Film
(4)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.6 od 10 glasov Ocenite to novico!
Bar
Roko na srce, Álex de la Iglesia od svojih igralcev ne zahteva pretirane niansiranosti ali subtilnosti. Vsi morajo biti ves čas zelo glasni, zelo panični in v nenehnem gibanju. Foto: IMDb
Bar
"Ne vem, kaj me je popadlo, v resnici sploh nisem tak," izjavi eden od protagonistov Bara, španske "komične grozljivke" o klavstrofobični situaciji. Oh, a ravno v tem je kleč: vsi smo taki, sporoča španski režiser. Vsi bi v žlici vode utopili bližnjega, če bi člo za preživetje. Foto: IMDb
Bar
Bo Bar prvi film, v katerem bo dan rešil stereotipni lik hipsterja? (Saj veste: brada, naramnice, iPhone, dela v oglaševanju.) Foto: IMDb
Bar
Jaime Ordóñez je sicer prepričljiv v vlogi shizofrenega preroka, a kaj ko je njegov lik popolnoma nedosleden in v očeh scenaristov uporaben za kakršen koli obrat, "ker je pač neuravnovešen". Foto: IMDb

Liffe: Bar

Človek človeku zombi
14. november 2017 ob 12:44
Ljubljana - MMC RTV SLO

"Ne vem, kaj me je popadlo, v resnici sploh nisem tak," izjavi eden od protagonistov Bara, "komične grozljivke" o klavstrofobični situaciji. Oh, a ravno za to gre: vsi smo taki, sporoča španski režiser. Vsi bi v žlici vode utopili bližnjega, če bi šlo za preživetje.

Álex de la Iglesia, plodoviti španski režiser, avtor kultnega Dneva zveri (El día de la bestia, 1995), je lanski festival Liffe zaključil s kinetično, delirično, a v končni fazi popolnoma prazno komedijo Moja divja noč. Že leto kasneje se vrača z žanrskim Frankensteinom - mešanico grozljivke, akcijskega filma in črne komedije, v kateri pa noben element ne učinkuje čisto tako, kot bi moral.

Obetavna uvodna špica - pod mikroskopom povečani posnetki bakterij in nagnusnih bolhatih bitjec - nakazuje klasično temo "zombivirusa" ali izbruha epidemije, ki pa je v filmu v resnici samo arbitrarni okvir, sprožilec za kaos. Po prve pol ure ni več pomembno, kako in zakaj je do izhodiščne situacije sploh prišlo, ampak samo še nori tempo domin, ki se podirajo ena na drugo.

V naslovnem baru, tipični luknji, kakršnih je v središču Madrida na kupe, se križajo poti ljudi z vseh vetrov. Španski veteran De la Iglesia mojstrsko manevrira svojo kamero med usodami, ki se bodo srečale v eni sami usodni točki. Tisto jutro za šankom stojita robata lastnica lokala Amparo (Terele Pávez) in njen pohlevni pomočnik Satur (Secun de la Rosa), pred njim pa bradati hipster Nacho (Mario Casas), vzkipljivi policist Andres (Joaquin Climent), sluzavi poslovnež z aktovko Sergio (Alejandro Awada) in gospodinja Trini (Carmen Machi), ki prihaja zaradi avtomata za igre na srečo. Čisto slučajno v bife privihra še urejena lepotica Elena (Blanca Suarez); iz njene grimase gnusa je lahko razbrati, da v "take lokale navadno ne zahaja". Skupinico, ki se bo čez nekaj trenutkov znašla v neprostovoljni karanteni, zaokroži še zapiti brezdomec Israel (Jaime Ordonez), ki ima očitno psihične težave, a se bodo njihove manifestacije skrivnostno spreminjale glede na to, kaj bo potreboval zaplet filma: prehajal bo od biblijskega pridigarstva in pohlevne zmedenosti pa do družbenega aktivizma in celo sociopatske morilske sle.

Opisana druščina zgroženo opazi, kako možak, ki je še minuto pred tem za istim šankom kot oni srebal kavo, mrtev obleži na pločniku. Teroristični napad, atentat, nesreča? Nihče ne vidi, od kod je prišel usodni strel, a dobrosrčneža, ki mu prvi prihiti na pomoč, takoj doleti enaka usoda. Jasno je torej, da so ujeti, kjer so. Se Álex de la Iglesia zavestno naslanja na Buñuelovega Angela uničenja, zgodbo o mehiški aristokratski družbi, ki po končani pojedini ne more zapustiti razkošne palače? Kakor koli že, premisa skupinice, ki se zaradi neznane grožnje ne more premakniti s trenutne lokacije, ni nova - uporabi jo celo Tarantino v Podlih osem.

Televizija o incidentu ne poroča, na stranišču pa najdejo zabuhlega, z izpuščaji prekritega debeluha, ki pred njihovimi očmi umre za posledicami skrivnostne (nalezljive?) bolezni. Medtem ugotovijo, da sta trupli na pločniku pred bifejem izginili in ne mine dolgo, preden ima vsak od njih svojo panično teorijo zarote o "oblasteh", ki bodo skrivnostni dogodek očitno skušale pomesti pod preprogo. Naslednji korak je seveda iskanje notranjega sovražnika in vse bolj histerična druščina se razcepi na dve frakciji, od katerih močnejša (tista s pištolo) šibkejšo strpa v klet.

Bar je mešanica nasilja in gravža, ki očitno ne polaga teže na premišljen scenarij: pištola se pojavi brez pravega razloga, značaji protagonistov so nedosledni, zgodbo naprej potiskajo nepredvidljiva naključja. Najmočnejši adut filma je njegov agresivni naturalizem: skoraj lahko vohaš kanalizacijo pod mestom, po kateri brodi vse manjša skupinica preživelih. Prav tako solidna je kinetična, nemirna energija filma, ki jo gradijo napori direktorja fotografije (Ángel Amorós), montažerja in igralcev z njihovimi vse hitrejšimi, paničnimi replikami; klavstrofobična paranoja počasi nalega v vsako poro kinodvorane. Vizualne prvine filma, ki po zasičenih barvah in preobloženostjo z grotesknimi detajli sodeč ne prisega na minimalizem, so daleč pred vsebinskimi.

Če bi bil posnet za malo manj denarja in bil posledično manj produkcijsko dovršen, bi bil Bar v resnici samo še ena od mnogih grozljivk, kakršne vsako leto predvajajo denimo na Grossmannovem festivalu v Ljutomeru. Pravzaprav si je še veliko dlje v podobno smer kot De la Iglesia upal iti njegov rojak Roberto San Sebastián, ki je letos s prvencem, splatter grozljivko Deviška noč, na Grossmannu osvojil hudega mačka. A če je Deviška noč samo brezsramen poklon izročilu filmskega gravža in B-produkcije, skuša biti Bar (tudi) poglobljena parabola o človeški naravi in neizprosni logiki preživetja najmočnejšega. Človek človeku zombi, pa čeprav ne vemo, če je sploh kdo v resnici okužen. In nihče ni to, za kar se zdi: če ne drugega, De la Iglesii lahko štejemo v plus to, da dolgolasa seksbomba, prototip dekleta, ki v grozljivki prvo "nastrada", izkaže nepričakovano lucidnost in človečnost.

Ocena: 3; piše Ana Jurc

Ana Jurc
Prijavi napako
Komentarji
ishgilliath
# 14.11.2017 ob 15:22
Kar se mene tiče prvo pravo razočaranje letošnjega LIFFA... Lanska Moja divja noč je bila fantastično pretirana satira (prazna ravno toliko, kot je bilo potrebno za parodiranje teme, ki se jo je lotevala), tole letos pa resnično presenetljivo (pod-)povprečna vaja v žanrskem filmu. Film ni ponudil absolutno ničesar, česar nismo videli že stokrat prej, tradicionalna Inglesiasova provokativnost je zreducirana na by-the-book nasilje, o humorju pa raje ne bi, ker je bil z redkimi izjemami zgolj banalna in popolnoma predvidljiva situacijska komika... Cel film čakanja, da se bo zgodilo kaj nepredvidljivega in za nagrado dobimo nenavdihnjen, klišejski finale z norim morilcem, ki lovi protagonista po kanalizaciji. Original... not! Še liki, iz katerih bi Inglesias glede na svoj sloves moral potegniti kaj malo bolj originalnega (klošar, hipster, biznismen) se na koncu spridijo v najbolj stereotipne protagoniste. Bljeh...
tuintam
# 14.11.2017 ob 13:14
še dobro, da je A.J. napisala ta članek (lahko bi se nafarbal). Pozabila je na kultno Govorilnico. Na Amaliettijevo kletko z jugo zastavo v baru Union, na to, kako si migrant ali pa ne ipd. ):
Zatarra
# 14.11.2017 ob 15:30
Si je kdo morda ogledal ali si pravkar ogleduje (v Komuni - jaz žal nisem utegnil :-/ ) Manifesto:

Manifesto
simon-rupsi
# 15.11.2017 ob 21:29
Slab film. Jurčeva nimaš okusa.
Kazalo