Unikum med filmskimi festivali po svetu je v zadnjih septembrskih dneh znova razgrnil svojo rdečo preprogo. A kaj ko blišča ne ustvari le kos tkanine. Še manj pa festival zgolj s svojim obstojem nasiti pričakovanja in želje filmskih ustvarjalcev, občinstva in stroke. Letos je zastor nad tekmovalnim delom dvignil visokoproračunski film moža in ljubljenca občinstva FSF-ja iz leta 2007 Marka Naberšnika - takrat s Petelinjim zajtrkom. Šanghaj je z osvojeno nagrado v Montrealu v sklopu promocijske kampanje luč žarometov preusmeril v Portorož.

V tekmovalnih kategorijah nista manjkala niti dobitnik vesne za najboljši film leta 2005 Odgrobadogroba Jan Cvitkovič (tokrat je tekmoval v kategoriji kratkih filmov) niti režiser od stroke in občinstva FSF-ja leta 2009 spregledanega celovečernega filma Slovenka, ki je prav nekaj ur pred sklepno podelitvijo tri leta po njenem prihodu v kinematografe pobral še štiri nagrade na 24. filmskem festivalu v katalonskem mestu Girona, Damijan Kozole (tokrat je slavil s svojim dokumentarcem o Izbrisanih). Trojica režiserjev ob boku zbiralca vesen in drugih filmskih nagrad Metoda Pevca je na papirju soustvarjala z drugimi filmskimi ustvarjalci močne razloge, da 15. izvedba FSF-ja ne bi ostala spregledana.

"Letos, ker smo šli v amfiteater, ni bil naš cilj, da prodamo čim več vstopnic. Ker napolniti amfiteater s 1.700 sedeži ni tako lahko. Bili smo zelo veseli, ko je bilo približno 1.000 ljudi na odprtju. Verjetno je nekaj ljudi kupilo tudi vstopnice za dvorano, ker je bila tudi ta v popoldanskih urah skoraj polna oz. dobro zapolnjena," je za MMC dejala prva dama promocije festivala Nerina T. Kocjančič in dodala: "Kar se tiče obiska, bi ocenila, da je to dobro leto. V odstotkih bi lahko rekla, da je vstopnice kupilo 15 odstotkov obiskovalcev."

Festival se je tudi letos spopadal s (pre)poznimi pripravami. "To je zaščitni znak festivala, ker so vse stvari nestabilne - ker niti ne vemo, kakšna bo usoda Slovenskega filmskega centra -, sem pričakovala slabši rezultat. Program je vlekel. Filmi so bili atraktivni. Sploh se ne moremo pritoževati," je na koncu za MMC dejala Kocjančičeva.

Na koncu pa je namesto treh postregel kar s štirimi dnevi tekmovalnega in spremljevalnega dela festivala. A tudi to ni preprečilo, da se na primer tiskovne konference ne bi začenjale pred projekcijami filmov. "Glede na to, da zadnji dan ni bilo večernega programa, je delovalo, da je še vedno premalo dni. Program je resnično natrpan. Kar se tiče koncepta festivala, bi bilo resno treba premisliti, kako naprej. Žirija je imela velike težave z vsemi dokumentarnimi filmi, ki so bili dolgi okoli 50 minut," je pojasnila Kocjančičeva.

Težava po besedah stroke: dolžina
Strokovni žiriji pa preglavice ni povzročala le (pre)dolga minutaža filmskih stvaritev, marveč jih je pestila - po njihovem mnenju - slaba bera filmov oz. njihovih ustvarjalcev, ki bi si upali narediti nekaj več, stopiti iz povprečja in bi šli "do konca", če si izposodimo besede Okorna.

Peterico, ostro v opazkah, šibko v obrazložitvah, so poleg Okorna sestavljali še igralca Demeter Bitenc in Zvezdana Mlakar, režiserka Hanka Kastelicová ter direktor fotografije Valentin Perko. Nekaj ur po pregledanih 2.200 minutah filmskih stvaritev oz. vseh filmov iz tekmovalnega dela - celovečernih, kratkih in študentskih - so stopili pred sedmo silo. "Odločali smo se do treh. Potem pa smo bili vsi tako utrujeni, da smo šli malo počivat, tako da nimamo nobenih obrazložitev. Bomo malo improvizirali in upali, da ne bomo kaj narobe rekli, kot to jaz znam," je prebil led Okorn.

Obrtniško upanje
Peterica žirantov se je strinjala, da so ob dokumentarnih filmih s prevelikim vplivom žurnalizma in brez distance, ki bi ustvarjalcem lahko dala slutiti, kdaj je njihov izdelek predolg, in ob celovečernih filmih, ki jim manjka nekaj več, študentski svetle izjeme.
"Srečen za umret je obrtniško najbolj dovršen film. Sodelovanje med kostumografinjo, stenografinjo in direktorjem fotografije je odlično. Niti enkrat se kamera ne premika levo, desno brez zveze, kot da bi bila v videospotu," je pokomentiral Okorn na tiskovni konferenci film Matevža Luzarja, ki je na koncu večera prepričal tudi občinstvo. Še posebej pa se je prikupil strokovni žiriji tudi zaradi scenarija (ki Luzarju prinesel še eno nagrado) oz. z Okornovimi besedami: "Scenarij je super, škoda ker ni mogel čez film zadihati malo bolje."

Mojstri minimalizma v igri
"Sladke" težave so jim predstavljale izbire najboljših igralcev - tako v glavnih kot stranskih vlogah. Branko Đurić - Đuro jih je prepričal z inovativnostjo: "Ker tega, kar je on tam naredil, zagotovo polovice ni bila v scenariju. Tega se je zagotovo sam spomnil. Najbolj sladko težavo, ki smo jo imeli pri stranski moški vlogi, je bila ta, da smo jo hoteli dati kar vsem," je dejal Okorn.

V duhu recesije sta si kipec za najboljšo glavno moško vlogo (bil je samo eden, drugega bo prejel drugi nagrajenec naknadno) razdelila Uroš Fűrst za igro v Vaje v objemu in Gregor Baković za igro v Hvala za Sunderland. Fűrst je prepričal žirijo s svojo subtilnostjo in spreminjanjem navznoter. "Gre za novodobno igranje. Na drugi strani pa imamo Bakovića, ki je tudi izjemno subtilen. Ampak se mora pri tem lotevati močnejših tem, ki jih je spet treba narediti tako, da so verjetne, da se lahko identificiraš z junakom, in Baković to naredi fenomenalno," je pojasnila Mlakarjeva.

Fűrst pa je v paru z Jano Zupančič in pod okriljem režiserja Metoda Pevca ustvaril kemijo, ki je na koncu filmu Vaje v objemu prinesla še nagrado za najboljšo glavno žensko vlogo in najboljšo režijo. "Moja želja je bila, da naredim konflikt - ljubezenski zaplet med ljudmi, ki se imajo pravzaprav radi. Ki niso sovražni. Ker če bi bili sovražni, bi se razšli in bi začeli neko novo zgodbo. In kadar pride to teh napetosti med ljudmi, ki se imajo radi, je vse to na neki način še bolj zapleteno," je pojasnil za MMC gradnjo svojih likov Pevec.

Nagrade med igralci pa je zaokrožila članica ansambla Šanghaj. "V filmu, kjer nastopajo cigančki, je bila ona par excellence," se je ob podelitvi nagrade Marjuti Slamič za najboljšo žensko stransko vlogo pošalil Bitenc.

Študenti prehiteli učitelje
Še najzahtevnejša naloga je strokovno žirijo doletela pri izboru najboljšega celovečernega filma, kjer je ob najvišji mogoči oceni 10 vse ocenila s 6,5, je za MMC pojasnil Okorn. "Ko smo še enkrat gledali vse filme v hitrem predvajanju, smo se pri tem največkrat ustavili in hvalili prizore. Največ stvari nam je ostalo v spominu. Ta film je narejen najbolj sproščeno. Škoda, da je malo površno. Nas je zelo zabaval in tudi dotaknil," je še pojasnil režiser.

Sproščenost, ki so jo iskali, in zabavo, ki jih je "prebudila iz spanca", pa so našli predvsem v študentskih filmih mladih režiserjev Jake Šuligoja za film Kekec, tri dni pred poroko, ki je domov odnesel vesno za najboljši študentski film, in režiserja Blaža Završnika za film Nad mestom se dani. "Ko jaz delam film, si najbolj želim ganiti gledalca. Največja zahvala, ki jo lahko dobim, je, da nekdo pride do mene in mi z iskro v očeh to pove. Ko me je gospod Bitenc včeraj srečal na ulici in me boksnil v trebuh in gledal z iskro, to je bilo največ vredno od vsega," je ob prejetju nagrade dejal Zavašnik.

Film je treba imeti rad
Uspeh na FSF-ju tako še zdaleč ni proslavljen z nagradami - če gledamo z očmi ustvarjalcev. Tak dokaz je tudi letošnja dobitnica nagrade Metoda Badjure za življenjsko delo filmskega ustvarjalca. Za izjemno avtorsko delo na področju kostumografije, ki ga je ustvarila v nadvse plodnih 54 letih dela pri slovenskem filmu, je nagrado in stoječe ovacije prejela kostumografinja in pedagoginja Alenka Bartl Prevoršek: "Dvakrat sem vesela. Zase in za to, da je to priznanje za naše obetajoče kostumografe, ki bodo delali še naprej, uživali, brali, kot sem jaz pri svojem delu. Film imam rada. Od vsega najraje hodim v kino. Vsem ustvarjalcem želim veliko užitkov pri svojem delu."

Štirje dnevi so se tako strnili v dobrih tridesetih minutah - s podeljevanjem nagrad, kjer so bili zahvalni govori kratki, obrazložitve še krajše in druženja po podelitvi skorajda le za vzorec. Festival nedvomno ohranja svojo funkcijo povezovanja ustvarjalcev, a koliko ti to priložnost izkoristijo, pa je že novo vprašanje. Ki ostaja nekje v zraku. Poleg tiste misli, kako bi se lahko festival šele razvil, če bi sodelujoči za nagrado dobili kaj več kot le tristo gramov stekla in prijeten večer.