Vrhunec je hipnotičen, s tesnobnostjo prežet film, ki uspešno združuje elemente plesnega filma z grozljivko. Foto: LIFFe
Vrhunec je hipnotičen, s tesnobnostjo prežet film, ki uspešno združuje elemente plesnega filma z grozljivko. Foto: LIFFe
Igralska zasedba je skoraj v celoti zgrajena iz popolnih igralskih naturščikov, ki jih je Noe zbral na avdicijah po Franciji. Edina izjema je alžirska igralka Sofia Boutella, ki se je že dodobra uveljavila v Hollywoodu. Foto: LIFFe
Režiser rad raziskuje trenutke, ko ljudje izgubijo samonadzor - pa najsibo zaradi navala besa ali pa zaradi vpliva opojnih substanc. Foto: LIFFe
Film je premiero doživel v Cannesu v sklopu programskega sklopa Štirinajst dni režiserjev. Foto: LIFFe
Film je podkrepljen z učinkovito glasbeno podlago, večinoma elektra iz 90. let. Foto: LIFFe

Noé se tako po porazno sprejeti erotični drami Ljubezen (roko na srce, šlo je bolj za pornofilm, in to v 3D-formatu, da se je gledalec bal, da bodo izbrizgane telesne tekočine priletele nanj) vrača z izletom v vode, kjer pomeša štiri svoje priljubljene elemente – opojne substance, seks, nasilje in vse prežemajočo elektroglasbeno podlago.

Dejstvo je, da film, kot je Vrhunec, lahko posname samo Noé, enfant terrible francoskega filma, ki rad provocira, se igra s kadri, z zvokom in barvo ter gre tja, kamor si drugi ne upajo.

Za premiso svojega zadnjega filma si je vzel bojda resnični dogodek, ki se je zgodil v Franciji leta 1996, ko se je skupina plesalcev odpravljala na turnejo po ZDA, pred odhodom pa so se zbrali na zabavi v zapuščeni šoli. Tam jim nekdo v sangrio podtakne LSD, kar pripelje do popolnega kaosa in – za nekatere – katastrofalnih posledic.

Noé dogodek, tako sklepamo, precej zdramatizira, z uporabo svojih zdaj že prepoznavnih režiserskih prijemov pa mu uspe v pičlih 90 minutah svoje protagoniste (v veliki večini gre za profesionalne francoske plesalce, igralske naturščike) izstreliti iz hedonizma na plesišču do popolnega pekla klavstrofobije, paranoje in agresije.

Zadušljiva atmosfera
Celotno dogajanje je umeščeno zgolj v en prostor, dialog je v podrejenem položaju izrazu teles, srhljivka, v katero se dogajanje sprevrže, pa je zgrajena s pomočjo agresivnega elektra, utripajočih luči, na glavo obrnjene kamere in vseprežemajočega občutka tesnobnosti in brezizhodnosti, ki gledalca postavijo v kožo dezorientiranih in histeričnih protagonistov ter mu ne pustijo zadihati vse do konca, ko na opustošeno plesišče posije žarek dnevne svetlobe.

Film že odpre vizualno močen, zlovešč iz zraka posnet kader krvavečega (?) ženskega telesa, ki se opoteka in plazi po snežni belini. Dokumentarno posneti intervjuji s plesalci z VHS-kasetami za njimi, v katerih sogovornici za kamero razkrijejo svoje sanje in najhujše nočne more, niso v resnici nič kaj bolj pomirjujoči.

Nato se odvije zaključna špica, ki, podobno kot v Nepovratnem, narativo obrne nazaj – a le za hip, dovolj, da gledalca za hipec zbega, preden ga silovito udari s hipnotičnim, skoraj surrealnim plesnim prizorom, ki se iz koreografije prelije v neskončno dolg impromptu "dance-off" na krvavo rdečem plesišču.

Barvna paleta vedno nosi veliko težo v Noéjevih filmih in običajno z zamolklo rdečo in črnino še poudarja tesnobnost ter to tanko mejo med erosom in tantosom.

Podobnih prijemov se spomnimo iz Nepovratnega, od koder si je Noé za Vrhunec izposodil tudi dolge, klavstrofobične hodnike, medtem ko se neon iz psihedeličnega Enter the Void tu pojavi zgolj kot popsekvenca, v kateri nam režiser bombastično na veliko platno prilepi vsa imena nastopajočih, vključno z glasbenimi izvajalci, ki oblikujejo njegov filmski soundtrack.

Anarhija kot navdih
Noéja je vedno fasciniral nenaden izbruh kaosa in anarhije, pa naj si gre za poulične pretepe ali pa kolektivno izgubo nadzora pod vplivi mamil in/ali alkohola. Podoben pristop ima tudi pri snemanju filmov, za katere običajno nima vnaprej pripravljenega trdno začrtanega scenarija, ampak je veliko prepuščeno bodisi improvizaciji bodisi razvoju dogodkov.

Noé uživa v nepredvidljivem, nekonvencionalnem, nepričakovanem, morda svojo umetniško žilico in izraz celo preveč napaja v najbolj pritlehnih človeških nagonih, pri katerih je meja med spolnim aktom in posilstvom, med bratskim zaščitništvom in incestom, med samoobvladovanjem in izbruhom v nasilje včasih nevarno tanka.

To od vseh njegovih filmov najbolje ponazarja prav Vrhunec, ki je verjetno tudi strukturno Noéjev najdrznejši in najmanj kompromisni film, čeprav se zdi, da tistega uvodnega, telesno intenzivnega plesnega prizora tudi s krvjo in šokiranjem v drugi polovici nekako ne more preseči, zato se tisti Vrhunec iz naslova dejansko zgodi v uvodu – jasno, pri Noéju in njegovem igranju s pričakovanji gledalca in s filmskimi konvencijami je prav mogoče, da si je tako tudi zamislil.

Ocena: +4; piše Kaja Sajovic