par, ki je različnih polti, eksotičen primer, ki se zgodi morda enkrat na milijon primerov."

Da so v ameriškem uredništvu National Geographica s to naslovnico in posebno številko o rasah pravzaprav želeli pojasniti, da rasa ni genetska zadeva, ampak socialna, pa meni fotoreporter in urednik fotografije pri slovenski izdaji National Geographica Arne Hodalič: "Zato sta ti dvojčici različnih polti na naslovnici. Ne zato, ker bi bilo to tako posebno, ampak zato, da vidimo, da smo vsi po genetskem materialu popolnoma identični, po ekonomskih, socialnih ozadjih pa se razlikujemo. In rasizem, kot še marsikaj drugega, je čisti konstrukt vladajočih struktur, tistih, ki imajo moč." Hodalič, ki ne želi zveneti kot "advokat" revije, še pojasni ozadje oziroma razloge za takšna ravnanja urednikov ameriške revije skozi desetletja.

"Revija je bila ustanovljena leta 1888, kar je le dobrih 20 let po tem, ko je bilo uradno opuščeno suženjstvo v ZDA. In jasno, da se gledanje na družbo kaže tudi skozi članke v reviji, to pa je bilo napačno. Danes to lahko rečemo. Je pa zelo malo revij, ki bi priznale ali se celo opravičile, da so se motile. In v 130 letih se seveda tudi zmotiš. Pri nas v Sloveniji se recimo nihče ni opravičil ali priznal, da bi narobe poročal o izbrisanih. Pa so. Pri nas je tako, da, če se ne opravičiš, si imel zagotovo prav. Pa ni tako. Samo hrabrosti nisi imel," je dejal.

Kako National Geographic izbira svoje teme
Z National Geographicom je povezan tudi humanitarec, borec za človekove pravice in popotnik Tomo Križnar. Njegova izkušnja pa je bolj trpka, čeprav je bil v mlajših letih velik ljubitelj te revije. Leta 2001 je na filmskem festivalu Mountain v ameriškem Coloradu po ogledu nagrajenega filma Nuba, čisti ljudje, ki ga je Križnar posnel z režiserko Majo Weiss, k njemu vsa navdušena s ponudbo pristopila izvršna producentka TV-programa National Geographic Explorer Margaret Burnett. Križnarja je prepričala, da bo zgodbo o skritem genocidu, če bo narejena bolj po ameriško, torej komercialno, lažje distribuirati po njihovih TV-kanalih po vsem svetu. Ponudbo je sprejel, saj je ravno takrat Nubam kazalo zelo, zelo slabo in je že večkrat zaman poskušal na toliko drugih naslovih. V Slovenijo je za deset dni priletela snemalna ekipa, snemali so na različnih lokacijah po Sloveniji in tako poskrbeli tudi za promocijo naše dežele. Ko pa so mu mesec pozneje v Washingtonu pokazali prvih 20 zmontiranih minut, "ga je skoraj kap", pravi Križnar.

"Pri nas so snemali del dokumentarca o meni kot nekem aktivistu s sončne strani Alp, ki se zanima za Afriko, in tudi izvedeli, da je bil moj oče tri leta zaprt v koncentracijskem taborišču Dachau in izdal tudi knjigo spominov z naslovom Ne vdaj se fant. Obljubili so mi tudi 150 tisoč evrov, izdajo moje knjige v Združenih državah Amerike in promocijo, od kakršne se ti lahko zvrti. Po glavnih ulicah Washingtona naj bi obesili metrske posnetke žrtev genocida, na odprtje razstave naj bi povabili nekdanjega predsednika Jimmyja Carterja, ki mu je Sudan blizu, prišla naj bi celo Hillary Clinton, s katero je producentka prijateljevala in podobno. Čez 14 dni pa smo se razšli, češ, da mi ne morejo zaupati. Da bodo oni iz mene nekaj naredili, jaz jih bom pa potem pred vsem svetom skritiziral. Tako mi je rekla producentka. Meni se je itak že bruhalo od vseh njihovih laži."

Za Križnarjem oziroma namesto njega so priložnost dali nekemu Novozelandcu, ki je naredil dokumentarni film o tem, kako v Pakistanu mečejo kislino ženskam v obraz.

"Ta film je bil totalno političen in to so zahtevali tudi od mene. Jaz sem tega Novozelandca tudi srečal, se z njim pogovarjal in vem, da je privolil v njihove ugodnosti, tako kot bi verjetno večina. Če bi jaz takrat privolil v takšno verzijo dokumentarca, kot so ga želeli objaviti pri National Geographicu, danes v Sudan ne bi več upal iti. Ker so od mene hoteli, da ves Sudan prikažem kot največji teroristični kamp na svetu. Deželo samih teroristov. Kar sploh ni res! In tudi izvršna producentka mi je takrat rekla, da nikoli niso delali političnih filmov. Zdaj pa morajo vsi v ZDA slediti tej liniji terorja proti terorizmu. In takrat, ko so me ujeli v Darfurju leta 2006, če bi videli tak film, v katerem se jih poskuša prikazati tako enostransko, bi mi najbrž odrezali moda. Kako je to dobro, ko si pošten in ne prodaš svoje duše kot Mefisto," se spominja Križnar.

Moč podob
Tako kot je uredništvu ameriške izdaje National Geographica predlagal akademik John Edwin Mason, profesor afriške zgodovine in fotografije z Univerze v Virginii, ki ga je za ovrednotenje 130-letnega arhiva revije rekrutirala odgovorna urednica Susan Goldberg, da za bolj vključujočo prihodnost revije k stalnemu sodelovanju povabi bolj raznovrstne pisce in fotografe; saj se še vedno zgodi prepogosto, da o vzhodnih deželah razlaga Zahodnjak; temu pritrjuje tudi Meta Krese: "Ko ima National Geographic teme o državah v Afriki, te teme še vedno pokrivajo veliki beli fotografi zahodnega sveta. Južna Afrika ima denimo fantastične fotografinje, ki tam živijo in poznajo problematiko in bi znale temo dobro obdelati ... Ampak ne, revija bo poslala nekoga iz našega sveta, ki se bo iz neke povsem druge pozicije ukvarjal s temami, ki niso pomembne niti za to državo niti za nas. So pa pomembne za neko skupino bralcev. Oni imajo zelo definirane bralce, zelo se ve, kdo bere National Geographic. To niso kritični ljudje, to so ljudje, ki jim je všeč eksotika. Zato se kupi ta revija. Ne zato, ker bi rad prebral nekaj angažiranega."

Kako močni sta simbolika in vrednost podob, je lepo povedala znamenita Susan Sontag in s tem poudarila njihovo moč: "Spominjati se vse bolj pomeni sposobnost, da si prikličemo pred oči sliko, ne pa da v duhu obnovimo zgodbo." Je podoba še vedno tista, ki naredi zgodbo? Kaj pa resnico? Križnar je prepričan, da podobe kreirajo reakcije.

"Od tistih, ki fotografirajo profesionalno, je odvisno, kako se bodo odzvali tisti, ki gledajo te podobe. Poštenost je najpomembnejša. Ne lagati s fotografijo. Čeprav jo lažje prodaš, če se malo zlažeš, ker se laž lažje proda kot resnica. Ker koliko ljudi na tem našem planetu pa sploh še hoče slišati čisto resnico? Počasi gremo v propad," je dejal.

Objektivnosti v novinarstvu in fotoreporterstvu ni
Meta Krese, ki je napisala že nešteto reportaž iz bližnjih in tudi zelo oddaljenih krajev (Gaza, Pakistan, Andi), te pa so bile objavljene v domačih in tujih medijih (za reportažo o slovenskih Romih je prejela ugledno evropsko nagrado Pisanje za Srednjo in Vzhodno Evropo), meni, da je v novinarstvu težko govoriti o čisti resnici, čisti objektivnosti: "Vsak novinar ima že neko znanje, predzgodovino, naše zgodbe so nekako vedno subjektivne. Ker se sami odločimo, s kom se bomo pogovarjali. Ampak to, da si ti subjektiven, še ne pomeni, da imaš pravico izmišljevati si stvari. Moraš se držati tega, kar vidiš, kar ti kdo reče. Vse, kar delamo, je vedno naš pogled. Zato je tudi pomembno, kje objavljamo in zakaj. In tudi bralec mora vedeti, kaj lahko od nas pričakuje."

Arne Hodalič se pridružuje mnenju Kresetove glede objektivnosti, ki zares ne obstaja, in dodaja: "Rek, da fotografija pove več kot tisoč besed ... ja, lahko pove, ampak lahko se pa tudi popolnoma zlaže. Ker ljudje so skozi zgodovino fotografijo enačili z resnico. Ko je ta prevzela vlogo ilustratorjev, ki so lahko novice, nek dogodek narisali tako ali pa drugače. In ko je prišla fotografija, so ljudje rekli, aha, to je pa zdaj res! Daleč od tega! Ravno tako so manipulacije. Pa ne govorim le o tehničnih, ki so seveda tudi prisotne, kar je najhujšega obsojanja vredno. Poštenost do sebe, kot je že rekel Tomo, je najpomembnejša. Lahko se pa seveda tudi motiš."

In kot spomni Kresetova, kar pravi eden bolj znanih novinarjev in komentatorjev pri britanskem časniku Independent Robert Fisk, da mora biti novinar vedno objektiven, ampak na strani zatiranih. In to se ji zdi tisto, kar je pomembno pri njenem delu. Podobno je poudarjal tudi znameniti vojni fotograf in fotoreporter Robert Capa, da je vedno na strani ljudi, človeka.

"Če rečemo, da objektivnost ne obstaja, je enako, kot če rečemo, da človečnost ne obstaja," pravi Tomo Križnar, ki ob tem pretresen pokaže fotografije gobavih ljudi, ki sta jih z ženo Bojano posnela pred enim mesecem v nubskih gorah v Sudanu. "To je resnica. Izraz gobavega človeka, ki ga je svet zanemaril. Vsi smo jih zanemarili zato, ker nas vodijo neki potrošniški, pridobitniški interesi. Žrtvujemo jih na žrtveniku sveta. Mislimo, da moramo zaradi neke naravne selekcije žrtvovati nekaj milijard ljudi. To je največja laž. Zato jaz verjamem, da se moramo truditi slikati objektivno resnico. Človečnost je vidna. Čuti se jo, vidna je, zato se jo da tudi slikati. A ta hip se je ne čuti pri naših svetovnih voditeljih. Če greste k indigenom, prvobitnim, staroselcem, ki umirajo nekje na robu našega sveta, jo boste začutili, človečnost."

Pomoč, vest, smisel in sveti prostor intime
Do kam pa lahko ljudje posegamo v prostor, zgodbo drugega, kje je meja za takšno intervencijo, čeprav z namenom pomagati? Tudi humanist Križnar ima na svoji spletni strani zapisano, da je vendarle vsak sam svoj odrešenik: "Seveda, za svoje iluzije, privide in halucinacije, to lahko samo sam pospraviš. Kar pa zadeva posameznike, ki umirajo, pa še zmeraj sledim stavku iz Spielbergovega Schindlerjevega seznama, v katerem pravi, da če rešiš enega, si rešil ves svet!"

Do kam pomagati, se angažirati?
"Do tam, kjer lahko, do tam, kjer si sposoben!" pravi Kresetova. "Jaz sem pač sposobna pisati o tem, v upanju, da bo nekdo, ki je sposoben kaj več, to prebral."

"Jaz se že ves čas borim, pa ne verjamem, da se bo kaj spremenilo. To je tisti problem, ki ga jaz osebno čutim. Moramo se pogledati v ogledalo in se vprašati, kaj smo naredili? Jaz si rečem, da nekaj majhnega sem, čeprav ne verjamem, da se bo zato kaj zares spremenilo. Po eni strani to delamo zaradi sebe, za svojo dušo, čeprav vanjo ne verjamem, verjamem pa v sebe," pa pravi Hodalič.

"Problem je, ker se ne bo nič spremenilo, tudi če bomo vsi slišali. Dober primer je zdaj Gaza. Povsod so fotografije, v New York Timesu denimo, kako poleg izraelskih ostrostrelcev sedijo dekleta, fantje v naslanjačih in zraven uživajo, ko tisti streljajo fante, dečke. Se je kaj spremenilo?!" dopolni Kresetova. A Križnar je aktivistično, humanistično odločen: "Kako bi šele bilo, če teh fotografij in novic ne bi bilo?! Potem pa teh ljudi najbrž ne bi bilo več. Palestinci bi bili že davno izbrisani. Tako da vendarle čuvate, ščitite te ljudi s svojim objavami, čeprav se genocid, krivice dogajajo še naprej."

Tomo Križnar je s podporniki pred leti ustanovil ustanovo, ki producira dokumentarne filme in knjige, ki imajo cilj pridobiti zavest človeštva o pomenu videonadzora področij v konfliktih. Še posebej ozaveščajo o nasilju med staroselskimi ljudstvi: "Mar ni čudno ... Gorske gorile so zdaj zaščitene z droni, brez ograj, divji lovci niti ne upajo več zraven, vse se izve takoj. Za nas ljudi pa ... kot da ne čutimo, da se vse to dogaja nam. Da smo vsi eno telo, da človeštvo napada rak ali pa gobavost. Jaz zdaj to drugače doživljam. Kot da se nas vseh loteva gobavost, nas tukaj v razvitem svetu. V naših srcih, duša nam gnije pri živem telesu, v Afriki pa fizično gnijejo. Ni res, da gobavost izginja s planeta! V nubskih gorah se širi. To spremljam od leta 1979 in takrat skoraj ni bilo primera."

Kje pa je meja intime, ki je sveti prostor slehernika? Ko z vprašanji, fotoaparatom, kamero vstopamo v življenje sočloveka, soljudi? Meta Krese je jasna. "Ko delam sama ali pa z Arnejem ali kakšnim drugim fotografom – naše zgodbe temeljijo na zgodbah ljudi. Nikoli ne gremo čez intimo, ki nam jo ti ljudje postavijo kot mejo. To je vedno sodelovanje. In večina ve, do kam gre lahko, hoče iti. In jaz se teh meja držim oziroma poskušam držati."

Hodalič doda še nazorno izkušnjo, ki sta jo imela s Kresetovo v Gazi. "To je bila ena mojih najbolj pretresljivih serij fotografij. Fantka, ki so ga izraelski ostrostrelci z dušilcem ubili, oba z Meto sva bila priči ... Fotografije z njegovega pogreba ... Vsi, ki se malo spoznajo na širokokotni objektiv, vedo, da je bilo to 15 centimetrov od glave dečka, ki so ga nesli skozi množico. Ja, kako pa si to fotografiral, kako?! Ja ... njegov stric me je ves čas pogreba nosil na ramah. Zakaj? Ker je vedel, zakaj sva midva tam. Čutil je, v bistvu je hotel prek naju svojo zgodbo tudi povedati. To je ta intima, do koder gremo. Če pa bi jaz tega strica odrinil in mu rekel, daj, odmakni se, da bom jaz fotografiral, se pa ne bi dobro počutil, pa verjetno bi jih še fasal! Tako da ... tukaj sta poštenost in resnica."

In v ozadju? Denar! In za en mali avtobus vrhovnih odločevalcev
"Povsod v ozadju je kapital, nič drugega, samo kapital!" je prepričana Meta Krese. "Zakaj pa mene ali tebe in Hodaliča ne premami ta kapital?" protestira Križnar, "zakaj pa mi ne podležemo in se ne zadovoljimo s tem? Ker še zmeraj hočemo ostati ljudje in smo še vedno ljudje in smo tukaj zato, da smo ljudje, ne pa mašine!"

Kako pa bi se vedli, če bi bili stisnjeni v kot za zadnji kos kruha? "Ravno to se je pokazalo v taborišču Dachau, o tej izkušnji je moj oče pisal ... tistega, ki je izdajal, ki je sodeloval z iztrebljevalci, so slej ali prej tudi pospravili! Ker mu niso zaupali! Ker če si svoje ljudi izdal, boš na koncu tudi druge," pove Križnar.

"Nihče od nas ni svetnik," je glede denarja iskren Arne Hodalič. "Tudi mi delamo za materialno korist, tudi mi moramo plačevati račune in preživeti. Samo izbiraš, kot je rekla Meta, ne narediš reportaže o izbrisanih ali beguncih, ampak narediš portrete kakšne banke za letno poročilo in jim dobro zaračunaš. Če slikaš portrete ene korporacije, je navsezadnje tudi tukaj resnica. To niso lažne novice! Lahko si pošten tudi tukaj. Tako kot pri predmetih, ki jih fotografiram za muzej, recimo. Bolj pa so problem tisti ljudje, ki zavestno in podzavestno delujejo povsem nasprotno od tega! Moramo namreč vedeti, da je bilo pred nekaj leti 40 ljudi, v en avtobus bi jih lahko dal, ki so imeli v lasti 50 odstotkov svetovnega bogastva. In danes? Osem ljudi. Piramida se zgoraj oža, spodaj, kjer je revščina, se pa širi."

Prihaja čas selekcije, svarila so starodavna in jasna
Ko je šel Tomo Križnar pred desetletji za sedem let s kolesom okoli sveta, se je nad človeštvom, grozotam navkljub, navdušil.
"Toliko ljudi sem srečal na poti, da sem se res navdušil nad človeštvom, kljub vsemu. V nas so tudi veliki potenciali. Vsak je lahko Beethoven, Goethe. Verjamem, da se morajo ti potenciali in kapacitete razvijati, ne samo materialistične, h katerim je danes orientiran ves svet. Duh je ušel iz steklenice. Zahod, Evropa že izgublja svojo pozicijo. Kje bo končala, če se ne bo vrnila k istemu izročilu, ki ga je ves čas imela, in to je bil humanizem. Humanistika, učlovečevanje, to je smisel, zakaj smo tukaj. Torej, materialist si manj, če veš, zakaj si tukaj, če pa ne veš, zakaj si se rodil, če si se oddaljil od narave, če nimaš stikov z indigeni, potem si pa res lahko le še potrošnik, ki plačuje davke za to vojno iztrebljanje, ki prihaja!"

Hodalič kolegu popotniku pritrjuje tudi, ko Križnar črnogledo nadaljuje: "Prihaja vojna, selekcija! Preživeli bodo le tisti, ki bodo najbolj pokvarjeni. Potem bo pa svet tako gnil, da ne bo več vredno živeti!" Križnar kot nazorno utemeljitev globalnega kolesja navede še en filmski primer: "Mislim, da je lepo rečeno v filmu Syriana, v katerem igra George Clooney, ko nori in hoče resnico in mu administrator iz State Departmenta reče: »Ja, pa ti ne vidiš, da smo bogati samo zato, ker smo skorumpirani? Da imamo vse te lepe stavbe, da smo leteli na luno, da imamo to vojsko samo zaradi korupcije?!«". Se pravi, da častimo korupcijo. Častimo zlato tele, meni borec za človekove pravice.

"In to je svarilo v vseh kulturah, ki so jih naši prednamci zapisali, svarilo pred pretvarjanjem in nepoštenostjo. Vsak indigen ve, da se dobro z dobrim povrne, slabo pa s slabim."

VIDEO
Stoletje dokumentarizma, stoletje predsodkov
Liana Buršič, Radio Slovenija
Prijavi napako
Komentarji
Ta novica trenutno še nima komentarjev.
Kazalo