"Oh, seveda, ogromno ljudi odkoraka iz dvorane na vsaki projekciji," nam je po razglasitvi zmagovalca zadovoljno priznal španski režiser Roberto San Sebastián, ki s svojim prvim celovečercem, Deviško nočjo, izzove močne reakcije celo med "vsega hudega vajeno" srenjo ljubiteljev žanrskega filma. In res: tudi ljubitelji t. i. splatter grozljivk, podžanra, ki se fokusira na gnus in eksplicitno nasilje, ne bodo znali našteti veliko filmov, ki bi z večjo radostjo brodili po mlakužah telesnih tekočin in razmrcvarjenih teles kot pričujoči španski nizkoproračunec.

"Približno petdesetim odstotkom ljudi je film všeč, drugih petdeset odstotkov pa sovraži absolutno vse v povezavi z njim: da je film predolg, pregnusen, vse. Zato je toliko več vredno, ko ti pride kdo povedat, da mu je bil tvoj film res všeč - veš, da taka pohvala prihaja iz srca," pravi tridesetletnik iz Bilbaa. Deviška noč je sicer njegov prvi dolgometražni projekt, je pa pred tem nase že opozoril z vrsto odmevnih kratkih filmov (Cumpleaños feliz, Agujero in Yayos).

Premisa Deviške noči je preprosta: silvestrovanje nekje v Madridu se zdi dvajsetletnemu Nicu (Javier Bódalo), ki je stereotipno utelešenje filmskega tropa "piflarske zgube", idealna priložnost za izgubo deviškega staža. Po nekaj neuspešnih poskusih osvajanja vrstnic v klubu se zgodi nepričakovano: Nico dejansko pritegne pozornost predstavnice nasprotnega spola. Medea (Miriam Martín) je privlačna ženska v štiridesetih, ki mladeniča povabi k sebi domov. A kaj, ko prebiva v svinjskem, temačnem in zatohlem brlogu, kjer je vsaka ravna površina natrpana s smetmi, kjer po tleh lazijo ščurki in kjer so na police stlačeni srhljivi artefakti vzhodnjaške religije.

Še preden bo nesrečni Nico uspel izpolniti svoje pohotno poslanstvo, se začne udejanjati starodavna prerokba, ki je bolj kot blagoslovu podobna prekletstvu. Dodajmo še ljubosumnega Medeinega fanta, Pajka (Víctor Amilibia), ki razbija po vratih in grozi z umorom, ter hrupne sosede in Nicova najdaljša noč v letu se spremeni v nočno moro, iz katere se ne bo kar tako prebudil.

Feministični "film maščevanja", ki ga je posnel moški
Mimogrede, da je glavna junakinja dobila ime po Medeji, detomorilki iz grške mitologije, ni čisto neposredna referenca, je pa gotovo svarilo. Film se poigrava z izredno nasilno uvedbo matriarhata, v katerem moškega čaka skrajno boleča naloga, do zdaj prihranjena ženskam. Je skušal režiser morda stopiti v stik s primarnim moškim strahom pred grožnjo ženske nadvlade, vprašamo Roberta San Sebastiána tik po tem, ko v roke prejme hudega mačka. "Za film smo sestavili lastno mitologijo, ki kombinira elemente različnih verovanj - tako kot je na primer franšiza Evil Dead zgradila lastno mitološko podlago. Nisem zares razmišljal o ženski nadvladi, lahko pa zdaj, s časovne distance, vidim tudi to dimenzijo. Na neki nor način je Deviška noč pravzaprav feminističen film - ne vem pa, če ga veliko ljudi že ob prvem ogledu dojame kot takega. Na svoj način sem hotel povedati, da so ženske kul," se z mojo interpretacijo v smehu strinja režiser. Pove tudi, da se mu na festivalih včasih zgodi, da gledalci po projekciji pričakujejo, da bo na oder prišla avtorica, saj deviško noč "berejo" kot film maščevanja nad tradicionalno dominantnim spolom.

Krvavi spektakel groze, ki se odvije pred našimi očmi, je sicer vse prej kot klasičen slasher - po pozornem ogledu je jasno, da scenarij zavestno išče krhko ravnovesje med komičnim in grozljivim žanrom. Že sama premisa najstnika, ki je pripravljen iti čez vsako mejo razuma, da bi prišel do seksa, je klasični repertoar komedij iz devetdesetih. "Ko Ameriška pita sreča Davida Cronenberga" - še celo režiser je pripravljen priznati, da mu je taka oznaka všeč, pa naj še tako viha nos nad "predalčkanjem" njegovih izdelkov. "Vedno je težko najti ravnovesje med humorjem in katerim koli drugim žanrom. Nisem imel drugega vodila kot to, da sem zaupal svojemu občutku. Moje edino vodilo je bilo, da se ne bom cenzuriral. Film je že tako ali tako ekstremen - zakaj ne bi šli popolnoma do konca?"

Dobra stara umetna kri (in kanibalski ščurki)
Pri ustvarjanju posebnih učinkov so se zato morali nasloniti na praktične učinke in ne na računalniško obdelavo v poprodukciji. "Nekaj malega smo dodali digitalno, velika večina filma pa je nastala pred kamero, in to brez dvojnikov. Hišo, v kateri se zgodba dogaja, smo morali zgraditi posebej za ta namen, kar je bilo z našim proračunom težko. Povrhu pa smo morali vse skupaj posneti v dvajsetih dneh, kar je za dve uri dolg film skrajno težek izziv."

Film ima seveda tudi živalske "igralce": ščurke, ki gomazijo drug čez drugega in se precej nazorno zdruznejo pod nogami protagonista. (Pohoditi ščurka menda prinaša hudo nesrečo, ga opozori Medea). "Žužki so bili seveda pravi, kupiš jih lahko kot hrano za eksotične ljubljenčke. Nisem pa vedel, da so ščurki kanibali: ko eden med njimi umre, ga ostali pojedo. In ker očitno res niso preveč trpežni ali dolgoživi, smo včasih na snemanje dobili škatlo, v kateri je bila polovica žužkov že pojedena."

Deviška noč je neodvisen fim, ki je nastajal zunaj okvirov utrjenega španskega filmskega esteblišmenta. "Seveda bi si želel več denarja, kot smo ga imeli na razpolago," priznava San Sebastian. "Tovrstne grozljivke je težko posneti z mikroskopskim proračunom. Ampak naš scenarij je bil res skrajen in iz njega nisem hotel črtati nobene norosti. V tej obliki pa pač ni dobil nobene institucionalne podpore, zato smo ga posneli kot neodvisen film."

Reakcije na film so skoraj brez izjeme močne, bodisi na eni bodisi na drugi skrajnosti spektra. Med oboževalce se denimo šteje Eli Roth, tudi sam po zaslugi franšize Hostel ikona horror žanra. "Naredili ste vse, kar bi naredil sam, in potem še stvari, ki se jih nikoli ne bi upal lotiti. Bravo," je tvitnil ekipi, potem ko je - tako San Sebastian - "med ogledom jokal od sreče, ker je nekdo napravil nekaj tako nagnusnega".

Straniščni humor
Številčno pa je najbrž več tistih drugih, zgroženih. Carlos Pumares, ugleden španski filmski kritik, je v svoji recenziji za La Razón Deviško noč opisal kot "podel, straniščni, nespodoben in žaljiv izdelek". "Tip niti ni zdržal v kinu do konca," iz prve roke pove režiser. "Odkorakal je s predstave in bil resnično jezen name. Drl se je name, da sovraži naš film. In to je bilo šele na prvi ali drugi festivalski projekciji sploh. Malce me je šokiralo. Tako bo torej odslej, sem si mislil."

Deviška noč, kot ste iz napisanega najbrž razumeli, ni film za vsakogar. Kdor nima močnega želodca, naj jo obide v širokem loku. V gledalca v dveh urah zaluča ves arzenal nasilja, spolnosti, telesnih tekočin in ekscesov; če je njen edini namen, da šokira, preizkus prestane z odliko. V prizorih, ki bi jih kdo drug v montaži skrajšal ali nam "prizanesel" z milejšim kotom snemanja, ne odvrne pogleda od svoje grozljive pripovedi. Zdi pa se, da je nekje pod potoki krvi skrita zanimivejša poanta o svetu, v katerem živimo, ki bo za večino gledalcev ostala skrita.

Film, ki ga, tako kot Timo Vuorensola, nikoli več nočem videti - a ga bo vseeno težko pozabiti. Deliričen poklon francoskemu slasherju Znotraj, Rosemaryjinemu otroku in ekscesom Takashija Miikeja, najtemnejša komedija zmešnjav pod soncem in scenografski dosežek stare šole. V resnici povsem primeren lavreat za festival Grossmannovega kalibra.

Ana Jurc