Uxbal je kljub očitno vse prej kot brezmadežnemu življenju (operira kot nekakšna mafija v eni osebi, je pripomnil nek kritik) prikazan kot dober človek, ujet v kolesje okoliščin, ki se ga ne da več ustaviti. Foto:
Uxbal je kljub očitno vse prej kot brezmadežnemu življenju (operira kot nekakšna mafija v eni osebi, je pripomnil nek kritik) prikazan kot dober človek, ujet v kolesje okoliščin, ki se ga ne da več ustaviti. Foto:
Ču do vi to
Ču do vi to nam pokaže Barcelono, kakršne ne poznamo: kot mesto revnih nezakonitih priseljencev, črnega trga, korumpiranih policajev in socialnih krivic.
Ču do vi to
Uxbal ima na voljo le malo časa, da med vsemi nezanesljivimi ljudmi, s katerimi je obdan, najde nekoga, ki bo lahko po njegovi skrbel za otroka, ki se niti ne zavedata, kaj se z njunim očetom dogaja.
Ču do vi to
Maricel Álvarez je kot neuravnovešena, manično-depresivna Marambra, ki ni sposobna ljubiti Uxbala in poskrbeti za otroka, prav tako izjemno dobro odigrala svojo vlogo.

Alejandro González Iñárritu bi pred premiero svojega prvega filma po (medijsko prenapihnjenem) sporu in posledičnem razkolu s scenaristom Guillermom Arriago verjetno lahko povedal kaj o bremenu visokih pričakovanj javnosti. Ču do vi to je po Pasji ljubezni, 21 gramih in Babilonu obenem tudi (in to ni naključje) njegov prvi film, ki se - z izjemo uvodnega prizora - drži premočrtne, linearne strukture. Zgodbi o ljubezni, krivdi in odrešenju (z odtenkom nadnaravnega) kljub temu uspe ujeti melanholični, sanjski ton predhodnikov.
Skriti obraz veselega Gaudíjevega mesta
Čeprav so bila kritiška mnenja po premieri filma v Cannesu izrazito polarizirana, so si bili glede enega edini vsi: Javier Bardem je v vlogi izžetega, a pokončnega moža, ki na ramenih nosi vso težo svojega podirajočega se sveta, preprosto neprekosljiv. Že res, da se Bardem spet vrača v Barcelono, a tokrat to ni hedonistično, v odtenkih rumene kopajoče se mesto z razglednic, po katerem se je sprehajal z Woodyjem Allenom (Vicky Cristina
Barcelona), ampak labirint umazanih, ozkih ulic in nerazsvetljenih kleti, ki jih po Rambli gomazeče trume turistov po navadi ne morejo ali nočejo videti.
Spirala obupa
Uxbal, angel barcelonskega podzemlja s polomljenimi krili, je človek, ki mu gre približno naenkrat narobe popolnoma vse, kar narobe sploh lahko gre, in dokaz, da v življenju dobri nameni včasih preprosto niso dovolj.
Ko obisk pri zdravniku potrdi zlo slutnjo - da krvav urin pač ne more pomeniti nič nenevarnega - Uxbalu kljub vsem prizadevanjem, da bi pred smrtjo nekako "uredil" svoje življenje, vajeti začnejo nezadržno polzeti iz rok. Doma ima dva majhna otroka, ki ju vzgaja sam in za katera mora najti primernega skrbnika: njegova bivša žena Marambra (Maricel Álvarez) je namreč odvisnica z bipolarno motnjo, ki preprosto ne zmore bremena starševstva in zakonskega življenja (za povrh pa še spi z Uxbalovim bratom in poslovnim partnerjem Titom (Eduard Fernández)). "Posel" prav tako ne teče gladko: Uxbal - posrednik med Kitajci, ki španski trg zalagajo s piratskimi DVD-ji in s ponarejenimi torbicami, in Senegalci, ki njihovo blago prodajajo na ulicah - s podkupninami možem v modrem ne more več preprečevati policijskih racij nad Afričani, ki poleg torbic "Versace" razpečujejo še heroin. Oh, in ali smo omenili, da je v stiku s svetom mrtvih, ki ga včasih preganjajo kot pod stropom viseče prikazni?
(Skoraj) mazohistična analiza zavržene družbe
To Iñárritujevo kopičenje ene grozote na drugo bi v rokah manj hipnotičnega igralca morda lahko film prevesilo v na silo razčustvovano melodramo - a Bardem kot obenem iztrošen in uporen, povožen in upajoč, pokvarjen in napol svetniški lik prepreči zdrs zgodbe v enodimenzionalno, deterministično družbeno kritiko. Iñárritu, ki je scenarij napisal v sodelovanju z Armandom Bojem in Nicolásom Giacobonejem, preteklosti, vzgibov in upov svojega protagonista, podobno kot nekaterih drugih podrobnosti (na primer: So prikazni umrlih samo posledica duševnega razkroja, ki ga je v njem sprožila bolezen?) nikoli ne razloži do konca, obenem pa s svojim značilno impresionističnim vizualnim slogom ujame Uxbalovo stanje duha v zadnjih dnevih življenja.
Turobno ozračje krivde in preizpraševanja vesti - ali se me bodo moji otroci spomnili bolj, kot se jaz spominjam svojega očeta? Je to moja kazen za to, ker nisem dovolj ljubil ljudi okrog sebe? - dopolnjujejo vsi tehnični vidiki filma, predvsem glasbena podlaga Gustava Santaolalle ter izjemno delo direktorja fotografije Rodriga Prieta. Da film nima ene same prestave, dokazuje tudi neverjetno dinamičen prizor policijskega pregona po ulicah Barcelone.
Iñárritujev najbolj intimen, izpoveden film do zdaj je ironično naslovljen samo na prvi pogled. Ču do vi to je morda res zgodba o umiranju in soočanju z lastno minljivostjo, a v prvi vrsti je razmislek o tem, kako živimo. In iz vse te grenkobe nekako, nerazložljivo, na koncu posije upanje.
Ocena: 5; piše: Ana Jurc