Film
(5)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.4 od 15 glasov Ocenite to novico!
Družina
"Že po tednu, dveh sem razumel, da je za mojo zgodbo najzanimivejši Matej. Po eni strani je drugačen od očeta, mame in brata - ampak ker je z njimi odraščal, je drugačen tudi od svojih vrstnikov. Kjer koli se znajde, je bil torej izločen. To je bil moj osnovni motiv." Foto: SFC
Rok Biček
Do zasnove FSF-ja je Biček kritičen. "Program festivala bi moral biti zastavljen ohlapneje: po vsaki projekciji bi moralo biti pol ure časa, da se pogovoriš z avtorjem, pa še deset minut za cigareto in sprehod do morja, preden se začne naslednji film." Foto: MMC RTV SLO
       V razgaljanju sem bil dosleden: nisem skušal posekati robov, da bi se jih dalo stlačiti v škatlo in lično zapakirati. S kamero nisem vplival na življenje teh ljudi; vse te stvari so se zgodile in bi se zgodile in se dogajajo. Vsak četrtek v Tedniku vidimo na kupe podobnih zgodb, ki pa so vse prevečkrat prikazane skozi filter.       
 Rok Biček
Matej Rajk
Matej Rajk posnetega materiala ni videl, preden je bil film dokončan. Bičku je zaupal, pravi, ker ceni njegovo filmsko delo. Razrednega sovražnika je videl nič manj kot dvanajstkrat. Foto: MMC RTV SLO
       Vsakič, ko je Rok prišel na obisk, je imel s seboj kamero in dva mikrofona. Na začetku je imel na mikrofonu lučko, a ko je ugotovil, da zaradi nje vemo, kdaj snema in kdaj ne, je še lučko nekako izklopil. Snemal je, kadar je imel kamero na rami ali pa samo ob telesu. Tako da v resnici nismo vedeli, ali snema ali ne. Čez čas smo se ga navadili in smo se pogovarjali na enak način, kot če ga ne bi bilo poleg.       
 Matej Rajk, protagonist, o procesu nastajanja filma
Družina
"Matej je idealen filmski lik. Še boljše bi bilo, če bi bila to igrana zgodba ..." Foto: SFC
Družina
Matej in Rok po razprodani premierni projekciji Družine v Portorožu. Foto: FSF
       Življenje ni nikoli črno-belo ali enoplastno. Filmi, ki niso delani s tem vedenjem, me osebno ne zanimajo.       
Družina
"Življenje ni nikoli črno-belo ali enoplastno. Filmi, ki niso delani s tem vedenjem, me osebno ne zanimajo. Hotel sem čim širšo paleto situacij, da sem lahko omogočil kompleksen pogled na Matejevo osebnost.Zzaradi tega sem se sicer moral odpovedati določenim stranskim likom. Matejev brat je denimo krasen lik, ki bi imel - če bi delali serijo - povedal ogromno o Življenju z veliko začetnico. Najbolj neposreden in pristen od vseh v filmu je." Foto: SFC
FSF
"Največja dilema je bila dilema vojnega reporterja: kako daleč iti oz. kdaj nehati snemati, še posebej v zvezi z dojenčkom," je iskren Biček (levo). Foto: MMC RTV SLO

Dodaj v

Rok Biček o Družini: Resnica, ki jo oklestiš ali pokažeš skozi filter, ni več resnica

Pogovor z Rokom Bičkom ob premieri filma Družina
15. september 2017 ob 18:05
Portorož - MMC RTV SLO

Rok Biček, ki je pred štirimi leti s celovečernim prvencem Razredni sovražnik pometel s konkurenco na Festivalu slovenskega filma, bi lahko v soboto z Družino veliki met ponovil. Pa čeprav je posnel popolnoma drugačen film od prejšnjega - pravzaprav je drugačen od vsega, kar smo v slovenskem filmu kdaj videli.

Biček je sicer mnenja, da so v slovenskem prostoru nagrade, torej tudi vesne, prej nadloga kot radost, češ da ti "namesto novih prijateljev prinesejo samo zamere". "Nobena nagrada ne spremeni filma. Čustva, ki so se zgodila med nastajanjem filma in na včerajšnji premieri, si bomo sodelujoči zapomnili za vedno. Dobiti nagrado v Locarnu je bilo čudovito; dvakrat sem moral preveriti po telefonu, da se niso zmotili. Po vesnah pa se, za razliko od tujih nagrad, ne zgodi nič: ne prinesejo ti večje vidnosti in, v nasprotju z Borštnikovo nagrado, tudi tvojega finančnega položaja ne izboljšajo. Portorož je znan po tem, da noben večer podelitve ne mine brez škandala - eno leto so javni, drugič pač manj. V prvi vrsti bi to moral biti praznik filma in veselo druženje, ampak za to bi moral poskrbeti tudi festival in vsem avtorjem omogočiti bivanje v kraju prireditve za ves teden."

A preden se obremenjujemo z nagradami, je treba povedati nekaj o Družini - in družini, ki je v njenem središču. Unikum zgodbe se razkrije precej kmalu: protagonista Mateja Rajka spoznamo in medias res, v porodni sobi, kjer smo nazorno, brez vsakih olepšav ali zatemnitev priča rojstvu njegove hčerke. (Porod je, najbrž po naključju, tematski motiv več filmov v letošnjem tekmovalnem programu.)

Le nekaj minut pozneje je na platnu drug Matej - očitno precej mlajši, s predpubertetniško gladko kožo in skrbmi, ki so daleč stran od očetovstva (in celo nasprotnega spola). Je mogoče, da je Biček že pred desetimi leti tako ambiciozno zastavil koncept filma in posnel slovensko različico Fantovskih let? Razlika med Družino in Linklaterjevim projektom je očitna: v Bičkovem filmu gre za resnične ljudi in njihovo resnično zgodbo, ki se je ne da "režirati" po nekem vnaprej določenem scenariju.

"Vse se je začelo v drugem letniku akademije: do novembra je bilo treba oddati scenarij za dokumentarec, ki naj bi ga posneli v tistem šolskem letu," se spominja avtor. "Načrtoval sem portret dveh družin, ki pa sta teden dni pred oddajo scenarija odpovedali sodelovanje. V nekaj dneh sem moral najti novo temo, sicer ne bi mogel izdelati letnika." Ker je imel še iz srednje šole znanje o otrocih z Downovim sindromom - v maturitetni seminarski nalogi se je ukvarjal z (ne)integracijo teh otrok v družbo - se je spomnil na Mitjo, fanta z Downovim sindromom, ki je živel v vasi, od koder izvira tudi Biček. "Potrkat sem šel na njihova vrata in jih prosil, ali lahko snemam. Mitjev oče, Boris, je bil do mene kot tujca precej sumničav, saj so bili v okolju, iz katerega izhajamo, stigmatizirani. Privolil je v snemanje, a pod pogojem, da je bil lahko ves čas poleg." Zaupanje portretirancev si je pridobil (tudi) s pomočjo pametne poteze: pri družini je pustil eno izmed svojih starih kamer, da so se z njo lahko sami spoznali in se nanjo navadili. "Kamera je tako postala del njihovega življenja, še preden sem jaz dobil ta status."


Večni avtsajder
Kmalu je ugotovil, da ga bolj kot Mitja zanima njegov brat, Matej, edini v ožji družini, ki nima Downovega sindroma. "Že po tednu, dveh sem razumel, da je za mojo zgodbo najzanimivejši Matej. Po eni strani je drugačen od očeta, mame in brata - ampak ker je z njimi odraščal, je drugačen tudi od svojih vrstnikov. Kjer koli se znajde, je bil torej izločen. Ta dvojna drugačnost, dejstvo, da je moral vedno sam poskrbeti zase in razviti preživetveni nagon, ga je naredilo zanimivega zame."

"Matej je idealen filmski lik. Še boljše bi bilo, če bi bila to igrana zgodba," se grenko nasmehne Biček. "Ker bi bila to, ko bi bilo snemanje končano, samo zgodba, samo film ..."

Študentski film, ki je nastal, je po Bičkovih besedah t. i. "film brez dogodka", film atmosfere. "Predstaviti sem skušal družinske odnose, ki so, če stvari abstrahiramo, identični odnosom v moji ali tvoji družini. Določene vzorce lahko prepoznamo, če jih seveda hočemo. Tudi ko sem montiral Družino, sem v tem, kar sem raziskoval, prepoznal vzorce iz lastne družine, pa čeprav gre za druge predispozicije in drugo okolje."

Prijateljski odnosi so se ohranili tudi po tem, ko je kamera ugasnila. Prelomno je bilo leto 2010 oz. smrt Matejevega očeta, Borisa. "Na Mateja sem pritisnil, češ da mora prevzeti odgovornost in poskrbeti za brata in mamo, ne pa cele dneve igrati Call of Duty. Takrat se mi je uprl, češ da mu nimam pravice ukazovati, in prekinil stike z mano za kako leto dni." Prijateljstvo sta zakrpala, ko ga je Rok povabil na projekcijo "njunega" filma v Kinoteki. "Prišel je s svojo punco, Barbaro, ki je bila noseča. Celo projekcijo sem razmišljal samo o tem, da moram Mateja zdaj res spraviti nazaj pred kamero. Odločitev je bila na neki način tvegana, ker nisem vedel, v katero smer se bo zgodba razvila. Celo dve, tri leta pozneje nisem vedel, kako končati film. Vse skupaj je bilo partija pokra, pri kateri smo morali biti vsi 'all in'. Na vsaki točki bi kdo izmed sodelujočih lahko odstopil in filma nikoli ne bi bilo."

Levji delež Družine se tako vrti okrog Matejevega odnosa do hčerke Nie. Z Barbaro sta se razšla že nekaj mesecev po dekličinem rojstvu, in mladi oče se je moral preseliti nazaj v rojstno hišo, kjer mu starši in brat niso bili sposobni nuditi prave čustvene opore in pomoči. Čeprav sta se z nekdanjim dekletom v teoriji strinjala o deljenem skrbništvu, Matej otroka ne vidi toliko, kolikor bi želel, in kolikor mu po njegovem mnenju pripada. Žalostna zgodba, ki sledi, osvetli tudi nemoč pristojnih organov, ki bolj ali manj samo prelagajo odgovornost na tuja ramena.

"V prvi vrsti sem del dogajanja, šele nato filmar"
Biček se v napetih situacijah, ki so se porajale zaradi nesoglasij okrog skrbništva za Nio, ni postavil v položaj nevpletenega, zunanjega opazovalca. Ko sta se dekličina starša na pikniku, ki ga deloma vidimo tudi v filmu, ostro sprla glede obiskov, je ugasnil kamero in se postavil v vlogo mediatorja. "Tri ure sem med njima prenašal sporočila o tem, kakšni so njuni pogoji in zahteve. Na koncu smo dosegli dogovor, od katerega sta sicer oba že naslednji dan odstopila."

"Pomembno je biti najprej posameznik, ki se aktivno opredeli do medčloveških odnosov, šele potem snemalec," je bila Bičkova filozofija. "V resnici sem bil snemalec in ne režiser: življenje se je odvijalo pred mano, ni šlo za to, da bi imel kak scenarij, ki bi mu lahko sledil. Bil sem opredeljen udeleženec, čeprav se to morda ne čuti, ker v filmu ničesar ne komentiram. Če se ne bi opredelil in bil aktiven udeleženec pri stvareh, ki so se dogajale, me najbrž tudi protagonisti ne bi spustili v intimno sfero svojega življenja, saj bi me zaznavali kot tujek."

Moralna odgovornost umetnika do portretirancev
Po premierni projekciji Družine se je med nekaterimi pojavil očitek, ki ga je bilo glede na naravo projekta najbrž mogoče pričakovati: mar ni pred nami do neke mere eksploativen, voajerski film, ki pregloboko zareže v bolečo intimo portretirancev, ljudi, ki se v trenutku snemanja morda niso zavedali, kako bodo njihova življenja prikazana na filmu? Ogled Družine bo namreč brez dvoma za marsikoga neprijetna izkušnja.

Biček tovrstnih vprašanj ne jemlje zlahka. "Če ne bi prišli tako blizu in akterjev razgalili, njihove zgodbe sploh ne bi mogli povedati. Če resnico spoliramo in ostrižemo, jo cenzuriramo, potem to ni več resnica. Če sem hotel prikazati celo paleto Matejevega življenja, je bil potreben velik nabor prizorov, ki omogočajo, da se opredeliš do njegovih odločitev in do njih zavzameš stališče. Če bi bil jaz filter, ki na velikem platnu ne pokaže določenih stvari, ki se zdijo gledalcu neokusne ali pretežke, pa čeprav so se te stvari zgodile in vemo, da so se zgodile, zgodba ne bi nosila nobene teže ali sporočila." Matej skozi oko Bičkove kamere tako ni prikazan s pokroviteljsko dobrohotnostjo, ki bi jo umetnik namenil "revežu", ki odrašča v težkih okoliščinah. Po eni plati ujame njegovo globoko ljubezen do hčerke, na drugi pa tudi veliko bolj vprašljive odločitve, denimo odnos do družinskega psa in pa dejstvo, da se po razhodu z Barbaro spusti v razmerje s štirinajstletnico (pa čeprav njena družina zvezi očitno ne nasprotuje).

"Z dilemo vojnega reporterja sem se na snemanju veliko ukvarjal, predvsem v zvezi z Nio, torej otrokom, ki ne more sam odločati, ali hoče biti portretiran na filmu ali ne. Ko se je zadeva razvila v to smer, da je bila Nia bolj ali manj glavni lik zgodbe, mi je bilo jasno, da brez nje ne bi šlo. Upam, da bo s tem filmom dobila neki bolj oseben vpogled v družinski album, ki se ga sicer ne bi spomnila. Mislim, da bi ji film lahko pomagal razrešiti stvari, če se bo z njimi hotela soočiti."

"Če se ne bi odločil, da grem v to, je bila edina alternativa, da filma sploh ne posnamem. Moralna odgovornost, ki pride s tem, je ogromna. Zato sem bil v razgaljanju dosleden: nisem skušal posekati robov, da bi se jih dalo stlačiti v škatlo in lično zapakirati. S kamero nisem vplival na življenje teh ljudi; vse te stvari so se zgodile in bi se zgodile in se dogajajo. Vsak četrtek v Tedniku vidimo na kupe podobnih zgodb, ki pa so vse prevečkrat prikazane skozi filter."

Film, ki v teoriji sploh ne bi mogel nastati
Ker je Družina tako specifičen projekt - že v njegove temelje je bilo vpisano, da je moral nastajati dolgo - se čuti Biček dolžnega, da opozarja na veliko težavo slovenskega filma (ne, tokrat ne gre za denar). Film Družina je namreč finančna sredstva prejel v letu 2012, premiero pa je doživel šele letos. "Zakon nalaga, da morajo biti filmi dokončani v dveh letih od podpisa pogodbe. Ogromno avtorjev, ki tega ne more narediti, izkorišča postopke - lažemo in prikrivamo, da lahko dokončamo projekt. S tem neugoden položaj postavljamo tudi ljudi na SFC-ju in televiziji, ki morajo upoštevati isti zakon. Vsi vemo, da je to težava, ki onemogoča snemanje kompleksnejših mednarodnih koprodukcij oz. filmov, ki nastajajo dalj časa, na primer animiranih celovečercev. Poleg ene izmed baltskih držav smo Slovenci edini s tem dveletnim ciklom; filmska srenja bi morala pri odločevalcih izprositi, da bi se zakonski rok podaljšal na neko razumno obdobje."

Ana Jurc
Prijavi napako
Komentarji
nina2000
# 15.09.2017 ob 18:25
Rok Biček je naš nesporno največji talent na filmskem prizorišču. Prekaša tudi Burgerja, pa je že Janez persona. Kolikor sem uspela zaslediti, svoj naslednji film snema na Hrvaškem, ker so tam razmere boljše. Tragično, saj bi mu SFC moral, glede na uspehe, naslednji film dati na karto zaupanja, ne razpisa. Včerajšnja projekcija filma Družina je bila ganljiva, dokumentarec pa je pretresljiv. Bravo, Rok Biček. Zaenkrat so filmi na festivalu zelo dobri in prav težko se bo izogniti, da na zaključni podelitvi ne bo kdo ostal spregledan. Edino razočaranje, zame osebno, je film Družinica od Jana Cvitkoviča. Preveč je pasiven, kar se glavnih protagonistov tiče, nekako mu ne uspe vzpostaviti prepričljive zgodbe, preveč se »smili sam sebi« in bi bil bolj primeren za kratek film. Cvitkoviču preprosto ne uspe doseči napetosti za celovečerno formo. Se pa proti koncu festivala kaže slika, da je slovenski film izrazito avtorski in bo pri gledalcih težko naletel na množičen odziv, saj gre za težke, na trenutke že tragične zgodbe. Od vseh doslej videnih filmov sta edino Košarkar naj bo in Slovenija, Avstralija in jutri ves svet narejena z mislijo na gledalca. To ju sicer oddaljuje od festivalskih favoritov, a po drugi strani je pomanjkanje filmov »za ljudi« razlog, da slovenski gledalec negativnega mnenja o domačem filmu ne bo spremenil.
kin baropu
# 16.09.2017 ob 11:10
Meni se tudi zdi, da je Biček res režiserski talent...Komaj čakam na njegove naslednje filme. Razredni sovražnik je bil vrhunski, sploh za debitantski film.
pietetnik
# 15.09.2017 ob 21:48
Družina je zakon!
sch
# 16.09.2017 ob 11:50
"...V prvi vrsti bi to moral biti praznik filma in veselo druženje, ampak za to bi moral poskrbeti tudi festival in vsem avtorjem omogočiti bivanje v kraju prireditve za ves teden."

Nekje je bilo treba vzeti denar za glamurozne pogostitve v Kempinskem.
el kondor prevc
# 15.09.2017 ob 18:48
Jackie Chan razlaga Conanu o svoji nesreči v Predjamskem gradu.
Kazalo