Prvi film je Sidney Lumet posnel leta 1957, ko je kamero postavil v porotniško sobo in snemal napeto presojanje porotnikov ter prepričevanje pogumnega Henryja Fonde, ki je bil prepričan o obsojenčevi nedolžnosti. Foto: EPA
Prvi film je Sidney Lumet posnel leta 1957, ko je kamero postavil v porotniško sobo in snemal napeto presojanje porotnikov ter prepričevanje pogumnega Henryja Fonde, ki je bil prepričan o obsojenčevi nedolžnosti. Foto: EPA
Pasje popoldne
Pasje popoldne je leta 1976 prejel oskarja za najboljši izvirni scenarij ter pet nominacij, poleg tiste za režijo, še za najboljšo glavno moško vlogo (Al Pacino), za stransko moško vlogo (Chris Sarandon), za najboljšo montažo in najprestižnejšo - za najboljši film.
Network
Peter Finch in Faye Dunaway sta filmu TV-mreža prinesla oskarja v obeh glavnih igralskih kategorijah.

Posnel je več kot 40 filmov, v svoji karieri pa prehajal med različnimi filmskimi žanri. Leta 2005 ga je Ameriška filmska akademija nagradila z oskarjem za življenjsko delo, medtem ko mu ga kljub petkratnim nominacijam do takrat ni nikoli podelila.

Pekrat nominiran, a oskar šele za življenjsko delo
Za zlati kipce za najboljšega režiserja je bil nominiran za 12 jeznih mož, Pasje popoldne, z Alom Pacinom v glavni vlogi, TV-mrežo in Obsodbo, v kateri je leta 1982 igral nič manj legendarni Paul Newman. Lumet je prejel še eno nominacijo, kot soscenarist za film iz leta 1981 Prince Of The City. Leta 2007 je v nekem intervjuju na vprašanje, kako se počuti, ko je končno prejel oskarja, odvrnil: "Želel sem si enega, prekleto, in čutil sem, da sem si ga zaslužim."
New York - edino pravo prizorišče snemanja
"Medtem ko je cilj vseh filmov zabavanje, gredo filmi, v katere sam verjamem, korak dlje. Gledalca prisilijo, da odkriva plasti lastne zavesti. Stimulira misli in spodbuja pretok mentalnih sokov;" je nekoč o svojem delu povedal režiser, ki se je iz hollywoodskega blišča raje umikal na ulice New Yorka, kjer je tudi posnel večino svojih filmov.
"Lokacije so karakterji mojih filmov. Mesto lahko pričara vzdušje, ki ga prizor zahteva," je razmišljal. Med zgodnjimi filmi, v katerih je 'raziskoval' newyorške ulice je film The Pawnbroker, v katerem je leta 1964 sledil moškemu, ki je preživel holokavst, do leta 1996, ko je končal s snemanjem Night Falls on Manhattan, pa je Lumet posnel 38 filmov, od tega kar 29 v New Yorku.
Rojen v igralski družini se je začel najprej ukvarjati prav z igralstvom nato pa se v petdesetih letih preusmeril v režijo. V zgodovino filma se je zapisal že s prvencem 12 jeznih mož, ki je bil leta 1958 nominiran za najboljšo režijo, za najboljši film in najboljši prirejeni scenarij.
Zasedba TV-mreže osvoji Akademijo
Skoraj dve desetletji pozneje je po scenariju Paddyja Chayefskyja posnel verjetno svoj najbolj cenjen film, TV-mrežo, o televizijskem veteranu, ki za krajši čas ponovno obudi svojo sicer zamirajočo kariero z dolgimi kritičnimi monologi o krivicah ameriške družbe. V filmu so igrali William Holden, Faye Dunaway in Peter Finch, film pa je osvojil deset nominacij za oskarja - med drugim za najboljši film in najboljšega režiserja, osvojil pa štiri. Finch je prinesel oskarja za najboljšega igralca, Dunawayjeva za najboljšo igralko, oskar pa je šel tudi v roke scenarista in stranski igralki Beatrice Straight.
Sicer pa so Lumetovi naslovi, ki so vsega skupaj prejeli več kot 50 nominacij za oskarja, znani kot izrazito nesentimentalni in vrhunsko posneti filmi, ki se ukvarjajo z zapletenimi, nekonvencionalnimi temami. Leta 1995 je objavil spomine Making Movies (Snemanje filmov), v katerem je svoj pogled na režijo povzel v besedah: "Dober slog je zame še neviden slog. Slog, ki je občuten."