Kot je na današnjem posvetu Art kino, kako naprej? pojasnila Nataša Bučar iz Slovenskega filmskega centra, se v Sloveniji na področju reproduktivne kinematografije spopadamo s številnimi težavami. Ena bolj perečih je zaostajanje v procesu digitizacije slovenskih kinematografov.

Večina dvoran opremljena še z odhajajočo tehnologijo
"Ob koncu leta 2011 je bila več kot polovica vseh evropskih kinematografov digitizirana, v Sloveniji pa je ta odstotek bistveno prenizek. Samo 15 odstotkov slovenskih platen je že digitiziranih. Preostali čakajo in iščejo načine, kako to storiti. V Evropi in po svetu napovedujejo konec filmske distribucije na 35-milimetrskih kopijah ob koncu leta 2012. Kar pomeni tudi zaprtje večine manjših slovenskih kinematografov, razen v primeru, da država stopi skupaj in na pobudo Slovenskega filmskega centra pripravi in rezervira javna sredstva, da bodo slovenska kina še vedno lahko hodila vzporedno s svetovno kinematografijo," je dejala.

Ob pridobitvi sheme državnih pomoči, ki jih omogoča EU, na filmskem centru napovedujejo, da bi potrebovali okoli 750.000 evrov za to, da bi v treh letih poskusili spodbuditi digitizacijo slovenskih kinematografov. "Že dve leti zapored se nam to ni izšlo. V lanskem državnem proračunu so bila sredstva z rebalansom ukinjena. Upamo in pričakujemo, da bo letos prvi del teh sredstev prišel in da bo razpis letos zunaj. Zaenkrat vemo, da si ministrstvo, pristojno za kulturo, prizadeva ta sredstva zbrati in narediti korak naprej," je še pojasnila Bučarjeva.

Hollywood prednjači z naskokom
Slovenske kinematografe je po njenih besedah lani obiskalo okoli tri milijone gledalcev. V več kot 80 odstotkih so si ogledali ameriške filme, na filmskem centru pa si želijo spodbujati tudi obisk kakovostnejših evropskih in predvsem slovenskih filmov, katerih gledanost se zadnjih nekaj let giba okoli štirih odstotkov.

Kot je pojasnil direktor Slovenskega filmskega centra Jožko Rutar, reproduktivni kinematografiji v naši kulturni politiki nihče do zdaj ni namenil prave pozornosti. "Fokus današnjega posveta je bil v treh točkah. Zastopanost Art kino mreže in umetniškega filma na celotnem filmskem zemljevidu v Sloveniji, projekt digitizacije oziroma prehod na digitalno predvajanje in kulturna ter filmska vzgoja kot eden ključnih temeljev delovanja kinematografov, tudi na lokalni ravni," je dejal.

Težav je toliko, da smo po njegovih besedah trenutno na najnižji mogoči točki: "Vendar, ko si najnižje, si tudi najbolj kreativen, torej greš lahko samo navzgor." Izpostavil je pomen pozitivne energije, dobrih idej in utemeljenih študij, s katerimi lahko to "zapuščeno področje filma premaknemo na nivo, ki si ga zasluži in ga globalno tudi ima".

Največja težava je po Rutarjevem mnenju v tem, da gre za zelo drage postopke. "V državnem proračunu so bila za to predvidena sredstva, ampak so bila žrtvovana v duhu krize, čeprav niso bila visoka," je pojasnil.

Digitalizacija in digitizacija
Jure Matičič iz Mestnega kina Domžale pa je pojasnil razliko med digitalizacijo in digitizacijo, kar, kot pravi, pogosto zamenjujemo. "Digitalizacija pomeni prenos arhivskih filmov iz analognega v digitalni format. Digitizacija pa je opremljanje dvoran z digitalno opremo, ki ustreza določenemu standardu, v tem primeru gre za mednarodno sprejet DCI standard, ki so ga sprejele praktično vse kinematografije v Evropi. Gre za standard, ki nadomešča 35-milimetrsko kopijo, ki je do sedaj skorajda 100 let gnala kino."