"Sem diametralno nasprotje filmskega snoba," v zvezi s predsodki okrog svojega poklica hiti zagotavljati Bruce Goldstein, programski direktor osrednjega newyorškega art kina Film Forum. "Seveda so nekateri art kinematografi izključujoči in naduti, ampak sam poskušam biti demokratičen. Saj ni treba, da ti je všeč samo Resnais ... Lahko so ti všeč tudi take stvari, kot je Srhljivec. Zakaj pa ne? Življenje je kup različnih stvari."

Goldstein se namreč na najgrozljivejšo noč v letu v Ljubljani mudi zato, da bo v okviru tradicionalne Kinodvorove Noči grozljivk "insceniral" uvodni film, Srhljivca (The Tingler) režiserja in producenta Williama Castla iz leta 1959. Bizarna zgodba o smrtonosnem bitju, ki zraste na hrbtenici preplašenih ljudi, ki se med drugim ponaša tudi z lento prve ekranizacije LSD-tripa v zgodovini filma, namreč zaživi v obliki "interaktivne predstave". Prevod: Če se bomo hoteli Srhljivca, ki se med predstavo tudi "v živo" pojavi v dvorani, znebiti, bo treba kričati, zares kričati, kot so ugotovila že prva občinstva daljnega leta 1959. Srhljivec bo v tehniki percepto, ki si jo je za svoje projekcije zamislil Castle, edinič na sporedu danes ob 19.00.

Goldstein, ustanovitelj kultne distribucijske hiše Rialto Pictures in dobitnik nagrade Newyorškega kroga filmskih kritikov (NYFCC) za svoj "vizionarski pristop k programiranju", je v resnici vse prej kot zadrgnjen akademik - prej zakladnica filmskih podatkov in anekdot. "Oh, od samega začetka so na Zemlji?", se spotakne ob filmski "spoiler" na moji majici. "Tudi meni so to povedali, preden mi je uspelo videti Planet opic; prav zato sem se ga prvič lotil gledati šele pred nekaj leti."

Več o Srhljivcu, menda odličnih ljubljanskih mestnih kinematografih, pornografiji in še čem pa v spodnjem intervjuju.

Kako lahko karikirano pretiran film iz leta 1959 še vedno učinkuje na občinstvo leta 2013, ki je odpornost razvijalo z zombijadami, človeškimi gosenicami in podobnim gravžem? Je nameravani učinek filma zdaj smešen, medtem ko naj bi v času nastanka ljudi prestrašil?

Mislim, da Srhljivec nikoli ni bil mišljen kot zares strašljiv film, vedno je bil mišljen kot zafrkancija. Po mojem danes učinkuje enako kot leta 1959; na novo si zamišljamo in nadgrajujemo prijeme Williama Castla, ampak veliko je ostalo nespremenjenega. Film je zelo zabaven, boste videli, ni zelo zelo strašen. Po moje so vedno mislili, da je zafrkancija: tako vsaj Vincent Price igra glavni lik. V angleščini temu rečemo: He chews the scenery - pretirava s svojim igralskim slogom; v tem filmu je pravzaprav vse pretirano.

Ni pa tako slab, da bi bil dober?

Ne, prav dobro narejen film je: nizkoproračunski, ampak dobro narejen. William Castle ni bil producent Z-, pač pa B-kategorije. V Hollywoodu je posnel nekaj res dobrih filmov noir, na primer When Strangers Marr v štiridesetih; zelo sposoben je bil. Pri Srhljivcu je šlo za veliko studijsko produkcijo, čeprav je bila zelo poceni: v njem sta približno dve kulisi, kakih pet igralcev in posebni učinki, ki so čisti "poden" ... ampak vse skupaj je učinkovito. Ima dobro glasbeno podlago in izvrstne igralce; Judith Evelyn, ki igra žrtev, je zelo dobra in spoštovana gledališka igralka, Philip Coolidge in Darryl Hickman, ki mimogrede, igra tudi v Sadovih jeze, ki jih danes predvajajo v Kinoteki. Skratka, Srhljivec ni to, čemur bi rekli kičast film ... no, v nekaterih pogledih je, ampak ne zaradi pomanjkanja sposobnosti vpletenih ljudi.

Kdaj ste ga videli prvič in kako zelo ste ga že siti? Pogrešate občutek tega, da ga na novo odkrivate?

Tega občutke ne morem nikoli več dobiti nazaj. Film sem videl že tolikokrat, da bi ga lahko zrecitiral v spanju. Med prizorom s Srhljivcem sem rad z občinstvom, drugega pa ne morem več gledati. Dialogi so za crknit smešni.

Uprizarjal sem ga že po vsem svetu ... seveda večkrat v New Yorku, pa Saint Louisu, Washingtonu, Dublinu, Glasgowu, Tel Avivu, Neuchâtelu, pariški Kinoteki, in tako dalje. V filmskem poslu sem počel že cel kup reči, ampak vedno me vabijo samo zaradi Srhljivca, ne vem, zakaj.

Se projekcije med seboj razlikujejo glede na dvorano, s katero imate opravka?

S tem filmom se moraš zabavati in ekipa Kinodvora je res izvrstna. Vedno sodelujem z ljudmi iz kina, ki imajo vedno kake svoje ideje, jaz jih pa pri tem usmerjam. Ne bom vam pa povedal, kakšne so, ker mora to ostati presenečenje.

Koliko je predstava drugačna od tiste iz leta 1959?

Popolnoma drugačna; vse skupaj sem si na novo zamislil in v New Yorku počasi razvijal zadnjih 25 let. vsega skupaj sem se leta 1988 lotil zato, ker je VHS postajal silno priljubljen in sem hotel ponuditi nekaj, česar na domačem kavču človek ne more doživeti. Najboljša stvar pri filmih s triki (ang. "gimmick movies") je, da so interaktivni: res jih ne moreš postaviti sam, in zanje potrebuješ občinstvo.

In evropska občinstva kričijo na enak način kot ameriška? Nikoli še ni bilo dvorane, ki preprosto ne bi hotela sodelovati?

Ne, vedno se smejijo in ploskajo na koncu posameznih sekvenc. Kičati pa seveda moraš, o tem podučim občinstvo že na začetku. Samo tako lahko paraliziraš pošast.

Skupinska izkušnja obiska kina kot nekakšnega "dogodka" je od razvoja domače tehnologije (in spletnega piratstva) dalje praktično izginila; hoja v kino je zastarel običaj, ki večino ljudi, če se ga že lotijo, spravlja ob živce. Se vam zdi, da smo v načinu, kako doživljamo filme, nepovratno izgubili del magije?

No, hoditi v multipleks je seveda grozno, s kinom, kakršen je Kinodvor, pa je popolnoma drugače; to je ustanova, ki jo vodijo ljudje, v tem je razlika. V starih časih so celo kinematografi, ki so bili del večjih verig, imeli upravnike, ki so poskrbeli za spektakel. Ste videli Matinejo (Matinee Joeja Danteja, 1993, op. n.)? No, za to je šlo - film je bilo treba promovirati, ljudi spraviti v kino in res biti del vsega dogajanja. Težava z multipleksi je v tem, da ne skušajo ustvariti izkušnje, ampak samo vrtijo filme; tukaj pa imaš čudovito kavarno, kjer se lahko družite in pogovarjate o filmih; predstavitev je premišljena, kar je prav tako pomembno.

Film izhaja iz premise, da je v vsakem človeškem telesu nekaj, kar začne žgečkati, ko se v človeku prebudi strah. Zdaj ste najbrž že izvedenec za strah: na katere primarne človeške strahove se je najlažje nasloniti, da dosežeš želeni učinek? Zakaj imamo pravzaprav tako radi, da se nas straši?

Za odgovor na to vprašanje boste v četrtek morali priti na projekcijo Srhljivca v Kinodvor; skrivnosti vam za zdaj še ne morem razkriti. Obljubim pa, da boste vsaj na eni točki prestrašeni. Zakaj je to ljudem tako všeč? Verjetno gre res za katarzo, ne vem, tega nisem nikoli preučeval.

Današnji ekvivalent Percepta bi bila najbrž 3D-tehnologija in na splošno računalniška animacija v filmih ...

Leta 1972 je obstajala različica Percepta, ki se ji je reklo Sensorama (najzgodnejša oblika tehnologije za več čutov, op. n.), in ki so jo menda imeli tudi v Ljubljani. Sam to skoraj težko verjamem, glede na to, da ste na potresnem območju. V dvorano so namreč namestili nizkotonske zvočnike, da se je med prizorom potresa vse treslo. Trenutno ne obstaja nič takega ... ampak gotovo še bo. Na Japonskem imajo sedeže, ki vibrirajo med deli z basom, če vanje vstaviš kovanec, kar je precej zabavno.

Če prav razumem, niste ravno navdušenec nad sodobnimi posebnimi učinki v filmih.

Zdi se mi, da v njih ni magije, ker točno veš, kako so bili narejeni. Videl sem že nekaj precej dobrih - Misija nemogoče 3 je bila čisto v redu - ampak vseeno se to ne more primerjati z ogledom filma Raya Harryhausna, kjer je bilo vse narejeno na roko, z maketami in lutkami ... Joe Dante je to čudovito poustvaril v Matineji. Hollywoodski filmi danes te ne potegnejo toliko vase, ker so prikrojeni za čisto določena, mlada občinstva ... vedo, na kateri gumb morajo pritisniti; vse skupaj je zelo formularno.

Od sodobnih režiserjev, naj pomislim, sta mi všeč brata Coen, Alexander Payne ... Toliko se ukvarjam s klasičnimi filmi, da nimam časa, da bi bil ravno na tekočem. Vedno znova se vračam v zgodovino filma, ker iščem tudi filme za ponovne izdaje; med drugim sem tudi distributer. Težko bi se odločil za en sam najljubši film; na seznamu bi bilo gotovo več filmov Busterja Keatona, kak Hitchcock in kak pre-code film, kot pri nas rečemo filmom iz časov pred cenzuro. Najraje imam filme nekje od leta 1925 pa do 1935. Zelo pri srcu mi je tudi film noir, na primer Double Indemnity (Billy Wilder, 1944).

Vodite tudi Filmski forum, ki ga je Time Out opisal kot "najboljši kinematograf za klasične filme v New Yorku". Je tudi vaš kinematograf občutil upad obiska, s katerim se je morala spopasti celotna industrija?

Nedvomno, da so občinstva vse manj številna, ampak to pomeni samo, da se moramo bolj potruditi in ponujati več, okrepiti program. Zato sem se pa pred četrt stoletja sploh lotil Srhljivca - da bi občinstvo bolj vključil v predstavo. Leta 1988 smo bili edini, ki smo imeli opremo za predvajanje klasičnega 3D. Film je bil in vedno bo skupinska izkušnja ... samo mlade ljudi, tiste v dvajsetih, je treba spet navaditi na to.

Dandanes seveda lahko s spleta zložiš nepregledno količino filmov - ampak dejstvo je, da pri navigaciji skoznje potrebuješ nekakšnega kuratorja. Težava s cinefilijo danes je prav v tem, da je vse tako zelo dostopno. Ko sem bil mlad, je bilo vse skupaj veliko bolj zabavno: morali smo se podati na pravi lov za filmi: preštudirati je bilo treba kinosporede, delati spiske ... Danes so mladi tako blazirani. "Eh, bom že kupil na DVD-ju ali BluRayu, ko bo izšlo," rečejo, ko pride kak nov film v kino. Ni več nuje, da bi nekaj videl ... Matineja to lepo pokaže: "Če ga ne ujameš v lokalnem kinu, bo film izginil in ga nikoli ne boš videl." Kaj so pa takrat vedeli o prihodnosti in razmahu VHS-a.

V vaši biografiji v oči pade že prvi stavek: "Rojen v Amityvillu v New Yorku." Horror imate torej na neki način že v genskem zapisu ...

Mislite zaradi Amityvilla: Hiše groze? Poznal sem Samuela Z. Arkoffa, legendarnega producenta B-filmov; Amityville je bil njegova največja uspešnica. Silno mu je bilo všeč, da sem bil rojen tam ... ampak v bistvu je bila tam samo porodnišnica; odraščal sem drugje.

Večina filmskih zanesenjakov ima spomine na otroštvo, katerega levji delež so preživeli v kinodvorani ali pred televizijskim zaslonom. So tudi vaši taki?

Seveda sem kot mulc rad hodil v kino. Ampak nikoli nisem gledal grozljivk, in sicer zato, ker so me starši peljali gledat Kaj se je zgodilo z Baby Jane? (Robert Aldrich, 1962). Tako me je zatravmatiziral, da nisem hotel nikoli več videti nobene grozljivke. Bil pa sem silen oboževalec Jamesa Bonda; obseden sem bil z vohuni. Ko je v kino prišel Goldfinger, sem bil blažen, ali pa Our Man Flint z Jamesom Coburnom. Potem sem se prek televizije okužil s klasičnimi filmi, z brati Marx, W. C. Fieldsom, serijo Little Rascals, v Muzeju moderne umetnosti pa še z nemim filmom.

In v industrijo nikoli niste hoteli vstopiti drugače kot v kuratorski vlogi?

Ne vem, ali sem na to gledal kot na kuratorstvo; zdelo se mi je, da sem pač vodil kino. (Smeh.) Od nekdaj sem imel rad kinodvorane ... in tale (ozre se po kavarni Kinodvora) je eden najbolj očarljivih, kar sem jih kdaj videl. Prav čutiš, da ima dušo. Pravo srečo imate, da imate v mestu s tako malo prebivalci dve krasni filmski instituciji, Kinodvor in Kinoteko. To se mi zdi fantastično.

Seveda veste, da je bil tole nekoč erotični kino?

Ja, povedali so mi. Silno zabaven se mi zdi podatek, da je bil v nekem trenutku najbolj gledan film v Ljubljani neki pornič, na drugem mestu pa je bil Moje pesmi, moje sanje. To je samo še en dokaz o raznolikosti filma ... Nobenega razloga ni, da si občasno ne bi smel iti ogledat pornofilma, če si tako razpoložen, in da ne bi užival tudi ob Mojih pesmih, mojih sanjah. Zakaj pa ne? Mimogrede, pornografija je imela v zgodovini filma pomembno vlogo: kinodvorane je v tranzicijskem obdobju obdržala pri življenju. V Ameriki bi takle kino, kot je vaš, že zdavnaj porušili ... v ZDA so preživeli samo zaradi pornografskih filmov, ki so jih predvajali, dokler jih ni zamenjalo kaj drugega. V New Yorku so bili za nekaj časa to kung-fu filmi, potem pa še drugi.

Pred nočjo grozljivk vas seveda ne morem ne vprašati: Kateri film vas je v življenju najbolj prestrašil?

Kaj se je zgodilo Baby Jane?, seveda. Ste ga videli? Tisto s podgano ... Joj, groza.
Mogoče Psiho, ampak sem ga videl že tolikokrat ... Ne spomnim se, kdaj sem se ga nazadnje bal. Film te lahko zares prestraši samo enkrat, se vam ne zdi? Spomnim se, da je bil Izganjalec hudiča precej strašljiv, ko je bil prvič v kinu.

Ana Jurc