Večinoma v Teheranu posneti film iransko-avstralskega režiserja Granaza Moussavija je zgodba iranske gledališke igralke, ki ne more uresničiti svojih igralskih ambicij. Da bi uspela v tujini, se omoži z iransko-avstralskim državljanom. Film tako posredno prikazuje tudi razliko med moderno iransko žensko in njeno tradicionalno družino.

Iranske oblasti zanikajo, da so kdaj dale zeleno luč
Igralkin odvetnik se je na odločitev sodišča že pritožil. Vafamehrjeva, ki je bila aretirana julija, nato pa po plačilu varščine izpuščena na svobodo, je žena iranskega režiserja Nasserja Taqvaeija. Ta sicer poudarja, da je film dobil dovoljenje ministrstva za kulturo - iranske oblasti pa, nasprotno, trdijo, da je bilo predvajanje filma nezakonito. Premierno so ga predvajali že leta 2009 na festivalu v Adelaidu, v Iranu pa je seveda prepovedan.

Temni precedens?
Svoj "šok in ogorčenje" nad obsodbo sta že izrazili tudi avstralski producentki Julie Ryan in Kate Croser, ki sicer prav tako ne poznata podrobnosti, domnevata pa, da se obtožba nanaša na prizore, v katerih se Vafamehrjeva pojavi brez hidžaba (in z obrito glavo). Če je res tako, je tokratna obsodba precedenčen primer, saj so se v preteklosti iranske igralke v domačih filmih že pojavljale z odkrito glavo. Bičanje je sicer v Iranu razmeroma pogosta kazen, je pa res, da je pogosto ne izvršijo.

Družina prosi za medijski mrk
Igralkina družina je takoj po njeni aretaciji izrazila željo, da mediji o primeru ne bi poročali, vendar je iranska opozicijska spletna stran Kalameh včeraj novico o obsodbi vseeno objavila. "Ker so vložili pritožbo, kar bi znalo dolgo trajati, družinski člani mislijo, da bi javna razprava primeru utegnila škoditi, saj poskušajo ukrepati po uradnih kanalih," nenavadno zahtevo pojasnjuje Kate Croser.

Primer ni osamljen
Iranske oblasti so prejšnji mesec aretirale še šest neodvisnih fimskih ustvarjalcev, ki so sodelovali pri BBC-jevem dokumentarcu, ki je deželo prikazal v ne ravno dobrohotni luči. Dva od njih, Naser Saffarian in Mohsen Šahrnazdar, ki sta bila obtožena, da sta BBC-jevo postajo v farsiju "pitala" z informacijami, filmskim gradivom in skrivnimi poročili, ki naj bi "prikazale temen portret Irana in Irancev", sta bila v soboto izpuščena na prostost.

Pozitivna plat represije
Eden najbolj znanih iranskih režiserjev, 65-letni Amir Naderi - z Abasom Kiarostamijem sta skoraj lastnoročno "zakrivila" novi val iranskega filma, ki je od sedemdesetih pa do devetdesetih navduševal po filmskih festivalih - je domovino v iskanju svobode umetniškega izraza zapustil že pred 24 leti. Represivni sistem je bil, kot je prejšnji konec tedna povedal med obiskom južnokorejskega filmskega festivala, kjer predstavlja na Japonskem posneto dramo Cut, kljub temu ključnega pomena za njegovo ustvarjanje. "Pritisk, s katerim se moraš spopadati, te žene k doseganju izjemnih reči. Vem, da kaj takega ni lepo reči, toda represivni režimi so za režiserje nekaj fantastičnega. So pa grozni za ljudi."

Naderi, ki že od leta 1987 živi v New Yorku, priznava, da se je moral "prisiliti", da se ni nikoli oziral na svojo preteklost in domovino. "V 24 letih se nisem niti enkrat vrnil domov. Svojo domovino imam rad, zato sem moral del sebe zakleniti na varno. Ampak prepričan sem, da ima Iran eno najboljših filmskih industrij na svetu."