Igralec je pogosto igral v manjših vlogah, a se je na njegovi poklicni poti nabralo kar precej zapomljivih likov, ki so jih ljudje posvojili prav zaradi portretirančeve osebnosti. Ekipa serije Igralci brez maske je igralca obiskala v njegovem rojstnem kraju, na Rečici ob Savinji, kamor se je kot upokojenec po desetletjih bivanja v Ljubljani tudi vrnil.
Avtorja portreta Slavka Hrena je Markovčič pritegnil zaradi več posebnosti; najprej zaradi vprašanja, kako se mladostnik iz tako majhnega kraja sploh odloči za študij igralstva, se potem preizkusi na sprejemnih izpitih, ki veljajo za zelo zahtevne, in ko jih uspešno opravi, stopi na poklicno pot, ki zahteva veliko potrpežljivosti in razpetost med gledališčem, filmskimi in televizijskimi studii, radiem ter najrazličnejšimi prizorišči med ljudmi.
Mestno gledališče ljubljansko in priljubljene televizijske serije
Markovčič se je takoj po končanem študiju na Akademiji za igralsko umetnost že sredi šestdesetih zaposlil v Mestnem gledališču ljubljanskem in le s krajšim odmorom tam leta 2005 tudi dočakal upokojitev. V vmesnem obdobju je igralsko poslanstvo uresničeval med poklicnimi lutkarji. Na odrskih deskah je iz sezone v sezono oblikoval široko pahljačo zanimivih vlog, ob upokojitvi pa gledališča ni zapustil nič kaj razočaran, ampak je svojo gledališko kariero sklenil z lepo vlogo Kantorja v Cankarjevem Kralju na Betajnovi v režiji Zvoneta Šedlbauerja in še tedaj ni nehal igrati.
Televizijski gledalci se ga radi spomnijo iz priljubljenih serij Poti in stranpoti, Naša krajevna skupnost, Bronasti vijak in novejših Vrtičkarji, Hotel poldruga zvezdica, mladinske serije Dvojne počitnice, televizijske komedije Kandidatka in šofer, vidimo pa ga lahko tudi v kakšni izmed slovenskih filmskih uspešnic iz železnega repertoarja: To so gadi, Poletje v školjki ali Kajmak in marmelada. Čeprav so zanj radi rekli, da upodablja vloge "korenjakov in nasilnežev", takšna oznaka velja zgolj po zunanjosti, v resnici so bili liki, ki jih je oblikoval, plastoviti in psihološko bolj zapleteni.