Biografski dokumentarec Marley zelo natančno popiše življenjsko zgodbo samosvoje superzvezde, ki je na glasbeni ali pa še bolje kulturni zemljevid prvi in do zdaj najbolj zaznavno postavil rodno Jamajko. Foto: Magnolia Pictures
Biografski dokumentarec Marley zelo natančno popiše življenjsko zgodbo samosvoje superzvezde, ki je na glasbeni ali pa še bolje kulturni zemljevid prvi in do zdaj najbolj zaznavno postavil rodno Jamajko. Foto: Magnolia Pictures
Marley
Dokumentarec o Bobu Marleyju naj bi sprva režiral Martin Scorsese, na koncu pa film posnel in z izvirnimi posnetki obogatil Kevin Macdonald. Foto: Magnolia Pictures

Nihče, ki je ves čas zakajen in si želi le strastno muzicirati, ne mara, da bi ga pri tem motili otroci. Tako smo bili tudi mi pogosto na stranskem tiru, in to ni bilo vselej prijetno.

Marelyjeva hči Cedella
Marley
Dokumentarec Marley, ki je svetovno premiero doživel aprila letos, je med kritiki dobro sprejet. Foto: Magnolia Pictures
Rita Marley
Ob številnih ne ravno skrivnih aferah je Bob Marley do smrti ostal poročen z Rito Marley. Foto: Magnolia Pictures

Dveinpolurni biografski dokumentarec zelo natančno popiše življenjsko zgodbo zelo samosvoje glasbene superzvezde, ki je na glasbeni ali pa še bolje kulturni zemljevid prvi in do zdaj najbolj zaznavno postavil rodno Jamajko ter bogato, sočno in sladko glasbeno tradicijo tega prelepega karibskega otoka. Že desetletja je ritmika reggaeja enačena z njegovim imenom. Pevec, kitarist ter skladatelj in pesnik je tudi več kot tri desetletja po smrti najbolj prepoznavna jamajška ikona. Usodna bolezen je karizmatičnega svobodnjaškega poeta in maničnega ljubitelja nogometa ustavila leta 1981, ko mu je bilo komaj 36 let. Hematom, ki se mu je razvil na nožnem palcu, ga je najprej zelo oviral pri igranju nogometa. Vztrajal je pri “ne grem” k zdravniku. To je bilo zanj usodno. Po dolgotrajnem zdravljenu, tudi v Švici, je Bob Marley umrl za rakom 11. maja 1981 v Miamiju. Film konča dolg niz arhivskih posnetkov z njegovega pogreba.

Majhen deček, ki je rad jezdil osla
Še bolj kot glasbenikovo obdobje, zaznamovano z velikimi uspehi njegovih albumov na obeh straneh Atlantika, ki jih je izdajala tedaj še mlada londonska založba Island, so v Macdonaldovem filmu s kratkim naslovom Marley zelo natančno prikazan prvi, pa ne le glasbeni koraki Nesta Roberta Marleyja. Po prikupnih pričevanjih njegovih sorodnikov, ki še vedno živijo na severu Jamajke, je Bob, prej Robert, užival skromno, a idilično otroštvo. Odraščal je v koči brez elektrike, med nasadi krompirja, banan in kakava. Legenda reggaeja je bil v otroštvu še zlasti navdušen na ježo osla. In še. Marsikdo se še vedno čudi, toda Marleyjev oče je bil belopolti britanski vojak, ki je takoj po drugi svetovni vojni na jamajškem podeželju opravljal službo nekakšnega nižjega poverjenika kolonialnih oblasti za razvoj tamkajšnjega podeželja.

Politična in še bolj duhovna ozaveščenost Boba Marleyja - tako mnogi pričevalci v filmu - ima korenine prav v glasbenikovi pogosti izpostavljenosti žaljivkam, da je “preveč bel”. Najpogosteje jim je bil izpostavljen pri 16 letih, ki se je preselil v glavno mesto Kingston, medtem ko je njegova mama emigrirala v ZDA. Mladi glasbenik si je prvi začasni dom v velikem mestu uredil kar v veži snemalnega studija, kjer je že vadil in skladal s prijatelji, ki so z leti postali tudi njegovi najtesnejši glasbeni sodelavci iz zasedbe The Wailers.

Zgodovina popularne glasbe ima, mimogrede, še nekaj podobnih primerov, ko se na prvi pogled ne zdi, je kak glasbenik otrok iz mešanega zakona. Oče ustanovnega člana in glavnega avtorja številnih uspešnic elektro-pop prvakov Depeche Mode Martina Gora je temnopolti ameriški vojak. Kot da uspešen angleški glasbenik po očetu ni podedoval le kodrastih las, ampak, očitno, tudi izjemen občutek za (plesno) glasbo!

Še to. 45-letni režiser Kevin Macdonald je avtor tudi z oskarjem nagrajenega dokumentarca One Day In September / En septemberski dan (iz leta 2000), ki predstavi ozadje tragičnega zajetja talcev-izraelskih športnikov na olimpijskih igrah v Muenchnu leta 1972. Prav tako je bila zelo uspešna njegova igrana-filmska drama Zadnji škotski kralj (letnik 2006), to je prirejena biografija o ugandskemu diktatorju Idiju Aminu in njegovem osebnem zdravniku Škotu dr. Nicholasu Garriganu, ki je sicer izmišljen lik.

Dokumentarec o Bobu Marleyju je sprva načrtoval sproducirati in zrežirati Martin Scorsese, nato naj bi se namesto njega dela pri projektu lotil Jonathan Demme, naposled pa je film dejansko posnel (pri čemer je zato odpotoval tudi v Tibet in na Japonsko obiskat glasbenikove oboževalce) in ga z izvirnimi posnetki obogatil Kevin Macdonald.

Marley in njegove ženske
V filmu Marley so zelo zanimiva tudi poglavja o glasbenikovih številnih ljubezenskih razmerjih. Vseeno je Bob Marley do smrti ostal poročen z Rito Marley (z dekliškim priimkom Anderson). Rita je bila članica Bobove spremljevalne skupine, tudi ko je imel zvezdnik odkrite zveze z drugimi ženskami, na primer z Marto Velez Negrin, Janet Bowen, namiznoteniško pravkinjo Anito Belvanis in mis sveta Cindy Breakspeare. Slednja je mati znanega glasbenika Damiena Marleyja. Rita tudi v pričujočem filmu pove, da jo je Bob imel za svojega “angela varuha”, pa čeprav se je v zaodrju zabaval z drugimi damami.
Rita in Bob sta imela skupaj šest otrok, trem od teh je bi Bob biološki oče. Vsega skupaj je imel velikan reggaeja, avtor zimzelenih uspešnic Get Up, Stand Up, No Woman, No Cry, Stir It Up, Sun Is Shining, Redemption Song, Jamming, Could You Be Loved in mnogih drugih, enajst potomcev. Nekateri trdijo, da je pravo število devet. S sedmimi ženskami. Ta zadnji podatek iz glasbenikovega življenjepisa ni vprašljiv.

Film Marley pa slavnega glasbenika ne hvali in poveličuje vsevprek. O protislovni in zelo odločni osebnosti kot o svojem očetu s kancem kritičnosti v dokumentarcu spregovori tudi hči Cedella: “Nihče, ki je ves čas zakajen in si želi le strastno muzicirati, ne mara, da bi ga pri tem motili otroci. Tako smo bili tudi mi pogosto na stranskem tiru, in to ni bilo vselej prijetno.”

Matjaž Ambrožič

Nihče, ki je ves čas zakajen in si želi le strastno muzicirati, ne mara, da bi ga pri tem motili otroci. Tako smo bili tudi mi pogosto na stranskem tiru, in to ni bilo vselej prijetno.

Marelyjeva hči Cedella