Sistem sinhroniziranja se je dokončno uveljavil po drugi svetovni vojni, ko je kinematografe preplavil val ameriških filmov, gledalci pa še niso mogli - ali hoteli - absorbirati toliko angleščine. Foto: Reuters
Sistem sinhroniziranja se je dokončno uveljavil po drugi svetovni vojni, ko je kinematografe preplavil val ameriških filmov, gledalci pa še niso mogli - ali hoteli - absorbirati toliko angleščine. Foto: Reuters
Vincent Cassel
"Seveda imamo tudi v Franciji sinhroniziranje," ugotavlja Cassel, "ampak sinhronizatorji nimajo take moči, da bi držali v rokah vajeti." Foto: Reuters
Če v Italiji hočeš nagovoriti kar najširši segment občinstva, film preprosto mora biti v italijanščini ali vanjo vsaj sinhroniziran. Foto: Reuters

Da v Italiji sistem kast, privilegijev in poznanstev velja na mnogih področjih, ni nobena skrivnost - skoraj nikjer pa ni menda tako zelo v veljavi kot ravno med glasovnimi igralci, ki polagajo besede na jezik največjim hollywoodskim zvezdnikom, poroča The Independent.

Prejšnji teden je nekaj precej ostrih na ta račun izustil francoski zvezdnik Vincent Cassel. "V Italiji je težko videti film v izvirnem jeziku, ker so sinhronizatorji tukaj organizirani kot mafija," je Cassel pripomnil pred premiero svojega novega filma, A Moment of Madness, ki v italijanske kinematografe prihaja v četrtek.

Velik vpliv glasovnih "doblerjev" v Italiji ni nobena skrivnost; v očeh italijanskih gledalcev, ki se na opombo "v izvirnem jeziku" praviloma odzovejo z odporom, so številni med njimi že sami po sebi zvezdniki.

"Seveda imamo tudi v Franciji sinhroniziranje," ugotavlja Cassel, "ampak sinhronizatorji nimajo take moči, da bi držali v rokah vajeti. Na eni strani so ustvarjalci, na drugi sinhronizatorji. Sinhronizatorji se držijo snemanja glasov. Če razglasijo stavko, se kinodvorane ne zaprejo."

V Italiji so tovrstne stavke redno na sporedu. V juniju 2014 so, denimo, milijoni italijanskih tv-gledalcev zgroženo ugotovili, da igralci v njihovih najljubših nadaljevankah naenkrat govorijo angleško in so opremljeni s podnapisi, namesto da bi imeli glasove, po katerih jih ljudje poznajo. Šok jih je doletel zaradi splošne stavke več močnih sindikatov sinhronizatorjev, ki delujejo v Italiji.

Cassel je sicer prepričan, da se je del pomena v njegovem novem filmu - dogajanje je postavljeno na Korziko - izgubil, ker liki zdaj govorijo italijansko, ne pa francosko s pariškim oz. korziškim naglasom, kot je v izvirniku.

Pogosto smo popolnoma odvisni od prevoda
Roberto Pedicini,
ki je v preteklosti že večkrat sinhroniziral Cassela v italijanščino (a ne v filmu A Moment of Madness) in ki je sicer tudi italijanski glas Kevina Spaceyja in Javierja Bardema, kot protiargument navaja, da se Italijani pač ne morejo naučiti vseh jezikov in da so tudi v podnapisih pogosto napake. "Vsak film bi bilo lepo gledati v izvirnem jeziku. Ampak težava je v tem, da bi se morali učiti ogromno res različnih jezikov, saj je veliko nagrajevanih filmov tudi iz Azije in z Bližnjega vzhoda. Podnapisi so pogosto napačni ali nenatančni," je povedal za tiskovno agencijo Adnkronos.

Zakaj se nad literarnimi prevodi nihče ne razburja?
Massimo Cestaro
, ki je na čelu največjega italijanskega sindikata sinhronizatorjev, Associazione Nazionale Attori Doppiatori, je v svoji izjavi za The Independent pripomnil, da res ne razume, zakaj kar naenkrat ta cirkus. "Ta debata se vsake toliko časa spet razplamti. Ampak niso naši člani tisti, ki odločajo, ali bo film sinhroniziran ali ne, pač pa producenti. Za romane in druge knjige je čisto običajno, da se prevajajo v druge jezike, in nad tem se nihče ne pritožuje. V čem je razlika?"

"Ampak ne bi pa smeli uporabljati izraza "mafija", kajti to je nekaj drugega in zelo resnega."

Tradicija sega še v čas pred drugo svetovno vojno
Italijanska tradicija sinhroniziranja se je v resnici začela, še preden so sploh videli kake tuje filme: v zgodnjih domačih produkcijah so vizualno zanimivim igralcem, ki so jih "kazili" dolgočasni glasovi, pomagali z uporabo milozvočnejših nasnetih glasov. Sistem se je še bolj uveljavil po drugi svetovni vojni, ko je kinematografe preplavil val ameriških filmov, gledalci pa še niso mogli - ali hoteli - absorbirati toliko angleščine.

Vzporedno z rastjo sinhronizatorske panoge so se izoblikovali tudi prvi zvezdniki oz. glasovi, ki so jih ljudje povezovali s točno določenimi hollywoodskimi zvezdniki. Sinhronizatorstva se, podobno kot pri nas, lotevajo tudi zvezdniki: Giancarlo Giannini ima, denimo, lastno filmsko kariero, a je v Italiji med drugim tudi glas Ala Pacina.

Igre ne sprejmeš na lastno tveganje
Kakor koli že, kultura sinhroniziranja ne bo kar tako izginila. "Če hočeš, da bo film zanimal širše množice, mora biti sinhroniziran," je nedvoumen Pedicini. "Če ne bi bil sinhroniziran, bi tudi novi film gospoda Cassela videlo precej manj ljudi, kot ga bo sicer."