Glasba

Poudarki

  • Že tretji nastop skupine v hrvaški prestolnici
  • Seznam odigranih skladb:
  • Runaway
  • Anyone’s Ghost
  • Mistaken for Strangers
  • Bloodbuzz Ohio
  • Brainy
  • Slow Show
  • Squalor Victoria
  • Afraid Of Everyone
  • Available
  • Cardinal Song
  • Conversation 16
  • Sorrow
  • Apartment Story
  • Abel
  • Daughters Of The Soho Riots
  • England
  • Fake Empire
  • Start A War
  • All The Wine
  • Mr. November
  • Terrible Love
  • Vanderlyle Crybaby Geeks
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.6 od 28 glasov Ocenite to novico!
The National so navdušili Zagreb. Pri nas jih še čakamo. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
The National in hrvaško občinstvo imajo že dolgo zgodovino: leta 2004 jih je, če gre verjeti zdaj že antologijski anekdoti, prišlo poslušat kakšnih petdeset ljudi (in tisti nastop skupina še vedno navaja kot enega svojih najboljših). Malo več navala je bilo leta 2007, še več pa včeraj, ko je v Boćarski dom prišlo približno tri tisoč oboževalcev. Foto: Ana Jurc
The National, ki imajo v ZDA že nekaj časa status ene najuglednejših indiezasedb, imajo v Evropi malo manj odmeva - a hrvaški oboževalci (med katerimi je bilo kar nekaj Slovencev) so se več kot dostojno izkazali s poznavanjem vseh besedil. Foto: Ana Jurc

Dodaj v

The National ali neizmerna očarljivost melanholije

V živo bolj energični kot na albumih
15. november 2010 ob 16:55
Zagreb - MMC RTV SLO

"Trije med najboljšimi koncerti, kar smo jih kdaj odigrali, so bili tukaj," je zagrebškemu občinstvu na sinočnjem koncertu skupine The National na dušo popihal Matt Berninger. "No, razen tega. Danes ste bolj tako-tako."

Da je bila opazka mišljena v šali, je bilo jasno vsakomur, ki se je včeraj potrudil do Boćarskega doma v hrvaški prestolnici, zdaj že (v nasprotju z, na primer, Ljubljano) stalni postojanki na turnejah brooklynskega indiekvinteta The National, skupine, ki se je letos z izdajo svojega petega albuma High Violet iz "benda za kritike" dokončno prelevila v glas celotne (otožne) generacije. Poleg Matta Berningerja standardno postavo skupine, ki jo na turneji razširijo še z nekaj gosti, pomenita še dva "kompleta" bratov, skoraj zamenljiva dvojčka Aaron in Bryce Dessner, ki nekajkrat "rotirata" tudi na odru, ter Bryan Devendorf za bobni in njegov brat Scott na bas kitari.

Toda kdor je računal na komoren večer temnih balad, se je včeraj pošteno uštel. Pred neverjetno evforičnim občinstvom ("Posneli vas bomo in to kazali domačim, ker sicer nam ne bodo verjeli," je pripomnil Berninger) je High Violet zaživel kot zbirka čustveno intimnih izpovedi, prepletena z dovolj eksplozivnimi aranžmaji in slikovitim, skoraj bibličnim podobjem rojev čebel, kanibalizma in povodenj, da bi brez težav napolnila še precej večji prostor, kot je bil (zavajajoče neugledno poimenovani) Boćarski dom.

Berninger namreč tipično "nationolovsko" introspektivna, tesnobna besedila o prijateljstvu, razmerjih in ennuiju urbanih intelektualcev ("I’m getting tired/ I’m forgetting why") ponekod le z golo intenzivnostjo svojega nastopa in glasu spreminja v nekaj precej bolj prvinskega, grobega in teatralnega. Ko, denimo, med skladbo Abel divje krili po zraku ("My mind's not right! My mind's not right!") ali se pri Terrible Love trpeče zvija v dve gubi ("It takes an ocean not to break ..."), je jasno, da temna melanholija njegovih besedil v živo dobiva globlje, bolj zlovešče podtone kot na albumu. Ozračje večera samo še podčrtujejo sugestivni, napol filmski utrinki mestnega življenja, ki jih slikajo posamezne pesmi - pa naj bo to sprehod s sinom (Afraid of Everyone), neusmiljen zakonski prepir (Conversation 16) ali nostalgija za izgubljeno ljubeznijo (England).

Notranja napetost, gonilna sila odrske prezence skupine, lepo pride do izraza pri singlu Bloodbuzz Ohio, kjer Berningerjev melodični bariton nabira zalet s pomočjo in obenem v kontrastu z eksplodirajočimi kitarskimi solažami bratov Dessner. "V vsem Ohiu nimamo toliko oboževalcev, kot jih je nocoj v tem prostoru," med uvodnimi takti navrže Berninger in po horunskem odzivu iz avditorija sodeč, bi to celo znalo biti res.

Sicer odlično razpoloženi Berninger ne poskuša biti nastopaški pevec. Z izjemo nekaj komplimentov občinstvu, zahvale ekipi ("Hvala vsem, razen Jessieju, ki nam je spil ves viski") in nekaj lakoničnih dovtipov na račun skladb ("Zdaj pa ena počasna, džezovska", preden na ves glas zabobni Abel) se raje v tišini - in s kozarcem belega vina v roki - zadovoljno razgleduje po občinstvu. Razdaljo med obema tudi tokrat, kot na večini koncertov te turneje, sklene premostiti z zadnjo pesmijo prvega podaljška, Mr. November, ki v živo zveni neprimerljivo agresivneje kot na katerem koli studijskem posnetku. Plezanje v prve vrste in objemanje deklet se sicer končata z izgubo ravnotežja (smo omenili kozarce vina?) in 'štrbunkom' na sredo prve vrste, kar pa vsesplošne evforije ne skazi pretirano, nasprotno, pevčevi gesti vzame tisti rahel ton inherentne bombastičnosti, ki ga tovrstne akrobacije nosijo v sebi.

Neizogibno se zdi, da se bodo The National s pričujočo turnejo dokončno otresli nehvaležnih etiket "podcenjene" in "po krivem spregledane" skupine ter začeli nastopati pred več desettisočglavimi množicami. Skrajen čas.

Mimogrede, katarzični Mr. November niti še ni bil vrhunec večera. Po kratkem odmoru se je peterica vrnila še enkrat in slabi dve uri dolg koncert, ki se je - menda zaradi nekakšnih težav pri prečkanju meje z Madžarsko - začel šele ob pol polnoči, končala s Terrible Love in popolnoma akustično različico Vanderlyle Crybaby Geeks, ki jo je Berninger odpel brez mikrofona in tako pustil, da se je občinstvo z melodičnim skandiranjem verzov "All the very best of us/String ourselves up for love" samo pospremilo v zgodnje novembrsko jutro.

Spodaj še galerija.

Ana Jurc



A. J., Foto: Kaja Sajovic
Prijavi napako
Komentarji
Kazalo