Onostranstvo naravne katastrofe ne postavlja v središče filma: osrednja tema je pravzaprav smrt in iskanje smisla življenja. Foto: Warner Bros
Onostranstvo naravne katastrofe ne postavlja v središče filma: osrednja tema je pravzaprav smrt in iskanje smisla življenja. Foto: Warner Bros
Sony's Battle: Los Angeles
V New Yorkerju so o Sony's Battle: Los Angeles zapisali, da gre pravzaprav za film, v katerem se nič ne zgodi, razen tega, da Kalifornijo zasedejo vesoljci. Ni pa čisto jasno, kaj imajo vesoljci z naravnimi katastrofami. Foto: EPA
Sanctum
Film Sanctum temelji na resničnih dogodkih; medtem ko je skupina potapljačev raziskovala neko jamo, se je na površju razdivjala tropska nevihta, ki je usodno vplivala na tiste pod zemljo. Foto: EPA

Tako nekako se začne zadnji film Clinta Eastwooda Onostranstvo; gre za spektakularen, pa vseeno za nekatera svetovna občinstva prav mučen prizor moči narave, sploh glede na japonsko naravno katastrofo v zadnjem mesecu. In prav zato so se hollywoodski studii odločili, da bodo odložili začetek predvajanj nekaterih filmov, v katerih osrednjo vlogo igrajo množična opustošenja in naravne katastrofe. Eastwoodovo Onostranstvo, ki je že bilo v kinematografih tudi na Japonskem, pa so po hitrem postopku umaknili iz tamkajšnjih kinodvoran.

Človeškost ali le čakanje na primeren trenutek za blagajne
Prav tako so iz japonskih kinematografov umaknili Svetovno invazijo: Bitka Los Angeles, film o katerem so v New Yorkerju zapisali, da gre pravzaprav za umirjen film brez pravih dogodkov in v katerem se pravzaprav nič drugega ne zgodi kot to, da gromozanska vojska samomorilskih vesoljcev preplavi kalifornijsko obalo, korakajo po njej in mimogrede pobijejo vsakogar, ki ga srečajo in se odločijo izčrpati vso vodo tega planeta. Japonci bodo morali počakati tudi na Cameronovo (tokrat le kot producent) 3D-avanturo Sanctum, v kateri skupina potapljačev ostane ujeta v jami, potem ko jih zajeme silna tropska nevihta.

Verjetno je več kot očitno, zakaj tovrstni filmi niso ravno primerni za japonske gledalce, poleg tega pa bi se po vsej verjetnosti izkazalo, da bi bili tudi popoln flop s finančnega vidika - velike ameriške uspešnice bodo pač morale počakati (če sploh) na primeren trenutek za japonski trg. In prav na dohodke je filmska industrija bolj gledala kot na trpljenje ljudi v Japonski, takoj po cunamiju so, denimo, v The Hollywood Reporter zapisali, da na srečo ljudje niso nehali hoditi v kinematografe, če se seveda ne upošteva najbolj prizadetih delov države.

Japonci in njihova ljubezen do apokalipse
Ironično pri tem pa je, da so prav Japonci znani kot ljubitelji filmov akcije, takšnih ali drugačnih katastrof in tudi znanstvene fantastike; spomnimo se samo Godzile, pa priredb manga stripov, kot je Akira, ki se začne s popolnim nuklearnim uničenjem Tokia. Pravzaprav je nekoliko apokaliptičnega podtona čutiti v skoraj vsakem japonskem filmu, kar odločitev hollywoodskih studiev o umaknitvi tovrstnega žanra postavlja v še bolj paradoksalno luč. Takšni filmi so narejeni zaradi želje občinstva po njih, morda bi se lahko celo govorilo o njihovi katarzični moči. A studii so vedno previdni. Ali preračunljivi?