Zvest Apollonio je veliko potoval po Italiji, Španiji, Nizozemski in Franciji ter tam občudoval dela Michelangela, Tintoretta, El Greca, Velasqueza, Goye, Rembrandta, Rubensa, Renoira, Picassa. V svojem ateljeju v Kopru pa je iskal svojo lastno likovno govorico v grafiki in slikarstvu. Še posebej ga je privlačila pri nas še malo znana in uporabljena grafična zvrst serigrafija, bolj znana kot sitotisk. Foto:
Zvest Apollonio je veliko potoval po Italiji, Španiji, Nizozemski in Franciji ter tam občudoval dela Michelangela, Tintoretta, El Greca, Velasqueza, Goye, Rembrandta, Rubensa, Renoira, Picassa. V svojem ateljeju v Kopru pa je iskal svojo lastno likovno govorico v grafiki in slikarstvu. Še posebej ga je privlačila pri nas še malo znana in uporabljena grafična zvrst serigrafija, bolj znana kot sitotisk. Foto:
Leta 1959 je prejel svojo prvo nagrado na zvezni razstavi Likovno stvaralaštvo mladih v Beogradu, in sicer za grafiko Človek in bik, ki je ostala njegova najbolj priljubljena grafika.
Umrl je Zvest Apollonio

Zvest Apollonio se je rodil 15. maja 1935 v Bertokih. Odraščajoča leta je preživljal v domačem kraju med vinogradi in plitvim morjem Koprskega zaliva, kjer so ga privlačile barve in oblike sredozemskega okolja, ki mu je vse življenje ostal zvest. Po dokončani osnovni šoli na Pradah je obiskoval gimnazijo v Kopru, kjer je tudi maturiral. Šolanje je nadaljeval na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost (ALU), kjer je leta 1960 diplomiral, štiri leta pozneje pa je diplomiral še na slikarski specialki pri prof. Stupici, iz povsem abstraktnih slik v tehniki akrila, kar je bilo za tisti čas redkost.

Slovenska Istra na prvem mestu
V času študiranja pri Stupici je poučeval likovno vzgojo na gimnaziji in učiteljišču v Kopru ter postal mentor domala vsem slikarjem srednje generacije, ki so izšli iz tega prostora. Od leta 1973 pa je poučeval grafiko na ALU-ju v Ljubljani, in tam ostal vse do leta 1989. Štiri leta je bil predstojnik grafičnega oddelka in prodekan ALU-ja.

Proti koncu 90. let prejšnjega stoletja se je vrnil v slovensko Istro, kjer je živel in ustvarjal. Njegovo življenje je bilo vseskozi prežeto z mislijo, da bi svetu, zlasti pa Slovencem, dokazal izjemnost umetniškega izročila in sporočila, ki se poraja v tem prostoru, ki je drugačen od, denimo, kraškega, ki se je v slovenski zavesti že udomačil. Kras se je v delih Kosovela, Spacala, Černigoja izkazal s svojo trpko in ostro gradnjo izraza in prostora, slovenska Istra pa je mehka, voljna, fluidna snov, ki išče drugačno poetiko, kakršno najdemo v delih Zvesta Apollonija.

Dobitnik Prešernove nagrade
Zvest Apollonio je za svoje delo prejel 30 domačih in mednarodnih nagrad. Poleg 1. nagrade za grafiko leta 1958 v Beogradu so pomembne še: Prešernova nagrada na ALU-ju za slikarstvo l. 1964, 1. nagrada na Prvem slikarskem Ex temporu v Piranu l. 1966, častna nagrada Ars Histriae v Rovinju l. 1971, nagrada Prešernovega sklada za grafiko in slikarstvo l. 1972, odkupna nagrada na mednarodnem bienalu sodobne risbe na Reki l. 1974, posebno priznanje žirije na II. bienalu evropske grafike v Mulhousu l. 1976, 1. nagrada za grafiko na 3. dubrovniškem salonu l. 1981, odkupna nagrada na mednarodnem bienalu portreta v Tuzli l. 1982, odkupna nagrada na Mednarodnem grafičnem bienalu v Ljubljani l. 1983, Jakopičeva nagrada za slikarstvo l. 1984, odkupna nagrada na Bienalu akvarela v Karlovcu l. 1989, priznanje Mini prix Lucas l. 1993.

L. Š.

Umrl je Zvest Apollonio