Navdih za scenarij je režiser/producent/scenarist Greg McLean črpal iz resnične serije napadov enega krokodila na ribiške čolne med leti 1974 in 1979, o čemer je bral v dnevnih novicah. Ko so ga končno ujeli je meril 5,10 metra.
Danes je njegovo telo in okostje mogoče videti v Severnoteritorijskem muzeju. To pa še zdaleč ni bil največji morski krokodil, ki po pričevanjih zrastejo tudi do 9 metrov. Zato lahko ravnanje in hitrost 7.2 metrskega krokodila v Čeljustih jemljemo povsem resno.

Biba leze in te poje
Za stopnjo realizma so nedvomno zaslužni člani ekipe posebnih učinkov avstralskega podjetja Fuel International, katerega ključni možje so se urili na snemanju kultne ZF serije Farscape (1999-2003) in filmu Čudežna mreža (2006).

Nadzornika vizualnih učinkov Andrew Hellen in Dave Morley sta med pripravami hitro spoznala, da snemanje pravega krokodil ne pride v poštev in da bodo animatroniko lahko uporabili le v določenih prizorih. Akcijski prizori so zahtevali kombinacijo popolnoma računalniško ustvarjenega (CG) krokodila ter prave in digitalne vode. Glede na to, da se krokodili ne premikajo veliko in lahko več ur ležijo kot kipi, ni bilo lahko poiskati pravi način upodobitve. V ta namen so preštudirali množico fotografskih esejev, anatomskih knjig, DVD dokumentarcev, zapiske študij plazilcev in zgodovinske anekdote. Ključna ekipa, oborožena s fotoaparati in DV kamerami, se je podala tudi na izlet na krokodiljo farmo.

Tam so, obkroženi s preko 15 tisoč primerki tega prazgodovinskega plazilca (več kot 60 jih je merilo preko 4 metre), posneli eksplozivne skoke iz vode, lov na živali, požiranje stvari, mišičevje, premikanje maščobe na vratu, kako se premikajo po kopnem. Brez vsega tega bi težko ustvarili učinkovit previz (grobo animirano snemalno knjigo), ki je za režiserja ključnega pomena. McLean je poudaril, da se je vse dobro izteklo predvsem zato, ker so bili fantje iz Fuela prisotni od samega začetka, se pravi od predprodukcijske stopnje dalje.

Uroš Šetina