Biophilia Live je koncertni film režiserjev Nicka Fentona in Petra Stricklanda, ki prikazuje človeški element multidisciplinarnega multimedijskega projekta islandske avantgardne glasbenice Björk. Dokumentirala sta njen lanski koncert v Alexandra Palace v Londonu, na katerem Björk celoten repertoar svojega osmega studijskega albuma interpretira z uporabo velikega nabora instrumentov – digitalnih, tradicionalnih in takšnih, ki se jih niti ne da klasificirati. Film trenutno kroži po izbranih festivalih, galerijah in muzejih, v Sloveniji pa ga bo v torek, 21. oktobra, gostil Kino Šiška.

Biophilia Live, ki je bližje avantgardni umetnosti ali performansu kot klasičnemu posnetku nastopa v živo, je tudi ločeno od albuma samostojen filmski izdelek (a ga vseeno priporočamo le tistim, ki so dovzetni za svojevrstno poetiko islandske ustvarjalke, ne le za It's Oh So Quiet. To ni zbirka največjih uspešnic.) Diva se na odru pojavi v kričeče oranžni afrolasulji in precej srhljvi, ličinki podobni obleki kožne barve, ki bi ji jo zavidala Lady Gaga. Z glasbo prepletene teme iz narave, umetnosti in znanosti s svojo pomirjujočo avtoriteto narira David Attenborough.

Videoprojekcije, ki so bile že del samega koncerta, Fenton in Strickland nadgradita s sanjskimi vložki zvezdnih položajev, spiralami DNK-ja, utripajočimi organizmi in psihedelično množečimi se celicami ter tako izkušnji poleg vizualnega čudenja dodajata tudi meditativno, introspektivno razsežnost.

Film je svetovno premiero julija doživel na filmskem festivalu v Karlovih Varih; že takrat je o njem za MMC spregovoril Peter Strickland, britanski režiser, ki se ga morda spomnite po izvrstni "retro" grozljivki Berberian Sound Studio (2012) ali drami Katalin Varga (2009); pravkar je premiero doživel tudi že njegov naslednji film, The Duke of Burgundy. A v spodnjem intervjuju predvsem več o Björk, Biophilii, stičišču narave in znanosti ter pasteh piratstva v zabavni industriji.

Ko se je v javnosti prvič pojavila vest, da bo Biophilia zaživela tudi na filmu, je bil govor o 3D-filmu, ki naj bi ga režiral Michel Gondry ...

Res? Tega nisem niti vedel. (Smeh.)

Spotoma se je projekt torej preoblikoval v to, kar vidimo danes. Kdaj ste se mu pridružili? Kako to, da je skupen režijski podvig, glede na to, da z Nickom Fentonom v preteklosti še nista sodelovala?

Vedel sem, da je bil na neki točki govor o 3D-filmu. Ne vem … Z Nickom sva se pogovarjala o tem in v konceptu nisva videla pretiranega smisla. Dandanes je vse v 3D in nisem oboževalec takih filmov, če sem iskren. Samo glava me boli, ko jih gledam.

Nicku Fentonu me je predstavila producentka filma Jacqui Edenbrow, in vem, da je on z Björk v preteklosti že sodeloval. Sam jo obožujem in seveda sem privolil takoj, ko so me vprašali, ali bi rad režiral. Po prvotnem načrtu bi Nick moral biti montažer, ker sem bil sam tako zaposlen z drugim projektom, da sem vedel, da me ne bo veliko v montažni sobi. Pri koncertnih filmih pa je montaža v bistvu režija, zato je edino pošteno, da je naveden kot sorežiser. Sodelavcev je bilo sicer ogromno, omeniti je treba na primer dr. Adama Rutherforda, ki je pomagal toliko, da so bili virusi, ki smo jih uporabili, vsaj približno podobni tistim pravim, in nam dal na razpolago ogromen arhiv znanstvenih fotografij. Brez znanstvenika v ekipi najbrž sploh ne bi vedeli, kje začeti.

Koliko ste imeli proste roke, kar se tiče strukture filma? Sta jo razvijala v sodelovanju z Björk, ji predlagala zasnovo, ali pa se je ona osredotočala predvsem na nastope in je bilo ostalo vajina naloga?

Zame je bila prva in edina prioriteta album Biophilia: Kako mu lahko služim, ga pravilno predstavim? Zato sem jo seveda ves čas prosil za nasvete, predvsem v zvezi s tem, če sem pravilno zadel ton, občutek albuma. Hotela je doseči vtis nečesa grobega, hladnega … ne ravno uničujočega, gotovo a disruptivnega. V njenih očeh narava ni ravno nekaj puhastega in crkljivega. Obenem pa ni hotela moraliziranja, predavanja v slogu 'Glejte, kaj delamo naravi'. Bolj gre za kombiniranje podob vesolja s podobami človeškega telesa. Velik del našega početja je bilo tlačenje nasprotij skupaj: iskanje sorodnosti med fotografijo skalnate formacije in gmote človeških celic, in podobno. Ko smo določili osnovne smernice, pa se Björk ni več pretirano vmešavala. Ampak seveda ne bi imel nič proti, če bi se. Ves čas sva ji kazala posnetke in vsakokrat je imela povratne informacije, ni bilo pa na tem nič …

Avtokratskega?

Čisto nič, presenetljivo. Najbrž zato, ker tudi ona od ljudi pričakuje, da jo bodo pustili na miru, kadar ustvarja.

Je kakšen poseben razlog, da ste posneli ravno zadnji koncert turneje? Je bil razlog predvsem logistika – ker se je turneja pač vrnila v London – ali pa ste hoteli ujeti tudi občutek utečenosti? Po dveh letih so male napakice gotovo že bolj zglajene kot na začetku …

Pri nekaterih bendih – ne pri Björk – imaš na koncu turneje občutek, da so že popolnoma sesuti. Tukaj je bila odločitev bolj kot ne splet okoliščin. Projekt sem v roke dobil šele septembra 2012, točno eno leto prej. Potem seveda traja, preden zbereš denar … čas leti. Snemati smo hoteli že dvakrat prej, pa je iz različnih razlogov padlo v vodo.

Logistično ste izbrali zahteven prostor: dvorana Alexandra Palace je okrogla …

Nočna mora, res!

Kakšni so bili največji izzivi pri delu? Skrivanje opreme in izogibanje kameram v okroglem avditoriju? Predstavljam si, da je snemanje koncerta že v izhodišču nekaj čisto drugega kot režija lastnega filma: pri filmu so vsi tam zato, da bi pomagali realizirati tvojo vizijo, pri koncertu pa se je najbrž treba umikati in ne motiti celotnega ustvarjalnega procesa.

Sovražil sem tisto dvorano. No, taka pač je, ampak snemanje je bilo res težavno. Če bi prej posnel že več koncertnih filmov, bi morda vedel, v kaj se spuščam, tako je bilo pa samo neznansko strašljivo. Hvalabogu, da smo imeli krasnega snemalca, Bretta Turnbulla, ki je počasi in pazljivo razmislil o tem, kako bomo skrili kamere, o višini odra, višini Björk, in vse vračunal v premike ekipe.

Če so ljudje že plačali za koncert, nočejo, da se jim pred nos postavi filmska ekipa, in glasbeniki se ne smejo počutiti, kot da silimo vanje - hkrati pa hočemo posneti zanimive kadre za vse, ki bodo gledali film! Bilo je … drago. Veliko dražje, kot če bi imeli opravka z "normalnim" odrom.

Koncertni filmi in dokumentarci s turnej so žanr, ki meri predvsem na oboževalce določenega izvajalca, in ne na širšo javnost. Obenem imajo pogosto rahlo grenak priokus izkoriščanja, okoriščanja z ljubeznijo ljudi do skupine ali pevca, podobno kot prodajalci koncertnih majic in podobnega. Se strinjate s takim stališčem - ali pa je to podcenjen žanr?

Če si oboževalec neke skupine … Ne vem, prestar sem, da bi kupoval majice, ampak ko sem bil mlajši, sem jih, vedno. (Vzdih.) Tanka linija je, kaj ni? Med zgolj "vlečenjem" denarja in tem, da daš oboževalcem nekaj, kar jim bo res všeč ...

Skušali smo posneti kar se da vizualno bogat film, mi je pa jasno, da je koncertni film še vedno – koncertni film. Treba je biti realističen: zelo težko boš k ogledu zvabil nekoga, ki te glasbe ne mara. Ampak na to smo skušali pozabiti - raje naredimo bogat film za vse, ki imajo Björk radi, kot pa da bi ga razredčili in tako skušali pridobiti širše občinstvo. K sreči se moja služba konča, ko je film posnet, in vse drugo ni moj problem.

Obstajajo kaki koncertni filmi, ki jih še posebej cenite?

Moj najljubši je The Decline of Western Civilization, Part II, režiserke Penelope Spheeris. Gre za dokumentarec o metalskih bendih iz osemdesetih; absolutno neverjeten je: dinamičen, smešen za umret, tragičen, vse. Režiserka spremlja različne bende, pa tudi njihove oboževalce, starše, ki jih skrbi, da njihovi otroci poslušajo heavy metal, grupice, uporabo drog … Začetni prizor je eden mojih najljubših sploh: smo na koncertu Iron Maiden, in kamera potuje čez stotine fenov, ki čakajo na začetek. Vsi so moški; hkrati spustijo hlače in pokažejo gole riti kameri. Prva stvar, ki jo v fimu vidiš, so torej na stotine velikih, kosmatih golih zadnjic – prizor je podoben kaki sliki Hieronymusa Boscha. Fantastično! Nimam pojma, zakaj film ni bolj znan.

Prejle sem prebrala recenzijo filma, ki je danes izšla v reviji Variety (intervju se je zgodil julija, op. n.). Recenzent pripomni, da filmu niste dodali "lastnih zvončkov in okraskov." Tudi meni se zdi, da je film, vsaj kar se tiče režiserjeve roke, precej minimalističen v tem, da se osredotoči zgolj na dogajanje na odru. Je bilo to morda težko - da ste morali kot režiser stopiti korak nazaj in v ospredje spustiti vizijo drugega umetnika, pravzaprav umetnice?

Niti ne; pri koncertnem filmu ni moja naloga, da pustim svoj pečat. Ne bi pa mogel biti tako zadržan pri igranem filmu – tam postanem zelo psihopatski, če se skuša kdo vmešavati v to, kar počnem (Smeh.) Takrat je to moj film in sem sebičen in na tem ne vidim ničesar napačnega. Izdajam tudi albume in izvajalcem nikoli ne govorim, kaj naj počnejo: umetnik mora biti sebičen, ko gre za njegovo delo.

Pri tem projektu sem imel predvsem dva pomisleka. Prvič, sem se sploh sposoben mentalno sprijazniti z vsemi kamerami in vse skupaj nekako speljati? Drugič, bom prenesel, da nimam nadzora? To je bilo pravzaprav kar osvežujoče. Ko snemaš svoj film, je to stalna bitka, nenehno se moraš bojevati za svoj prav. Prav sproščujoče je enkrat za spremembo sprejeti tujo vizijo - ne bi pa tega počel ves čas. Mogoče vsakih nekaj let? (Smeh.)

Ker spletno piratstvo bolj ali manj uničuje tisti del glasbene industrije, ki prodaja albume, se veliko glasbenikov obrača h konceptualnim projektom, ki ponujajo več kot samo glasbo, ki merijo na celo izkušnjo. Drugi se trendu upirajo z razdajanjem svoje glasbe brezplačno. Podobno se dogaja pri filmu: "dodano vrednost" skušajo pridobiti s 3D-tehnologijo. Kako vidite prihodnost industrije, v katero smer se nagiba?

Predvsem se mora spremeniti miselnost. Ne zdi se mi prav, da so izvajalci prisiljeni v nekakšne "posebne prijeme" - platno in zgodba sta vse, kar v resnici potrebuješ. Spoznal sem dekle, ki mi je mirno povedalo, da si je spleta potegnilo moj film. Ni me motilo samo piratstvo, ampak to, da je to rekla brez kakršnega koli zavedanja, da mogoče to ni bilo prav.

Seveda je neumno, da bi pošiljali ljudi v zapor zaradi pretakanja filmov, prav pa bi bilo, da se ne bi samo izgovarjali na zvezde, ampak se zavedali tudi vseh najnižjih rangov industrije. Videti bi morali, kako pomanjkanje dela vpliva na nekoga, ki pometa snemalne kulise. Sicer pa so ljudje, ki snamejo s spleta, samo manjši del problema, v industriji je še vedno ogromno korupcije in ljudi, ki izrabljajo sistem. Ko izdaš film, tako ali tako ne boš videl nobenega denarja, ker je oglaševanje tako drago. Ampak že sam odnos ljudi, ki ne vidijo, da nekomu ogrožajo njegov živež, je presenetljiv. Ah, igralci tako in tako dobijo kupe denarja, po navadi rečejo, ampak piratstvo na igralce neposredno tako ali tako ne vpliva. Še name ne. Vpliva na tehnične ekipe, na ljudi, ki zaslužijo manj kot tisti, ki njihovo delo piratizirajo. Moti me občutek upravičenosti … voda je osnovna pravica in bi morala biti zastonj, ampak razkošja? Seveda je danes veliko ceneje snemati filme kot nekoč, ampak še vedno je vpletenih ogromno ljudi, časa in načrtovanja. Zapleteno je.

Pri glasbi pa … Ne vem, ustvarite lepše naslovnice! (Smeh.) V iTunes imaš tisto majhno ikonico, in to je vse, sam pa rad preberem še, kdo je sodeloval na albumu in katera založba ga je izdala. Se pa zavedam, da sem pripadnik izumirajoče rase.

Najosnovnejša logika je: če imaš nekega glasbenika rad in bi rad tudi v prihodnje slišal njegovo novo glasbo, moraš za to vsaj nekaj plačati, sicer si ne bo mogel privoščiti poklicnega ustvarjanja glasbe. V filmu še nismo dosegli kritične točke, v glasbi pa. Poznam precej znanega undergrund glasbenika, ki se mora zdaj preživljati kot tesar. Še vedno ustvarja glasbo, ampak zdaj nov album izda na pet let, in ne na dve leti. In kdor njegovo glasbo dobiva zastonj, se nad tem ne sme pritoževati. Tako preprosto je to.

Cel album Biophilia izhaja iz zelo kompleksnega dojemanja povezav med glasbenimi strukturami in naravnimi fenomeni, pa naj bodo ti na atomski, celični ali kozmični ravni. Dojemate po njegovi zaslugi glasbo zdaj kako drugače – ali pa se vam zdi vse skupaj samo zanimiva ideja?

Gotovo je več kot samo zanimiva ideja. Deloma sem se z Björk tako dobro razumel tudi zato, ker sva imela podobne vplive; morda teh idej nisem tako dobro formuliral, sem pa njihove delce že prej slišal v različnih glasbenih kompozicijah. Najbolj presunljive v tem pogledu se mi zdijo tiste mirne pesmi, Solstice ali pa Moon – čudovito skrivnostni, tihi, osredotočeni na teksturo. Tudi če nimaš takega glasbenega zaledja, te Biophilia lahko odpre za raziskovanje novih vplivov; gotovo je zelo bogat album, in to ne samo, kar se tiče glasbe, ampak tudi idej.

Ana Jurc