Gledamo
O resničnem Freddieju Mercuryju boste izvedeli manj kot iz dvoodstavčnega sinopsisa na Wikipediji. Foto: IMDb
Težko je spregledati, da film namerno skoraj vso težo polaga na Mercuryjevo prvo resno zvezo, razmerje z Mary Austin (Lucy Boynton), za katero je tudi zložil pesem The Love of My Life. Taka obravnava iz neškodljive sfere "slabe biografije" zajadra naravnost v temnejše vode homofobnega izbrisa identitete. Foto: IMDb
Vokal, ki ga slišimo v filmu, je menda nastal z "zlitjem" starih posnetkov Freddieja Mercuryja in petja ramija Maleka – a neuko uho bo definitivno slišalo samo Mercuryjev glas. Kakor koli že, prizori petja nikoli ne delujejo nepristno ali kot slabo sinhronizirane karaoke. Foto: IMDb
Pristnost prizora koncerta Live Aid spodjedajo kadri množice, ki je tako zelo očitno računalniško ustvarjena. Foto: IMDb
O filmskih Brianu Mayu (Gwilym Lee), Rogerju Taylorju (Ben Hardy) in Johnu Deaconu (Joseph Mazello) je težko povedati kaj tehtnega, razen da so bolj ali manj podobni svojim portretirancem. Onkraj tega nobeden od njih ne dobi kakšne tehtnejše karakterizacije. Foto: IMDb
Film se začne s prizorom nastopa na Live Aidu leta 1985, nato pa se vrne k samim začetkom benda in se skozi okleščeno različico zgodovine prebije nazaj do iste točke. Foto: IMDb
Morda so vsi primanjkljaji filma davek tega, da je nastajal v sodelovanju s tremi še živečimi člani benda, ki so si ‒ razumljivo ‒ želeli ustvariti poklon svojemu pokojnemu kolegu in prijatelju. Morda niso mogli vedeti, kako neiskreno bo delovalo vsako izogibanje kontroverznosti. Foto: IMDb

Filmska recenzija: Bohemian Rhapsody

2. november 2018 ob 11:42
Ljubljana - MMC RTV SLO

Ne vem, ali je primernejši odziv na Bohemian Rhapsody žalost zaradi zamujene priložnosti in zapravljenega truda Ramija Maleka ali pa ogorčenje spričo prečiščene, poneumljene hagiografije, ki nam jo skuša prodajati Bryan Singer. Freddie Mercury si zasluži kaj boljšega, kot je sterilizirana cenzura njegovega življenja.

Do kinematografov se je film Bohemian Rhapsody po osmih letih prekobacal čez številne ovire: Sacha Baron Cohen, prva izbira za vlogo Mercuryja, je od projekta odkorakal leta 2013, ker ni našel skupnega jezika s še živečimi člani Queenov. Odločitev studia, da bodo režijo zaupali Bryanu Singerju, je bila in je še vedno kontroverzna, saj Singerja že leta spremljajo obtožbe najhujše oblike spolnih zlorab. Vse skupaj se je še dodatno zapletlo, ko je bil režiser sredi snemanja zaradi "nezanesljivega vedenja" (beri: ni prihajal na delo) odpuščen. Namesto njega je delo dokončal Dexter Fletcher, ki pa zaradi pravil hollywoodskega ceha režiserjev (DGA) pod film ni podpisan.

Krivdo za zmazek, ki se je izcimil iz te kalvarije, torej polagamo na prag človeka, navedenega na plakatih – Singerja. Bohemian Rhapsody je (samo)cenzurirana, konvencionalna rockerska biografija, ki skuša najti najmanjši skupni imenovalec nekontroverznosti in si tako nagrabiti kar največje občinstvo. Po glasbeni plati je pred nami površno skupaj znesen, len izbor očitnih "največjih uspešnic"; Singer si ne upa izpustiti prav nobene, pa čeprav to pomeni, da je prizor nastopa na Live Aidu skoraj daljši od minutaže, ki jo je skupina v resnici preživela na odru stadiona Wembley. (Avtentičnost koncerta spodjedajo kadri množice, ki je tako zelo očitno računalniško generirana.) Pokaže nam genezo vsakega antologijskega hita – Killer Queen, We Will Rock You in seveda Bohemian Rhapsody – a na skrajno pavšalen, površen način, ki ne razkriva nikakršnega razumevanja ustvarjalnega procesa. (Na primer: John Deacon (Joseph Mazzello) sredi nekega prepira pograbi kitaro in v prvem poskusu ustvari markantni rif komada Another One Bites the Dust).

Še preden se je snemanje sploh začelo, je mnoge skrbelo, na kakšen način bo scenarij pristopil k vprašanju Mercuryjeve spolne usmerjenosti. Ker je svojo intimo pred javnostjo skrbno varoval, obstajajo biografi, ki poudarjajo pevčevo biseksualnost, in drugi, ki trdijo, da je bil homoseksualec. Kakor koli že, težko je spregledati, da film namerno skoraj vso težo polaga na Mercuryjevo prvo resno zvezo, razmerje z Mary Austin (Lucy Boynton), za katero je tudi zložil pesem The Love of My Life. Mary je tista, ki Freddieja podpira pri vsakem koraku v karieri, in k njej se obrača, ko ga hromita osamljenost in odtujenost zvezdništva. Ko pevcu na nekem parkirišču sugestivno pomežikne tovornjakar, mu obraz prešine zgroženost, kot da mu je že sama misel na kaj takega popolnoma tuja. (Prizor se zaključi s kičasto zatemnitvijo, tako da lahko sami ugibamo, kaj se je zgodilo potem.) Edini prizori spolnosti so prihranjeni za odnos z Mary.

Za primerjavo: zvezo z Jimom Huttonom (Aaron McCusker), ki je pevca spremljal dolga leta in mu stal ob strani vse do smrti, scenarij obravnava kot postransko anekdoto, kot nepomemben epilog, ki si ne zasluži naše nedeljene pozornosti. Taka obravnava iz neškodljive sfere "slabe biografije" zajadra naravnost v temnejše vode homofobnega izbrisa identitete.

Je odločitev, da bodo film končali z nastopom Queenov na Live Aidu, res samo umetniška odločitev za dramatičen vrhunec? Ali pa gre morda za samovoljno brisanje in izrezovanje "neprijetnih" resnic, ki se ne ujemajo s heteronormativno podobo, ki jo imajo mnogi o Freddieju Mercuryju? Vsak iskren dokument Freddiejevega življenja si po mojem ne bi smel zatiskati oči pred spolnostjo, drogami in boleznijo v času, ko se aids še ni otresel stigme "kuge homoseksualcev". Kar koli drugega je le cenen poskus, kako zabrisati neizmeren pomen, ki ga je Mercuryjeva tragična smrt imela za globalno ozaveščanje o aidsu. Bil je skoraj prvi mainstreamovski zvezdnik, ki je umrl za aidsom, in to le kak dan po tem, ko je potrdil govorice, da je bolan. Monumentalnost te žalostne prelomnice bi si zaslužila filmsko obravnavo.

Bohemian Rhapsody ni nikakršen poklon ali spomenik, je le cenen poskus revizionizma, ki cinično cilja na ljudi, ki bi kdaj topotali z nogo ob We Will Rock You ali na karaokah izbrali We Are The Champions, ne bi pa se radi zamorili z razmišljanjem o resničnem človeku iz mesa in krvi, ki je bil več kot samo skupek spevnih refrenov.

Scenarista Anthonyja McCartna ne zanima, kdo je Freddie kot oseba; pevčev kompleksen odnos do lastnih korenin in priseljenstva ostaja potisnjen ob stran. Kakšnih specifičnih karakternih lastnosti – razen ambicioznosti in ljubezni do mačk – mu film sploh ne privošči (pa bi že bežen sprehod skozi arhiv intervjujev pokazal, kako pronicljiv smisel za humor je imel). Tako Freddie kot člani njegovega benda in celo mitologizirana Mary so reducirani na prazne silhuete brez lastnih motivacij – tudi vse negativne lastnosti so prihranjene za lik makiavelističnega podrepnika in menedžerja Paula Prenterja (Alleen Leech), ki naj bi, po tej različici dogodkov, tako rekoč lastnoročno spravil na kolena imperij, ki so ga zgradili Queen.

Insinuacija, da je Prenter s svojim svetom gejevskih nočnih klubov in usnjenih oprav Freddieja speljal na "kriva pota" in proti pogubi, je hkrati nezgrešljiva in problematična. "Veš, Freddie, tole ni ravno naša scena," v nekem prizoru dušebrižniško vzdihne Roger Taylor (Ben Hardy), ki ga prijateljev hermelin in kraljevsko žezlo očitno ne zabavajo.

Redki poskusi duhovičenja so še bolj mukotrpni. Človeku je skoraj nerodno v imenu Mika Myersa zaradi metareferenčnega lika EMI-jevega glasbenega producenta, ki vztraja, da šestminutnega komada z refrenom "Gallileo, Gallileo, Gallileo Figaro – magnifico!!" radijske postaje pač nikoli ne bodo predvajale. Poznavalski pomežik gledalcu? Res subtilno.

Pri vsem skupaj je žalostno tudi to, da bo film zaradi svoje problematičnosti iz tekme za oskarja najbrž diskvalificiral Ramija Maleka. In Rami v vlogi ni samo dober ‒ tako zelo dober je, da bi si (skoraj!) upala priporočati film samo zaradi njegovega vložka. Njegova preobrazba v Mercuryja ni bila omejena na zobno protezo in lasuljo: ujeti je uspel tisti neulovljivi žar, zvezdniško karizmo, ki je iz Farrokha Bulsare naredila ikono 20. stoletja. Z abotnimi, stereotipnimi replikami tipa "Mi smo Queen, ne bomo sledili trendom!" seveda ne more delati čudežev, a zdi se, da je vsaj glavni igralec skušal stopiti v resničen dialog s človekom, ki ga portretira.

Morda so vsi primanjkljaji filma davek tega, da je nastajal v sodelovanju s tremi še živečimi člani benda, ki so si ‒ razumljivo ‒ želeli ustvariti poklon pokojnemu kolegu in prijatelju. Morda niso mogli vedeti, kako neiskreno bo delovalo vsako izogibanje kontroverznosti. Rockerske biografije, ki se osredotočajo na najbolj tabloiden vidik umetnikovega ustvarjanja (Amy, Whitney ...) so neokusne ‒ in zdaj vemo, da je neokusno tudi brezbrižno odvračanje pogleda. In to je še najbolj dobronamerna interpretacija namena ustvarjalcev.

Ocena: 2/3, piše Ana Jurc

Ana Jurc
Prijavi napako
Komentarji
hehet
# 02.11.2018 ob 12:07
Taka obravnava iz neškodljive sfere "slabe biografije" zajadra naravnost v temnejše vode homofobnega izbrisa identitete.

Avtorica recenzije je pričakovala problematičen film, ki bi od življenja tega velikega glasbenika odbral in poudaril predvsem tiste reči, ki se jih da zlorabiti v ideološke namene, oziroma kot bi temu rekla ona in njeni profesorji na družboslovnih fakultetah - boj proti homofobiji, stigmatizaciji bolnikov z aidsom in podobno.

Zato je tudi razočarana, saj v gledanje filma ne moreš oditi s pričakovanji, da bo služil tvojemu aktivizmu in političnim prepričanjem, ne da bi bil naposled razočaran, ko se izkaže da je film namenjen dejanskim ljudem in ne političnim robotom, ki sovražijo večino stvari in ljudi okoli sebe, in katerih življenje spremlja stalen paranoičen občutek, da nekdo nad njimi vrši oblast.

V resnici je ta oblast njihova lastna vest, ki se oglaša vsakič, ko se oddaljijo od svojega človeškega poslanstva v hedonistično in nihilistično eksistenco urbanih elit. Vendar pa obstaja tudi rešitve, prva je odhod iz ideoloških krogov, druga je povezana z zdravjem in vključuje številne metode, od dopusta do posvetovanja s strokovnjakom.

Film sam po sebi pa je 10/10, bi gledal še kdaj.
sosman
# 02.11.2018 ob 12:11
Recenzija izhaja iz LGBT vidnega kota? Saj smo vsi vedeli da je Freddie gay še ko je bil živ, ampak nihče iz tega ni delal pompa, je bil pač gay. Big deal.
5tane
# 02.11.2018 ob 12:09
Odličen film, recenzija slaba.
Slo_v_k
# 02.11.2018 ob 12:06
Da je bil Freddy Homoseksualec ve cel svet in nic ni narobe s tem... da pa to zamolcijo v avtobigrafskem filmu o njem, je pa bolano.
jakosol
# 02.11.2018 ob 12:38
Freddie je bil biseksualec. Njegova prva in edina prava ljubezen je bila Mary Austin, kateri je posvetil pesem ''Love of My Life''. Po smrti ji je zapustil tudi večino premoženja. Imel je več razmerij z moškimi in ženskami. Sam svojega spolnega življenja ni obešal na veliki zvon in je zavračal, da bi se ga uporabljalo kot gej in LGBT ikono za aktivistične namene. Zato tudi film ne vsebuje te plati njegovega življenja. Poudarek je na glasbenem ustvarjanju, kjer je bil genij, verjetno eden največjih v zgodovini rocka in pop rocka.
Je pa žalostno, kako sodobni kritiki podlegajo vplivu LGBTQY.... lobijev.
ventoux
# 02.11.2018 ob 12:00
Od "heteronormativne podobe" naprej tega članka nisem več jemal resno.
čak mal noris
# 02.11.2018 ob 12:04
Film je sijajen. In to je vse.
Donfrenky
# 02.11.2018 ob 12:04
Meni je bil pa film zelo všeč. In da se konča z Live Aid, se mi je zdelo še boljše! Definitivno si ocene 2/3 ne zasluži. Jaz bi mu podelil 4.
Slo_v_k
# 02.11.2018 ob 11:55
odlicna recenzija!
judoka
# 02.11.2018 ob 12:40
"smili se mi tvoja zena, ce mislis da je 6 minut vecnost"

LOL :D

Avtorica recenzije cisto prevec pomembnosti pripisuje prikazu spolne usmerjenosti. Zakaj je to, sploh za prikaz takega ustvarjalnega genija, pomembno? In zakaj mora bit vse kar ni homo avtomatsko tudi homofobno? Homosexualnost v video mediju ze dolgo casa ni "alt", ampak cisto mainstream. Mislim da ni treba vedno iskat antigayish zarote.
Pravzaprav je tako.....ce je spolnost pomemben del filma, je ta zelo verjetno slab in nevreden ogleda.
spacapanm
# 02.11.2018 ob 13:31
Recenzija je TOTALNO MIMO.....veliko premlada si ANA da bi pravilno opisala film. Film je ODLIČEN...kar pač stari rockery pričakujemo. To ni film od FM, ampak o skupini.

10/10 - film....tale opis minus 2 (res slabo).
shs
# 02.11.2018 ob 12:48
To je film o Queen-ih, in Freddie je bil Queen. Njegovo osebno udejstvovanje nima v tem filmu veliko prostora, ker to ni Queen.
Zablojen poizkus obravnave odličnega filma. Zamorjena si.
el kondor prevc
# 02.11.2018 ob 12:26
el kondor prevc, kaj pa ma veze če ga nek kritik (na tem mestu se sprašujem kaj je sploh kvalifikacija da si kritik!?!?) raztrga ali obožuje?

Se strinjam. Tile kritiki so navadni družbenopolitični delavci, ki zastopajo neko opcijo in agendo. So zgolj to in nič več.
svabo
# 02.11.2018 ob 12:35
Ramij Malek je odličen. Res je kot piše v recenziji. Samo zaradi njega se splača pogledat film. Dejansko si igralec zasluži oskarja. Morda se sama recenzija preveč zaletava v Fredijevo zgodbo, ko pa je to film o glasbeni skupini, ki ji ritem daje Fredie. Če bi šlo za film o Frediju bi bila to garažna B produkcija, ki bi se prikazovala na gay festivalih in nikoli ne bi ugledala resnega festivala. To je vendar jasno. To je tako prepovedano ker resna erotična scena črnca in belke. Še vedno odlična rock zgodba. Večina od nas jo gre gledat zaradi glasbe. Z njo smo živeli. Sami recenzetki čeprav se strinjam z njo, da bi bila lahko zgodba o Frediju potem, ko se sooči z diagnozo bolezni lahko popolnoma nov film. Vendar, nastop Queen-ov na Live Aidu velja še danes za najboljši rock nastop Ever. Recenzentka je pač premlada, da bi razumela, kaj je takratni koncert sploh predstavljal. Rock in pop smetana iz celega sveta na dveh odrih v istem večeru vsak s svojimi 20 minutami in vsaj zame misteriozen vložek v solo nastopu Briana Maya in Fredije nekje okoli 22h z enim komadom. Kar je bilo na odru dobrega je bilo ta večer videno.In nastop "Queenov... je bil res "do jaja". Tudi njihov samostojni koncert leta 1996 na Wembleyu nastopu na Live Aidu ni prišel blizu. Je pa res, da samo z lepljenkami nastopov, ki so na Youtoubu se ne da občutiti duha koncerta tistega časa. To pač vemo tisti, ki smo takrat preživeli cel popoldan in noč pred Tv in uživali....
dajsi
# 02.11.2018 ob 14:26
Edini zmazek v zvezi s filmom Bohemian Rhapsody je zmazek, ki ga je napisala avtorica tega poraznega članka/recenzije.

Film je dober, kritičen, realen, prikaže oba obraza tega odličnega pevca, ki bo za vedno ostal legenda in znan po celem svetu...
...za razliko od tega zmazka od članka, ki ga bomo vsi pozabili že čez eno uro.
ukrajin
# 02.11.2018 ob 13:51
Super. Slaba kritika Ane Jurc me vedno prepriča, da je film vreden ogleda.
coffeecup
# 02.11.2018 ob 13:35
Če se strinjam s čim je to, da je gospa ali gospodična napačno razumela poanto filma, ki ne sledi smernicam lgbt aktivizma. Vsi na tem svetu vedo o tem kaj je bil po spolni usmerjenosti, najbolje je pa to vedel sam. Ne vem zakaj bi morala biti nit filma ravno njegova spolna usmerjenost?

Sam je dejal:
“When I'm dead, I want to be remembered as a musician of some worth and substance.”

In mislim da je film, tudi na Hoolywoodski način poudaril ravno to, rojstvo zvezde imenovane Queen. Film ni čista avtobiorafija, ker bi vsakršna metraža filma bila prekratka, če bi hoteli zgodbo povedati uravnoteženo, zato je ta film, glede zgodbe in sploh glede izvedbe karakterja en boljših v zadnjem času, saj tako kot so Queeni tudi ta film dviga prah okrog sebe.

Moja ocena bi bila: Vreden ogleda!
kazam
# 02.11.2018 ob 12:34
Eni imajo res težko življenje..kdo bi hotel gledat film ki bi se lotil Queenov in Fredija z strani spolne usmerjenosti ter njegovih prisljenskih korenin oz. širše problematiziranje priseljenske politike?? razen zakompleksanih ljudi? Fredi je bil tolk kompleksna ter večplastna oseba, da se to z biografskim filmom ne da prikazat, žal. Če kdo hoče poglobljeno osebnostno, sociološko ter pihološko sliko bo treba v roke vzet kako knjigo si pogledat kak dokumentarec in tako dalje....filem ni nek presežek je pa gledljiv...

lp
el kondor prevc
# 02.11.2018 ob 12:32
Z recenzijo se kar strinjam; zanimivo je tudi, da je v spodnjih komentarjih že kar takoj govora o "ideoloških namenih" in "aktivizmu",

Daj si rečt oziroma priznaj, da nek Marcel Stefančič ali Ana Jurc ne bosta nikoli pohvalila še tako perfektnega filma o Janezu Janši v stilu Botra, pa če bi ga režiral Kubrick, Spielberg ali Scorsese. In ja seveda gre za ideologijo in aktivizem ter čisto nič drugega, sploh pa vemo kam se nagiba sedma umetnost.
srsly?
# 02.11.2018 ob 13:21
O moj bog, Ana Jurc, take a chill pill.
Ce kdo iz filma ni mogel razbrati, da je bil Freddie gej oz. biseksualec, naj naslednjic ne zaspi med filmom. Kaj ste pa pricakovali, scene iz Queer as Folk, konc koncev se jim gre tudi za cim boljso gledanost in ne omejitev na +18 let ...

Mene osebno je zmotilo le to, da si menda nekateri dogodki ne sledijo kronolosko, ter da bi film lahko podaljsali od Live Aida naprej, omenili 2. solo plato itd, ker zdaj nekdo dobi obcutek, kot da je Live Aid bil njegov labodji spev in da je zadnja scena, ko pogleda prijatelje iz benda, res njegov zadnji trenutek na odru, preden 6 let kasneje umre.
Tudi njihova dinamika odnosov mi je vsec, pa ce je bilo res tako, ali ne, to mi (sploh pa mi, ki smo se v 80ih sele rodili) ne moremo vedet, je pa lepa romanticna misel, da se clani benda razumejo, da se skregajo, amp. da si ne zamerijo, se ne sovrazijo, da imajo pristno prijateljstvo in ne kot veliko danasnjih instant bendov, ki so skupaj samo zato, ker vlecejo dnar.
Vid Šteh
# 03.11.2018 ob 11:11
Med branjem recenzije sem dobil občutek, da je Ani Jurc pevec Freddie Mercury relavanten zgolj zaradi tega, ker je bil biseksualen. To me sicer ne preseneča, ker je Ana Jurc znana po tem, da v svojih recenzijah več časa namenja izražanju svojih (pogosto precej površnih in poenostavljenih) prepričanj kot pa dejanskemu filmu. Pogrešam čase, ko so filmski kritiki še znali opravljati svoje delo, ne pa igrali vlogo političnih aktivistov.

Bohemian Rhapsody ni popoln film. Ima precej zgodovinski netočnosti in predvsem v prvi polovici se ne more odločiti, če bi bil biografija od skupine Queen ali Mercuryja, toda v nadaljevanju se tempo umiri in film na kratek in jedrnat način predstavi Mercuryjevo zasebno življenje in predvsem njegov odnos s preostalimi člani skupine Queen. Verjemi ali ne, njegova spolna usmerjenost igra veliko vlogo v filmu, še posebej v drugi polovici, četudi je fokus na Mercuryju kot glasbeniku in njegovi filozofiji, da mora biti človek večji od življenja.

O pritoževanju na temo "homofobnega izbrisa identite" pa niti ne mislim izgubljati besed, ker res ne morem verjeti, da si lahko nekdo, ki se ima za filmskega kritika, privošči takšne nebuloze.
Mazni
# 02.11.2018 ob 13:43
Frediju bi pa bil tak film všeč. Zakaj? Ker je v ospredje dajal Queene, svoje intimno življenje pa je skrbno držal v ozadju. To že pove samo dejstvo, da je priznal, da ima AIDS šele, ko je bil dejansko na smrtni postelji. Lahko bi dejansko že ob samem dejstvu, da je okužen s HIV-om in kasneje, ko je dejansko zbolel za AIDS-om javnost osveščal o teh usodnih boleznih, pa jih je skrival v ozadju in se delal močnega tudi takrat, ko dejansko je bilo videt, da je resnično hudo bolan.
Fredi je bil biseksualen, ampak je zgleda že takrat to jemal kot nekaj, kar se tiče samo njega osebno in njegovega zasebnega življenja in njegovih odločitev. Ni pač vsaka javna osebnost, ki je gej ali biseksualec tudi avtomatsko LGBT aktivist. In tak aktivist recimo Fredi ni bil. In to Ana Jurc filmu zameri, ker ga prikazuje, takega kot je bil, biseksualca, ki ga zanima samo lastno spolno življenje, ne zanima ga pa LGBT aktivizem.
arhitektka
# 02.11.2018 ob 17:25
Tik pred ogledom filma sem prebrala tole kritiko. In skoraj ne šla gledat filma.

Mistake. Big mistake.

Kdor ima rad Queene ...pojdite gledat film. Še vedno imam solzne oči.
Piska Miska
# 02.11.2018 ob 13:39
Res je! Recenzije od uvodnika dalje NI ZA BRAT! Pravo skropucalo nepoučene in zagrenjene uradnice.<p>Ga. Jurc verjetno še nikoli od daleč ni videla filmskega kadra, in kaj dosti od filmski produkciji in kvaliteti niti ne ve (heh, kako bi le?). Takšna pisarija ne sodi niti med trivia štampo.</p><p><br><
;/p><p>Film je fantastičen. Vrhunska igra, scenarij in produkcija. Ne le, da so še živeči člani banda Queen s svojimi nasveti pripomogli k nastanku filma, posodili nebroj lastnih predmetov in oblačil, predvsem pa poskrbeli za pristnost dejstev in igre mladih igralcev (ki so bili za časa Freddiya Mercurya še mlečnozobi) - odličen prikaz, sound & appearance predvsem pa teatralni vidik dramskega dela.... Česa podobnega še ni bilo in verjetno še dolgo ne bo!</p><p><br></p&g
t;<p>Top performance Ramija Maleka, Gwilyma Leeja, Joea Mazzella in Bena Hardyja. Čista desetka!</p><p><br><
;/p><p>Legendary film - močno priporočam! </p>
grafikon
# 02.11.2018 ob 18:28
Avtorico moti ker je bilo premalo spolnosti v filmu? Je Freddy znan po tem da je bil gay ali najboljsi front man vseh casov? Avtorica clanka ima cudne prioritete. Film je vsekakor vreden ogleda ne glede na to ali ste ljubitelji skupine ali ne. Bistvo je skupina in njena glasba.
kabo
# 02.11.2018 ob 14:51
V filmu na splošno ni nobenih eksplicitnih prizorov spolnosti, niti z Mary, samo poljubljanje. Poudarek na njegovem odnosu z njo je zato, ker je bila najbolj pomembna oseba v njegovem življenju, že na Wikipedii si lahko preberete njegove izjave o njej. Pokažejo tudi obdobje razuzdanih zabav, popivanje, droge, razmerja z moškimi, vendar kot že omenjeno, ni eksplicitnih prizorov, ne hetero ne homo. Poudarek je pač na glasbi in bendu, se je pa treba zavedati tega, da je film dolg dve uri, torej ne more it zgodba v detajle glede vsega.

Poleg tega v filmu ni prikazana samo njegova pozitivna plat, ampak tudi momenti, ko se je obnašal kot kreten po domače povedano, tako do benda kot do Mary in staršev, je pa sicer prikazan tudi njegov humor.
qwatebriga
# 03.11.2018 ob 11:58
Sem fan Queenov od svojega 12 (!) leta otroštva, ko sem prejel kaseto njihovega albuma Works oz. mislim da še od prej - ko sem na TV KP gledal oddajo Daria Diviacchia, v kateri so na željo enega od gledalcev zavrteli video Radio Ga Ga. Žal sem se rodil le nekaj let prepozno, ker bi jih drugače sigurno videl v živo v Ljubljani, tistega leta 1979.

Nastajanje filma o njih spremljam po medijih že kar nekaj let in KOOONČNO je film tu!
Včeraj sem ga gledal v kinu in kaj naj rečem - film je SUPER. Zame čustvena bomba, med komadi bi najraje vstal in skakal okrog od vse te Freddijeve energije, film ima hudomušne trenutke, pa žalostne tudi, ... Priporočam fanom Queen glasbe, odsvetujem pa tistim, ki jim je njihova glasba v drugem planu, medtem ko jih najbolj zanima vse okrog Freddijeve ekstravagantnosti, čudaštva, iztirjenosti ... Takim torej, ki so bili že v filmu ovekovečeni kot novinarji na novinarski konferenci ob izidu albuma Hot Space. Ko jih je May dvakrat pozval, naj sprašujejo o glasbi, ni prav nič zaleglo...

Tukaj nekateri ne vedo kaj pišejo. Denimo Slo_v_k je napisal, da je bolano, da zamolčijo v filmu Freddijevo homoseksualnost :D To lahko napiše le nekdo, ki filma ni videl. V filmu je tega povsem dovolj. Razen če poželjivi pogledi med njim in drugim moškim, pa npr poljubljanje na usta, držanje za roke itn niso za Slo_v_k dovolj jasni znaki istospolnosti?? Jej jej, slovenceljni...

Prav je, da je film primeren za ogled širših množic, zato da glasba Queenov doseže čim več ljudi.
Z morebitno preveč eksplicitno seksualno vsebino bi si film ogledalo precej manj ljudi, delno že zaradi same ocene R ali N17, delno pa tudi zaradi splošne antireklame.
janez100
# 02.11.2018 ob 17:12
Ja, dopuščam da avtorica recenzije spremlja skupino Queen vsaj toliko časa kot sam (40 let), ampak resnici na ljubo zelo dvomim.
Film zagotovo ni pokazal vseh sočnih podrobnosti in tudi ne vem za kaj bi jih. To, da je Mary v središču njegovih odnosov, je povsem korektno (navsezadnje je veliko večino premoženja zapustil njej, partnerju Jimu pa le en majhen del). Težko pa razumem avtoričino užaljenost, ker njegova spolna usmerjenost ni bila v središču. Mogoče ima najprej sama kaj za razčistit? Fredie je potreboval skoraj celo življenje, da se je spravil sam s sabo in tudi z družino, družinsko zgodovino. Tragičnost njegove osamljenosti in posebnost njega kot osebe, je bila ogromno breme, ki ga film kar dobro pokaže. Tudi dekadentnost časa, ko je skozi žure in eksperimentiranje iskal potrditev pri drugih ljudeh, je jasna in boleča.
Meni je prvi del filma zelo navdihujoč, drugi del pa skozi njegovo bolečino zelo čustven. In vesel sem, da so, kakršen koli je že bil Fredie, naredil pozitiven film.
luigisan
# 02.11.2018 ob 12:27
Z recenzijo se kar strinjam; zanimivo je tudi, da je v spodnjih komentarjih že kar takoj govora o "ideoloških namenih" in "aktivizmu", ko se omeni tematika LGTB. :-) Gre za ključen faktor v razumevanju biografije F. M. in biografije benda. Prav se mi zdi, da je recenzentka na to opozorila, sploh pri podobnih filmih, ki zvečine zlorabljajo dejstva v svoj populističen prid.
samy joe
# 02.11.2018 ob 12:19
hehet

čestitke za napisano.
xes
# 02.11.2018 ob 12:52
Meni je bil film všeč ... pokazal je freddijev karakter, ustvarjalnost in zgodbo kot se je odvijala... mogoče za nekatere ni bilo dovolj letečih avtomobilov, eksplozij helikopterjev in počasi zumiranih spilbergovskih zevajočih obrazov, kjer lahko od blizu vidiš vse plombe, ampak meni je bil ravno zato všeč, ker ni hollywoodsko pretiraval. Freddy je imel spolne odnose z vsemi, mogoče je kdo razočaran, ker je mislil, da bo zdaj film koval freddya v zvezde kot geyevsko ikono in se bo vse vrtelo samo okoli njegove spolnosti, ampak se v filmu pač vse bolj vrti okoli glasbe, kar pa je meni osebno bolj všeč, kot pa da bi gledal dve urno lgbt propagando, ki z glasbo queenov ni imela kaj veliko skupnega.
tulumba
# 02.11.2018 ob 12:26
Freddie je mistika, religija. In po ogledu filma skrivoma upam, da tako tudi ostane. Bit filma je zabava in da se oboževalcem ponudi kanček nostalgije, ki to sploh ni. Muzika je še kako živa in glede na današnje glasbene razmere toliko bolj čislana. Zarolajte si prvo plato!
Ko omenjate intervjuje s Freddiejem ali skupino, jih nikoli niso slekli bolj, kot bi to sami dovolili. Ja imel je smisel za humor in pikrost in ironijo, tudi za glasbo. Film ni seciranje mojstra in notranji boj in duhovi ter strahovi. Naj tako ostane.
Zato pa je eden in edini.
Spoštovana Ana Jurc, sedaj pa hop na Youtube, pa intervjuji lepo po vrsti, pa se vam bo tudi celotni mozaik počasi sestavil.
Sujo
# 03.11.2018 ob 23:50
Spostovana kolegica Ana Jurc, tole je bilo pa pod vsako kritiko. Katastrofa, cvek, poizkusi znova.

Prvic, Freddie je bil biseksualen, se v 80tih je imel odnose z zenskami. Toliko o heterowashingu.

Drugic, g. Mercury je za casa zivljenja skrbno varoval svoje zasebno zivljenje. Milo receno sprevrzeno bi bilo, ce bi nato tale dokumentarec vse privlekel na plano. Take stvari se iz spostovanja pokojnika naredijo s polnim obratom generacij.
3. Kaksno vlogo je imel Jim Hutton v njegovem zivljenju, pokaze oporoka. Tam je jasno, kdo je Mary Austin v zivljenju g. Mercurya in kdo g. Hutton. Ce kaj, je Jimova vloga preterana, Freddie z njim pac dolgo casa ni bil niti monogamen. Ob smrti je ob postji stal clan Dave Clark five.

Svetujem, da naslednjic dejansko pogledate film, ne zgolj berete recenzij Guardiana in podobnih trobil. Z veseljem sem odprt za repliko moje kritike.

Lep pozdrav,
Sujo

P.S.-another one bites the dust scena je po besedah G. Deacona resnicna, pa ce se vam zdi se tako abotna.
sonya25
# 02.11.2018 ob 15:49
Film ni noben presezek..niti pa ni nobeno skrapucalo kot bi ga nekateri kritiki radi prikazali. Niti se nič ne prikriva o frediju ali njegovi spolni usmerjenosti. Če pa je njegovo razmerje/prijateljstvo z mary bolj v ospredju kot pa njegova razmerja z moškim je pa razlog v tem da je dejansko ona bila najpomembnejsa oseba v njegovem življenju, kar je sam freddie to večkrat poudaril. In ni treba to zdaj vzeti kot neko zaničevanje njegovih drugih razmerij.
Donfrenky
# 02.11.2018 ob 12:22
hehet,
odlično!
royalclub
# 02.11.2018 ob 12:18
el kondor prevc, kaj pa ma veze če ga nek kritik (na tem mestu se sprašujem kaj je sploh kvalifikacija da si kritik!?!?) raztrga ali obožuje?

Meni je važno da je meni osebno film všeč - pa če ima na iMDB oceno 3 ali 9, mi je totalno vseeno.
V-J
# 02.11.2018 ob 15:17
Najbolj žalostno je, da mi vsi plačujemo te "filmske kritike", ki to niso.
Drugo najbolj žalostno pa je, da je rtv ukinil ocene člankov ravno zaradi takih avtorjev kot je avtorica tega zmazka, ker so pač redno dobivali povprečje 1,2 zvezdice.
levodesno
# 02.11.2018 ob 14:42
katastrofalna recenzija..

pa kaj potem, če niso Freddijevo seksualnost razčlenili na prafaktorje. Prikazali so veličino Queen banda, vključili vse največje hite, prikazali največji rock nastop vseh časov.. meni je bil film čista 10ka.
el kondor prevc
# 02.11.2018 ob 14:12
Nor opus 30 vsesplošno znanih svetovnih uspešnic (pop/rock klasik) skupine Queen. V tem pogledu so boljši samo Beatli z solo karieriami vred, na tretjem mestu je ABBA z okrog 25 uspešnicami. Daleč zadaj capljajo Stonesi, Pink Floydi itd...

Megahiti skupine Queen (30):
1974 "Killer Quenn"
1975 "Bohemian Rhapsody"
1976 "You're My Best Friend"
1976 "Somebody to Love"
1977 "We Are the Champions"
1977 "We Will Rock You"
1978 "Bicycle Race"
1978 "Fat Bottomed Girl"
1979 "Don't Stop Me Now"
1979 "Crazy Little Thing Called Love"
1980 "Another One Bites the Dust"
1980 "Flash"
1981 "Under Pressure"
1984 "Radio Ga Ga"
1984 "I Want To Break Free"
1984 "Thank God It's Christmas"
1984 "Do They Know It's Christmas?" (ft. Taylor)
1985 "One Vision"
1986 "A Kind of Magic"
1986 "Princess of the Universe"
1986 "Friends Will Be Friends"
1986 "Who Wants to Live Forever"
1987 "Barcelona"
1987 "The Great Pretender"
1989 "I Want It All"
1989 "Breakthru"
1989 "The Invisible Man"
1991 "Innuendo"
1991 "The Show Must Go On"
1991 "These Are the Days of Our Lives"
1993 "Living On My Own" (No More Brothers')
1995 "Heaven for Everyone"
1996 "Too Much Love Will Kill You"
spela55
# 02.11.2018 ob 13:40
Zanimivo, kako tisti, ki so opremljeni z LGBT paranojo, kritizirajo tiste, ki od filma pričakujejo večino LGBT tematike- pomankanje samokritike? Meni je bil film všeč. Zelo.
bebest
# 03.11.2018 ob 21:05
Ko se človek še enkrat prebije skozi zgornji tekstovni zmazek se vpraša, če je gospa gledala isti film kot naša generacija, ki je imela s Queeni priložnost rajati v Tivoliju?
pohandrek003
# 02.11.2018 ob 13:59
NOR film! Priporočam! Zelo! Brez komentarja.

Priporočam pa film pogledat v najmodernejši kinodvorani v Sloveniji - v Mariboru v Mariboxu z Dolby Atmos dvorani. Skoraj 300 zvočnikov je naredilo film še toliko bolj nor z vsemi temi glasbenimi učinki in te še dodatno ‘požrlo’ v sam film.
srv
# 02.11.2018 ob 13:09
Eni pa res mal pretiravate. Queen so bili super skupina, dober show, prepoznaven vokal in kitare, ampak trditi, da so geniji in eni največjih v zgodovini rocka, je pa mal bosa.
leepack
# 02.11.2018 ob 12:57
Verjetno najboljši film kar sem jih kdajkoli gledal
Olorin
# 02.11.2018 ob 12:24
Ana, that's just, like, your opinion, man," bi rekel The Dude.

Kljub temu, da se z dolocenimi dogodki poigrajo glede na casovno zaporedje, je film odlicna in gledljiva rock drama. V 2 urah je tezko predstaviti vse kar je Mercury bil, hebiga.

Odlicen film za vecino fanov, ampak res pa je da je slab glede detajlnega seciranja osebnosti za potrebe druzbenega aktivizma, to se pa strinjam.
Diego Armando
# 04.11.2018 ob 09:42
Taka obravnava iz neškodljive sfere "slabe biografije" zajadra naravnost v temnejše vode homofobnega izbrisa identitete.

Po ogledu filma se sprašujem, če ga je res videla tudi ga. Jurčeva ali je le malo priredila tuje kritike... Ker če v tem filmu ni dovolj poudarjena Freddijeva spolna usmerjenost in njegova razdvojenost glede tega (rad bi bil zvest Mary, a pač ni mogel biti), potem res ne vem, kako bi lahko bila. Razen če je pričakovala gay-pornič.
Bolj so me motile nekatere druge netočnosti v filmu (nastanek We will rock you po letu 1980, ko je bil že kratkolas, predramatiziran spor glede nastopa na Live aid, saj so istega leta nastopali tudi na Rock in Rio, preveč izpostavljen pomen Paula Pretnerja, ki je bil Freddijev manager tudi še v času Live aida..)
Sicer pa vreden ogleda, vsaj zaradi izjemne igre Ramija Maleka.
Brock McNevesta
# 02.11.2018 ob 17:06
Čestitke komentatorjema Firbec 111 in hehet. Sem hard core fan Queenov, film je čista 10ka.
fadil_m
# 02.11.2018 ob 15:34
Imeo je pač rad brsostrelke.
Poslušal sem ga vedno rad in ga še zmeraj si zavrtim.
Ne delajte pompa tam kjer ga on ni hotel.

Mene ni motilo, da je bil sa moškim. A avtorico je motilo,
da se tega ni preveč izpostavilo?
Čudno razmišljanje.
mija3
# 02.11.2018 ob 15:29
Najboljši film zadnjih desetletij!

ZAKAJ ADMINISTRATOR BRIŠE NEGATIVNE ODZIVE NA TOLE RECENZIJO in pozitivne odzive na film??? Škoda...
JoshauBoy
# 02.11.2018 ob 15:28
Film je slab, kdor misli drugače pač nima ravno pojma o filmu kot umetnosti. Zgodba ima potencial za enega najboljših filmov sploh, če bi ga v roke dobil kak Scorsese ali Chazelle, tako je pa nastal en navadni klišejski zmazek. To da je poln potvarjanja dejstev, je pri filmu še najmašnji problem.
Po pa film seveda zadovoljiv velik del občinstva...
Gledamo
link
Filmska recenzija: Kursk, prekletstvo globine
4
9. december 2018 ob 17:50 Ko je konec osemdesetih let prejšnjega stoletja padel berlinski zid, tista stvarna manifestacija geopolitičnega koncepta železne zavese, v kateri se je udejanjala vsa brutalnost in absurdnost ...
Več novic ...
Kazalo