Novico o smrti slavnega kitarista je sporočil njegov odvetnik Brent Bryson, ki je povedal, da je King umrl mirno v spanju. 89-letni glasbenik je bil že nekaj časa v slabem zdravstvenem stanju, 1. maja so ga zato sprejeli v dom paliativne oskrbe. Njegova hči Claudette je ob tem povedala, da je šlo za komplikacije, ki so bile posledica sladkorne bolezni, za katero je trpel zadnjih 20 let, vendar ga ta ni ovirala, da kljub svoji starosti ne bi še vedno koncertiral. Zadnjih deset let je sicer nastopal manj kot nekoč, vendar je zanj to pomenilo, da je število koncertov zmanjšal na "zgolj" sto na leto.

B. B. King je več kot pol stoletja prinašal blues širokim množicam. Od štiridesetih let prejšnjega stoletja, ko so luč sveta ugledale njegove prve izdaje, je posnel več kot petdeset albumov in nekateri med njimi danes veljajo za nesporne klasike.

Začelo se je na plantaži ...
Na svet je kot Riley B. King prišel 16. septembra 1925 na plantaži v kraju Itta Bena v Misisipiju. Njegova glasbena pot se je začela z igranjem na uličnih vogalih in kdaj se je zgodilo tudi, da je na en večer oziroma noč igral v štirih različnih mestih. Leta 1947 se je odločen narediti glasbeno kariero z avtostopom odpravil v Memphis v Tennesseeju, ki je bil takrat glasbeno središče ameriškega juga. Pomembno je bilo tudi, da je bila ta široka glasbena skupnost dobro sprejeta v mestu in da je bil zastopan širok nabor glasbenih slogov afriško-ameriške skupnosti. B. B. se je nastanil pri svojem bratrancu z imenom Bukka White, ki je bil eden najbolj priznanih blues izvajalcev svojega časa in je mladega B. B.-ja dodatno izpopolnil v umetnosti bluesa.

Že naslednje leto je prineslo njegov prvi velik preboj na glasbeno področje z nastopom v oddaji Sonny Boya Williamsona na radijski postaji KWEM. To mu je odprlo vrata na koncertna prizorišča, pozneje pa je dobil je še svoj desetminutni termin King's Spot na radijski postaji WDIA. Ta je hitro postal tako priljubljen, da so ga časovno podaljšali in poimenovali Sepia Swing Club. Ta vse večja prepoznavnost je prinesla tudi potrebo po privlačnejšem radijskem izvajalskem imenu in tako se je začetni Beale Street Blues Boy sprva skrajšal v Blues Boy King, ta pa je privedel do danes legendarnega imena B. B. King.

Prva njegova skladba, ki se je uvrstila na prva mesta lestvic, je bila Three O'Clock Blues in takrat se je odpravil tudi na prvo turnejo po vseh vrstah prizorišč. Z leti je postal svetovno znan glasbenik bluesa, ki se je proslavil s prepoznavnim slogom igranja kitare. Navdihoval se je pri Blind Lemon Jeffersonu in T-Bone Walkerju ter njuna sloga nadgradil s svojo izjemno natančnostjo in kompleksnim načinom igranja, ki spominja na vokalne linije. To in vibrato leve roke sta postali nepogrešljivi komponenti tudi pri mnogih poznejših priznanih kitaristih, kot so na primer Eric Clapton, George Harrison ali Jeff Beck.

Resnični kralj bluesa
B. B. je bil znan tudi po svojem kombiniranju tradicionalnih bluesa, džeza, svinga s popom in sposobnosti, da je na presečišču teh ustvaril popolnoma svoj zvok. Poleg tega, da je prejemnik mnogih nagrad, so ga s častnim doktoratom ovenčali Univerze Yale, Berklee in kolidž Rhodes, Univerza Mississippi Valley State itd. Leta 1992 pa je prejel državno nagrado odličnosti na Univerzi Mississippi. Leta 1987 je bil sprejet tudi v Dvorano slavnih rokenrola.
B. B. King je tudi v starosti še vedno intenzivno nastopal in na leto odigral tudi po 250 koncertov po vsem svetu. Med njegove največje uspešnice in ljubljenke občinstva spadajo skladbe, kot so Payin’ The Cost To Be The Boss, The Thrill Is Gone, How Blue Can You Get, Everyday I Have The Blues ali Why I Sing The Blues. Prav posebno mesto pa ima seveda skladba o njegovi kitari Lucille. Na vrhnja mesta lestvic pa so se zavihtele prej omenjena Three O’Clock Blues, nadalje pa še You Don’t Know Me, Please Love Me, You Upset Me Baby, Sweet Sixteen, Part I., Don’t Answer The Door, Part I. in The Thrill Is Gone.