Približevanje operne glasbe širšim množicam, kot so ga uspešno zastavili veliki 'trije tenorji' Luciano Pavarotti, Plácido Domingo in včerajšnja glavna zvezda ljubljanske Arene Stožice, je očitno obrodilo sadove tudi pri nas. Ob osmi uri, ko bi se koncert že moral začeti, so se pred vsemi vhodi še vedno vile dolge kače ljudi. Naključni opazovalec bi težko presodil, ali bo v dvorani košarkarska tekma ali klasični koncert, saj v gneči pred Areno niso prevladovali bolj stereotipni obiskovalci opere v večernih toaletah. Med množico je bilo opaziti tudi usnjene jakne, kakšno bolj alternativno pričesko in čisto običajne ljudi, ki se jim je s Carrerasovim nastopom v Ljubljani končno ponudila priložnost, da znanega tenorja vidijo tudi v živo, ne samo na televizijskih zaslonih. No, morda je bilo včeraj vseeno opaziti kakšno sivolaso glavo več kot v povprečnem prerezu obiskovalcev košarkarske tekme.

Ko zagomazijo prvi mravljinci
Marsikdo se je ob prihodu v zavetje Arene verjetno vprašal, ali je prišel na pravi naslov, ko se je na hodniku na poti do dvorane sprehodil mimo stojnice, na kateri je bilo mogoče preizkusiti in kupiti najnovejšo ustno vodo z okusom mete. In marsikomu se je ob tem porodilo vprašanje, kaj to sporoča o obiskovalcih Carrerasovega koncerta. Tudi velika zaslona na vsaki strani odra, značilnejša za pop- in rockkoncerte, sta nakazovala, da tokratni večer v družbi španskega tenorja ne bo ravno tista klasična operna izkušnja.

Ko se je koncert z dvajsetminutno zamudo le začel in je dirigent David Giménez simfonike pognal v dramatične uvodne Bizetove tone, so obiskovalci še vedno curljali v dvorano, ki je bila do nastopa zvezdnika večera polna. Po orkestralnem uvodu je Carreras ob velikem aplavzu skromno pridrobencljal na oder in pred svojo prvo pesmijo samo še skoraj neslišno rekel 'Thank you'. Tisti, ki so bili navajeni njegove mladostne podobe, ki je v zadnjih mesecih resno strmela v obiskovalce z oglasnih plakatov, so bili morda malce presenečeni nad skoraj krhkim belolasim možakarjem, ki je stal pred njimi. A ko je začel peti L'Ultima Canzone Francesca Tostija, so se mnogi kar malce zdrznili in vzravnali na stolih, ko so jim po hrbtenici ob tenorjevem glasu zagomazeli prvi mravljinci. Carrerasov operni šov za množice se je začel.

Premagovanje previdne zadržanosti
Že prvi del koncerta je pokazal, da so ga zastavili precej dinamično. Po dveh pesmih je Carrerasa na odru zamenjala irska sopranistka Celine Byrne, ki je s svojo navihano spogledljivostjo delovala kot nekakšna protiutež resnobni in zadržani tenorjevi čustvenosti. Z njunim menjavanjem na odru in občasno instrumentalno skladbo orkestra so se počasi ogrevali tudi poslušalci, predvsem tisti, ki so bili zaradi prvih stikov s takšnim koncertom v začetku previdno zadržani. Celine, José in simfoniki so jim na svoj način pripravili nekakšen hitri tečaj opernega vzdušja, kjer so dobili vsega po malo: tako divje mahajočega dirigenta kot simpatično operno divo in seveda veliko svetovno zvezdo, Carrerasa. Ta je največje aplavze požel ob dramatičnih zaključkih pesmi, ko je iz pljuč iztisnil še zadnjo sapo. Šele po dobrih štiridesetih minutah, ob »polčasu« med obema deloma koncerta, se je iluzija opernega vzdušja spet malo razblinila ob opazovanju množice v boju za čim hitrejši dostop do točilnega pulta, čeprav se je tokrat bolj kot s pivom nazdravljalo s šampanjcem.

Med strastjo Valenteja in živahnostjo muzikala
Drugi del prireditve se je začel z resnejšo noto. Na zaslonih so se vrtele naklonjene Carrerasove izjave o Sloveniji ('Zmeraj sem se počutil zelo dobrodošlega.'), in pozivi k SMS-darovanju sredstev za boj proti levkemiji, ki jo je pevec tudi sam premagal. Nadaljevanje koncerta je prineslo še bolj pestro zastavljen program. Začel ga je Carreras z umirjeno strastno Passione Nicole Valenteja, potem pa se mu je pridružila Byrnova v prvem od duetov in enem od vrhuncev večera. Duet si je prvi prislužil aplavz že sredi nastopa, pevca pa sta ga končala v nežnem objemu pred enim mikrofonom. Če smo v prvem delu poslušali pesmi v za opero bolj običajnih romanskih jezikih, je bilo v drugem slišati tudi angleščino (Carreras s pesmijo The Impossible Dream iz muzikla Man of La Mancha) in nemščino (Byrnova z Meine Lippen sie küssen so heiß skladatelja Franza Lehárja).

Priložnost za svojih »pet minut slave« je ponovno dobil tudi simfonični orkester in zabriljiral v malo lahkotnejši La Boda de Luis Alonso skladatelja Gerónima Giméneza, v kateri so se godala in pihala živahno poigravala in evforično skupaj končala skadbo ob rohnenju bobna. Čustveni naboj je postajal iz pesmi v pesem močnejši in po zadnji pesmi, še zapisani na programu, je občinstvo precej počasi in obotavljajoče prešlo iz sedečega v stoječ aplavz.

"A ni bil žur?!"
Seveda pa nastopajoči občinstva niso zapustili brez bisa. Slišali smo še en duet, Carrerasovo solopesem in Celine Byrne, ki je povrnila ozračje muzikala s pesmijo I Could Have Danced All Night iz filma My Fair Lady. Ko se je bis iztekal, je občinstvo v izbruhnilo v stoječe ovacije, tokrat brez obotavljanja. Hitri tečaj opere je bil s tem uspešno končan, občinstvo pa sta Celia in José za konec nagradila z eno največjih klasičnih uspešnic La Traviata, ki so si jo ljudje zadovoljno požvižgavali pri izhodu iz dvorane.

Mogoče več kot ves opis dogajanja v dvorani o vtisu, ki ga je koncert pustil na občinstvo, povedo besede obiskovalke, ki je po Carrerasovemu šovu stala na brezplačnem avtobusu na poti do centra mesta. Malce starejša gospa, ki po fini obleki sodeč, verjetno že mnogo let ni uporabljala javnega prevoza, je kolegici navdušeno navrgla: "A ni bil žur?! Kaj, če bi vsi skupaj kar eno zapeli?"