Če preletimo dobitnike zlatih globusov, postane jasno, da se je na letošnji podelitvi nagrad Združenja tujih dopisnikov v Hollywoodu "klasični" filmski establišment postavil po robu agresivnemu napredku ponudnikov pretočnih vsebin.

Vojna epopeja 1917, s katero se Sam Mendes spušča v bojne jarke prve svetovne vojne in ki v kina prihaja šele ta teden, je osvojila globus za najboljšo dramo. Mendes, ki je bil ovenčan tudi za najboljšega režiserja, si v zahvalnem govoru ni mogel kaj, da ne bi implicitno ošvrknil Netflixa: "Upam, da to pomeni, da se bodo ljudje spravili v kino in si ta film ogledali na velikem platnu, kot je bil zamišljen." Galantno se je sicer poklonil tudi Martinu Scorseseju, ki je bil nominiran za Irca v isti kategoriji, češ da je največji režiser med nominiranci v letošnjem naboru. (Mimogrede, gangsterska drama Irec je na koncu ostala popolnoma praznih rok in tako osvojila naslov največjega osmoljenca večera.)

Sorodna novica Moda na Globusih: Drzna Cate, hipnotična Joey in razkošna Priyankina ovratnica

Za Netflix je bil sinočnji večer dejansko porazen. Na podelitev so prikorakali z največ (34) nominacijami, vključno s šestkrat nominirano dramo Marriage Story in petkrat nominiranim Ircem Martina Scorseseja. Končni izkupiček sta bila pičla dva zlata globusa: Laura Dern je postala najboljša igralka v stranski vlogi (Marriage Story), Olivia Colman kot britanska kraljica Elizabeta II (Krona) pa najboljša igralka v televizijski drami. "Malo sem se že napila, ker nisem pričakovala, da se bo tole res zgodilo," je v zahvali priznala vedno očarljiva Colman, ki je v svoji kategoriji med drugim premagala Reese Witherspoon in Jennifer Aniston iz serije The Morning Show.

Tudi Amazon in Hulu sta pobrala po dve nagradi vsak ‒ pričakovana je bila na primer zmaga humoristične nanizanke Bolhača (Amazon); praznih rok je ostal novi ponudnik pretočnih vsebin Apple TV Plus. HBO je svojih 15 nominacij spremenil v štiri zlate globuse, med katerimi sta bila tista za najboljšo dramo (družinska saga o medijskem imperiju Nasledstvo) in najboljšo miniserijo (tragedija Černobil).

Gervais upravičil svoj sloves
Zloglasno zajedljivi britanski komik Ricky Gervais si je v vlogi voditelja dal duška: njegov uvodni govor so morali cenzorji prekriti s kar nekaj piski. Med drugim je Joeja Pescija primerjal z likom Baby Yode, si privoščil obsceno šalo na račun muzikala Cats (o tem, kako mačja Judi Dench liže samo sebe), bril norce iz hollywoodskih poskusov vpeljevanja raznolikosti ter ugotovil, da "nikogar več ne zanimajo filmi". Zbrane je "posvaril", naj ne solijo pameti s političnimi govorancami nikomur, češ da nimajo pojma o resničnem svetu, večina pa jih menda niti nima toliko šole kot okoljska aktivistka Greta Thunberg.

Nekatere njegove šale so bile preprosto samo zlobne: "Martin Scorsese, največji živeči režiser, je letos dvigoval prah s svojimi komentarji o Marvelovih filmih. Rekel je, da to niso pravi filmi, da ga spominjajo na zabaviščne parke. Saj se strinjam, a res ne vem, kaj on počne v zabaviščnih parkih ‒ saj ni dovolj visok, da bi se vozil z vlakci."

V nekaterih trenutkih pa je Gervais precej jasno ubesedil hipokrizijo Hollywooda:
"Apple je skočil v televizijsko tekmo s serijo The Morning Show, krasno dramo o tem, kako pomemben je ponos in kako je treba ravnati etično ‒ dramo, ki jo je produciralo podjetje, ki ima izkoriščevalske tovarne s suženjskim delom na Kitajskem. Pravite, da ste ozaveščeni, delate pa za Apple, Amazon, Disney. Če bi IS začel svojo platformo pretočnih vsebin, bi vsi klicarili svoje agente.

A cel večer ni minil v tako zafrkljivem tonu. Michelle Williams, najboljša igralka v miniseriji (Fosse/Verdon), je ženske pozvala k politični ozaveščenosti: "Ko bo čas za volitve, prosim, volite v skladu s svojimi interesi. Moški to počnejo že leta, zato pa je svet ukrojen po njihovi meri." Za streznitev je poskrbela tudi najboljša stranska igralka v miniseriji Patricia Arquette (The Act): avditorij je opomnila, da je "Amerika na pragu vojne" in da je predsednik Trump še tisti večer tvital o bombardiranju iranske kulturne dediščine.

Brad Pitt je s svojo zmago v bitki za najboljšo moško stransko vlogo v muzikalu ali komediji ugnal konkurenco velikanov, kot so Anthony Hopkins (Dva papeža), Al Pacino in Joe Pesci (Irec) ter Tom Hanks (A Beautiful Day in the Neighborhood), ki je na podelitvi sicer prejel nagrado za življenjsko delo Cecil B. DeMille.

Večer, ko se hollywoodska smetana sprosti
Roko na srce, zlati globusi ne veljajo za resne kazalnike največjih umetniških dosežkov ‒ v prvi vrsti gre za sijajno rdečo preprogo in sproščen odrski spektakel, ki naj bi na člane Akademije vplival v času, ko je treba izbrati nominirance za oskarje. (Glasovanje za oskarjevske nominacije se začne v četrtek, njegovi rezultati pa bodo znani 13. januarja). Veliki studii zlate globuse izkoristijo za promocijo svojih favoritov, NBC, ki vse skupaj prenaša, pa zasluži goro denarja s prodajo oglasnega prostora.

V zadnjih desetih letih so se podeljevalci zlatih globusov in oskarjev glede najboljšega filma strinjali točno pri polovici primerov ‒ a do soglasja je prišlo ravno lani, ko je sentimentalna drama o "preseganju rasizma" Zelena knjiga slavila na obeh ceremonijah.

Na vsaki podelitvi nagrad pride do kake presenetljive zmage, a nikogar ni presenetilo, da je najboljša igralka v muzikalu ali komediji postala Renée Zellweger: v biografski drami Judy je ustvarila srce parajoč portret Judy Garland v zadnjih mesecih njenega življenja, ko je nastopala v londonskem kabaretu. Tudi na zlati globus za Joaquina Phoenixa bi si marsikdo upal staviti: dobil ga je za svojo preobrazbo v poblaznelega anarhista v netipičnem stripovskem filmu Joker.

Preobrati so se zgodili drugje: stavnice so kazale, da bo najboljši igralec v komediji ali muzikalu postal Eddie Murphy (Dolemite Is My Name), a ga je na koncu prehitel Taron Egerton, ki je v biografskem muzikalu Rocketman upodobil Eltona Johna. Vidno zmedeni nagrajenec se je na odru zahvalil svoji mami in pa seveda britanskemu pevcu ("Hvala, da si imel tako nenavadno življenje.")

Awkwafina je nagrado dobila za svojo vlogo deprimirane milenijke v družinski drami The Farewell, s katero je režiserka Lulu Wang na iskren način preučevala kulturne razlike med kitajsko in ameriško družbo.

Posebno težo ima vedno tudi nagrada za življenjsko delo. V zadnjih letih sta denimo Oprah Winfrey in Meryl Streep svoja zahvalna govora izkoristili za strastne govore o spolnem nadlegovanju v zabavni industriji ali politiki. Letos sta priznanji dobila Tom Hanks in Ellen DeGeneres, oba znana po svoji spravljivi, "prijazni" javni podobi.

Komičarka Kate McKinnon, ki je izročila nagrado Ellen, je v svojem uvodnem govoru poudarila, kako pomembno je bilo zanjo v mladih letih videti, da je Ellen razkrila svojo istospolno usmerjenost na televiziji. "To, da sem lezbijka, je bilo zame manj strašljivo zato, ker sem videla Ellen na televiziji. Stališča ljudi se spreminjajo, ampak samo zato, ker pogumni ljudje, kot je Ellen, skočijo v ogenj in izsilijo spremembe." Ganjena Ellen se je nekaj trenutkov pozneje pošalila, da se je sama počutila čisto enako, ko je na televiziji gledala Carol Burnett.

Prehlajenemu Tomu Hanksu je šlo na jok, ko je spregovoril o svoji družini ‒ pa tudi, ko je na glas razmišljal o procesu ustvarjanja filmov. Najboljši nasvet, ki ga je dobil kot mlad igralec, je bil po njegovih besedah naslednji: "Tvoja naloga je, da se prikažeš ob dogovorjeni uri, da znaš besedilo in da prekipevaš od idej."

Še enkrat: kje so ženske?
Po razglasitvi za letošnje zlate globuse so družbene medije preplavile kritike na račun organizacije HFPA, ki je v kategoriji najboljše režije spet nominirala same moške in spregledala kompetentne režiserke, kot sta Greta Gerwig (Čas deklištva) in Lulu Wang (The Farewell). To seveda ni težava samo tujih novinarjev v Hollywoodu ‒ čisto mogoče je, da bomo ob razglasitvi nominirancev za oskarje priča nič manj enoličnemu seznamu. A v letošnji sezoni nagrad so velika imena (Tarantino, Scorsese) iz pogovora bolj ali manj izrinila vse manj razvpite ustvarjalce. Seveda pa bi podeljevalci zlatih globusov lahko ubrali čisto drugo pot in za režijo nagradili južnokorejsko črno satiro Parazit.

50-letni Bong Joon Ho je s svojim filmom namreč očaral skoraj vse recenzente ‒ a je sinoči vseeno dobil "samo" nagrado za najboljši tujejezični film. "Ko boste enkrat premosti tricentimetrsko prepreko podnapisov, se vam bodo odprla vrata še k mnogim drugim čudovitim filmom," je na odru v korejščini pripomnil Bong.