Ustvarjalci lutkovne predstave Guliver – moje potovanje v Liliput (režiser Ravil Sultanov) z vremenom ob vseh do zdaj napovedanih premier niso imeli sreče – prve uprizoritve v okviru festivala Klovnbuf je preprečil dež, naslednje v okviru festivala Lutke pa povečan vodostaj, zaradi česar ladjica ni smela zapluti po Ljubljanici. Kljub temu je bila predstava v nekoliko okrnjeni obliki – prvi del dogajanja, ki naj bi potekal na plovbi po Ljubljanici, je bil odigran na prulski Špici – pravo presenečenje, ki je navdušilo tako otroško kot odraslo občinstvo in potrdilo, da se je na zabavno potovanje vredno odpraviti tudi ob ugodnejših vremenskih okoliščinah.
Predstava, namenjena otrokom (in vsem drugim) od 4. leta dalje, nas popelje na svojevrstno potovanje z Guliverjem, junakom Guliverjevih potovanj, v katerih je irski pisatelj Jonathan Swift (1667–1745), znan po svojih zajedljivih pamfletih in satirah, skozi zgodbe potovanja v fantastične dežele izpisal ostro kritiko takratne družbe in premišljevanja o človeških navadah, prepričanjih in vrednotah. Na družbeno naperjeno literarno ozadje z neprizanesljivo, a humorno podanimi kritičnimi iskricami ne pozablja niti predstava, ki čas in okolje mestoma prenaša v tukajšnji današnjik, z bistvenimi človeškimi dobrohotnostmi, slabostmi in neumnostmi pa nima težav, saj ostajajo stalnica celotne človeške zgodovine.
V fantastično popotovanje nas uvede kar Swift v podobi lutke, ki skupaj z Guliverjem (igra ga Blaž Šef) predstavi Guliverjevo življenje od zdravniškega poklica in družine do plutja po širnih morjih z vsemi zabavljaškimi postanki v pristaniščih, ki pritičejo morskim raziskovalcem novih svetov. Ta sproščena avantura, katere del so tudi gledalci, se po strašni nevihti in brodolomu izkaže za uvod v še večjo avanturo, spoznavanje popolnoma neznanega sveta na otoku malih človečkov, Liliputancev.
Njihova čudežna dežela Liliput je postavljena po celotnem ljubljanskem botaničnem vrtu kot t. i. site specific postavitev, prilagojena specifičnemu okolju. Obiskovalci Guliverjevi pustolovščini prisostvujejo skozi ključne postojanke Guliverjevih dogodivščin z Liliputanci, vse v čarobnem ozračju večernega vrta, ki postane pravljični svet skrivnostnega otoka s številnimi malimi možički vsenaokrog. Tu sledimo najprej spoznavanju Liliputancev in Guliverja, ki je sprva nezaupljivo z obeh strani, in nato zajadramo prek številnih zabavnih in konfliktnih situacij, ki se sprožijo v dialogu med tema dvema na videz popolnoma različnima vrstama bitij – malimi in velikimi. A drugi pomen "malih" in "velikih", tisti, ki ne označuje le fizične velikosti, se izkazuje v položaju tujca na njemu neznanem ozemlju. In ker je to – razen očitne velikosti njegovih prebivalcev – tako zelo podobno našemu resničnemu svetu, je tujstvo Guliverja med drugim tudi v njegovi prijaznosti, dobrohotnosti, vljudnosti in kar je še takšnih lastnosti.
Blaž Šef kot Guliver in Barbara Bulatović kot animatorka Liliputancev mojstrsko in duhovito popeljeta skozi situacije prvotnega spoznavanja, predstavljanja ministrov Liliputa (med njimi je tudi minister za žled in sladoled; pomenljivo pa se spoznavanje ministrov dogaja ravno na botaničnem otočju slovenskega alpskega sveta) in prijateljstva s cesarjem, Guliverjevega učenja jezika in spoznavanja njihovih navad, Guliverjeve obrambe pred prebivalci Blefaskuja ob hkratni zavrnitvi, da bi Liliputancem pomagal zasužnjiti Blefaskujce, pomoči pri gašenju požara v cesarjevi palači, sodnega procesa, v katerem odločijo, da je Guliver kriv, in njegove končne rešitve in odhoda. Zabavne peripetije prinašajo tudi kritični posmeh delovanju naše družbe, bolj ali manj običajnim človeškim lastnostim in neumnostim človeškega ravnanja, a ironija dejstva, da je Guliver, fizično največji, v resnici tisti "najmanjši", perspektivo obarva s svežino in novim zagonom.
K temu pripomore tudi magičnost Blaža Šefa kot osrednjega popotnika Guliverja in spretni lutkovni dialog, za katerega poskrbi animatorka Barbara Bulatović, tudi avtorica scenarija in likovne podobe. Nespregledljiv je tudi glasbeni "pogon" – vodenje od ene do druge postojanke pripada glasbenikom iz zasedbe Jezdeci prostranih dimenzij (Eva Jurgec: oboa, flavte, piščali; Klemen Bračko: violina, kitara; Daniel Homšak: kontrabas; Damir Jazbec: ustna harmonika, poezija, ropotulje), ki se deloma vključujejo tudi v samo izvedbo posameznih prizorov. Rezultat je idejno jasna in izvedbeno domiselna lutkovna avantura, ki je hkrati magičen, kratkočasen in skrbno premišljen dogodek, ki v svoj okvir vključuje tako možnosti skupnega popotovanja z občinstvom kot premišljevanje o samem sebi.