Gledamo
Ivan
Ivan je prejel največ nagrad na jubilejnem 20. Festivalu slovenskega filma v Portorožu. Med drugim je prejel nagrado za najboljši igrani celovečerec. Foto: Kolosej
Ivan
Burger ivana opisuje kot "drama o sprejemanju napačnih odločitev". Foto: Kolosej

Filmska recenzija: Ivan

Slovenski film leta skozi optiko feministične teorije
26. november 2017 ob 10:17
Ljubljana - MMC RTV SLO

Prav gotovo drži, da take junakinje, kot jo v Ivanu upodobi Maruša Majer, v slovenskem filmu še ni bilo.

Ne zaradi njene zgodbe – zgodb, ki so ideološko podobne njeni, je v slovenskem filmu na žalost še preveč –, temveč zaradi nastopa Maruše Majer, ki je tako močan in tako samosvoj, da nekako kar naprej prestopa meje in okvire, ki jih določa filmska pripoved, s tako specifično telesnostjo, da se upira tradicionalnim sredstvom objektivacije žensk na filmu, denimo moškemu pogledu.

Gre za igralko, na katero smo postali pozorni razmeroma nedavno – v še enem filmu istega režiserja, Avtošola, ki bi bil brez njene hipnotične prisotnosti izrazito neposrečen, nato pa so jo brž opazili tudi v mednarodnem okolju, saj so jo letos v Berlinu izbrali za eno najobetavnejših evropskih igralk in igralcev.

V Ivanu igra Maro, mlado žensko, ki rodi otroka, a je ta sprva ne zanima zares – pomembno se ji zdi le, da se vrne k svojemu ljubimcu, Roku (igra ga Matjaž Tribušon), ki je obtožen gospodarskega kriminala. Ko pa jo pomagači njegove žene kruto pretepejo, se v njej kot pri kaki stepfordski ženski obrne stikalo, nekaj se prebudi – in na veliko nesrečo občinstva se izkaže, da je to »materinski nagon«, nekaj, kar v znanosti že več kot pol stoletja ne obstaja več, v slovenskem filmu pa kljub temu nemoteno in odlično uspeva; skratka, prav materinstvo je tudi tista »identiteta«, o kateri smo govorili na začetku.

Filmske teoretičarke so že v sedemdesetih pisale, da ženska na filmu ne predstavlja kakršne koli »resnične ženske«, temveč tisto, kar »ženska« predstavlja za moškega. Nobeno naključje ni torej, da se v slovenskem filmu, za katerega so v veliki večini odgovorni moški režiserji, ženski liki vedno znova pojavljajo kot prostitutke, žrtve posilstev in spolnega nadlegovanja, in da vedno znova odkrivajo, da je njihovo resnično poslanstvo v življenju to, da imajo otroke; da ti liki skoraj do potankosti ustrezajo arhetipom žensk kot bodisi vlačug, devic ali mater, ki so skozi zgodovino vedno znova vrednotili, koliko so se ženske in njihova seksualnost pokorile vladajočemu, patriarhalnemu redu. Če je bila zgodovinska vloga žensk predvsem to, da so jih imeli za razplod, potem je kult materinstva takšno vlogo vsaj malo olepšal: ženske naj bi to tako ali tako hotele; to naj bi bila njihova izpolnitev, njihovo »resnično poslanstvo«. In ravno zato so filmi, kot je Ivan, problematični: ker izkušnjo, ki naj bi po dolgih desetletjih feminističnih prizadevanj končno postala intimna odločitev vsake posameznice, izrabljajo za svoje, ideološke namene, ki v svojih implikacijah ne morejo biti nič drugega kot patriarhalni.

Tina Poglajen, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS)
Prijavi napako
Komentarji
anomis
# 26.11.2017 ob 15:29
Zelo me veseli, da je nekdo ob salvah hvalnic (večinoma moška publika) izpostavil ta aspekt filma, ki res neznosno bode v oči in ušesa. Ne gre zgolj za ideologizacijo kritike, kot je nekdo zgoraj zapisal, ampak v filmu se resnično vse vrti okrog vsiljevanja te mentalitete. Noben realen in prepričljiv dogodek ali mentalni proces se ne zgodi, ki bi prepričljivo pokazal na čustven preobrat ženskega lika v odnosu do otroka. Zato moramo mislit, da je materinski nagon edino, kar premore. Razmisleka ni nobenega, niti sposobnosti, da bi kar koli dosegla, za kar se peha. Vse uredi tip. Ona samo globoko čuti in divja. Iz tega divjanja in krotovičenja je Maruša Majer ustvarila največ, kar se da. Zato je to film Maruše Majer. Štorija je pa za lase privlečena, da ne omenjam epiloga, ki naj bi bil kao happy end. Ampak če si kolikor toliko zrela osebnost, tega ne moreš zagledat kot happy end, razen če je dobro vse, kakor koli se že zgodi, da le deluje materinski nagon (tudi če ni kaj za pojest, če se malo pohecam). Obupno zaostala mentaliteta.
asap
# 26.11.2017 ob 13:23
"Ideologija" tega filma je izrazito konzervativna, klišejska, morda že kar mizogina. Koga reprezentira ta zmeden, narealen lik Mare, samemu sebi namen?
RibičIČ
# 26.11.2017 ob 11:29
Lepo, da je avtor tega prispevka ubral sumaren pristop in začel in medias res, ampak da bi ta prispevek lahko nosil oznako "recenzija" bi moral podati malo več analize in ocene, vsaj po tistih klasičnih točkah, ki jih pričakujemo pri recenziji nekega filma. Ali pa se motim in je to pač vse, kar se da povedati o tem filmu? :)
pikabu
# 26.11.2017 ob 15:31
Kaj pa če (praviloma moški) režiserji še vedno želijo ohraniti ta patriarhalni vidik, ta način, ki je veljal tisočletja? Kaj če je to (večini?) nekaj bolj naravnega kot pa feministični pogled?

Človek dobi občutek, da bi morali biti vsi po vrsti sužnji feminističnih idej in da je (modernemu, izobraženemu moškega, za kakršnega se mogoče ima avtor recenzije) nepredstavljiv obstoj partnerskih zvez, ki jim je patriarhalna delitev vlog pisana na kožo. Hkrati pa je nedoumljivo tudi to, da se še vedno večina žensk popolnoma spremeni, ko se jim rodi otrok, ki postane (pogosto še preveč) center njenega življenja, da jim kariera postane manj pomembna. Točno to, kar se očitno (glede na skop opis vsebine) zgodi v filmu.
Marsikdo bi pomislil, da je ta (najbolj) drastična sprememba, ki se zgodi pri ženski z rojstvom otroka, dovolj zanimiva, tako pa je označena za "na veliko nesrečo občinstva" gonilo filma. S tem recezent filma postane tisti "tradicionalist", ki pogreša "moški pogled objektivizacije" ženske.
ginza
# 27.11.2017 ob 11:30
Drugače mi pa manjka recenzija. Scenarij, zgodba, režija, montaža, tempo, vzdušje filma itd.
pikabu
# 28.11.2017 ob 00:52
@anomis:
Uh, izredno dolg prispevek.

Že to, da zate pomeni patriarhat, da ima moški vlogo, ki mu pripada po naravi, pomeni, da je moj predsodek več kot upravičen. Namreč nikomur nič ne pripada po naravi.

Poglej, nekatere stvari so dane po naravi. Poleg vseh ostalih primerov biologije in anatomije je pač ženski dano, da je noseča in rodi. V ta namen ima dva dodatna hormona, ki ji kakšnih 40 let pošteno grenita življenje, ki skrbita za to, da se čustveno poveže z otrokom, ki raste v njej, saj zaradi tega lažje prebrodi vse težave. Brez tega človeški rod ne bi preživel (no, tudi marsikateri živalski ne, če smo že pri tem). Materinski nagon. Spoštovanja vredna stvar, ki je postala nezanimiva. Skrb za otroka in družino je ženski položena v gene, vrojena je vanjo, dana ji je po naravi. Vzemi ji hormone in bo postala drugo bitje (se spomniš tistega primera, ko je pred leti prvi moški rodil? Ženska, ki je postala moški, se je poročila z neplodno žensko, zato sta se odločila, da bo on tisti, ki bo donosil otroka, saj je imel še vedno zdrava rodila. Ko je rodil otroka, je baje brez težav vlogo matere (ki hrani in skrbi za otroka) prevzela žena). Vprašaj ženske, ki so ostale brez rodil ali tiste, ki ne morejo imeti otrok iz drugih razlogov, kako težko prenašajo in sprejemajo svojo žensko identiteto, kako se počutijo manj ženske. Materinstvo in želja po njem sta eden najpomembnejših delov ženske narave oz. biti.
Vsekakor obstaja tudi del žensk, ki nimajo te želje, ki si ne želijo biti mame, in zanje je feminizem naredil to, kar jim je bilo tisočletja odvzeto: svobodna odločitev, ki sledi njihovi naravi. Pa vendar je šel v tem predaleč. Feminizem ni samo ženski priznal pravic in ji dal veljave, jo osvobodil krutih zahtev patriarhata, ampak je moškega zmanjšal na darovalca sperme. Marsikateri moški v današnjem svetu ne more najti svoje narave, saj se podreja ženski. Tako kot se je ženska v patriarhatu podrejala moški avtoriteti, tako se moški zdaj podreja ženski. To je še vedno moje mišljenje, kljub tvojim dobrim argumentom. Res je, da si mora človek znati najti svojo naravno pot, ampak trenutno jo najde izredno malo moških. Avtoriteta, ki jim je včasih avtomatsko pripadala, jim je odvzeta, večina žensk pa se, namesto, da bi jim stopile naproti in jim omogočile poiskati novo vlogo, moških loteva kot plena. Feministke nas učijo, da je moški tako rekoč nepotreben, razen kot darovalec sperme. Tudi kot oče je nepotreben. Seveda, ob tako nehrbteničnih očetih, kot so danes, ni tak argument nič drugega kot voda na njihov mlin. To, da ga je pa feminizem spravil na kolena, pa mirno spregledajo. Ženska namreč ne more vzgajati z avtoriteto, kot se ti sprašuješ. Ženska vzgaja s toplino in brezpogojno ljubeznijo (tudi zaradi po naravi danih hormonov). Moški je tisti, ki vzgaja z avtoriteto, ki otroka uči, kje so meje, kaj pomeni spoštovati tudi druge avtoritete. On je tisti, ki vzgaja s kaznijo in pogojno ljubeznijo, da otroku privzgoji moralno vedenje. Brezpogojna ljubezen tega praviloma ne more dati, vsaj ne s takšno lahkoto in v takšni meri, kot je dano moškemu. Po naravi. Hkrati pa še enkrat poudarjam: danes je moškemu izredno težko, ker se ob tej feministično prosvetljeni ženski ne znajde. Tisočletja je imel zaledje "naravne" avtoritete patriarhata, naravno avtoriteto je imel kler, pa zdravniki, pa politiki ipd. Na srečo je ta "naravna" avtoriteta odpadla (po zaslugi feminizma, spet), vendar pa ni pravega nadomestila (in to se kaže kot izredno problematično tudi pri vzgoji, saj otroci danes nimajo nobenega "naravnega" spoštovanja ne do starejših, učiteljev, zakonov, ...), zato so moški izgubljeni; v tem se strinjam s tabo, da je patriarhat moškim naredil več slabega kot ženski. Moški ob sebi potrebuje oporo, ostale tri vogale, ki ga podpirajo. Feminizem pa je spregledal, da se ob nesigurnem, nesamozavestnem, izgubljenem moškem izgubi tudi ženska (no, večina hardcore feministk ob sebi tako ali tako ne potrebuje moškega (ali otroka), tako da se jih to pravzaprav ne tiče kaj dosti in jim oslabljeni moški še toliko bolj ustrezajo, ker jih ne ogrožajo). Ženska, ne samo da ni (bila) vzgojena za to, da stopi v ospredje, kot praviš, marsikatera (več kot si feminizem želi) si tega niti ne želi, se ob tem ne počuti sproščeno, naravno. Veliko žensk je prisiljenih biti v ospredju, ker so njihovi moški tisti, ki so stopili v ozadje, kamor so jih, paradoksalno, porinile same. Dandanes je še toliko pomembnejše, da ženska moškemu nudi oporo, da najde svoj prostor pod soncem, ki mu je bil odvzet.

Še o enakovrednosti: v partnerskem odnosu to pomeni, da imata oba pravico povedati svoje mnenje, ki ga drugi sprejema in spoštuje, pa vendar se v praksi (vsaj po mojih izkušnjah in opazovanjih) navadno izkaže, da je mnenje enega "večvredno" od mnenja drugega, da se eden od partnerjev v nestrinjanjih in celo konfliktih vedno lažje podredi, potegne nazaj, je bolj pripravljen na sprejemanje kompromisov. To je obstajalo neodvisno od patriarhata in feminizma, ker je značilnost medosebnega odnosa. Mislim pa, da je feminizem prinesel veliko več (preveč in/ali navidezno samozavestnih) žensk, ki mislijo, da morajo imeti vedno prav, ki moškega obravnavajo kot sovražnika, ki se z njim borijo in mislijo, da potrebujejo izborjeno zmago, da se počutijo izpolnjeno. Mislim, da tudi to ti pritiski feminizma, ki ženskam nalaga, kako živeti in za katere ti praviš, da jih ni (med njih štejem tudi vse tiste pritiske, da je splav izključna in absolutna odločitev ženske, ker da gre za njeno telo (moški spet samo darovalec sperme)). So pa veliko bolj subtilni in zažrti v družbene in sociološke vidike, tako da jih je neprimerno težje prepoznati kot "naravno" avtoriteto patriarhata.

Kar se tiče filma: V bistvu me sploh ne zanima sam film, me pa zelo zanima Maruša Majer kot igralka. Od slovenskega filma je praviloma nerealno pričakovati kaj tehtnega po vsebinski plati, tako da ko gre človek s takšnimi pričakovanji v kino, ni prav pogosto razočaran, se pa tudi zgodi. :)) Od te recenzije pa človek drugega razloga za ogled filma kot izrednega dosežka glavne igralke tudi ne dobi, vsebina pa spet ne obeta presežka.
ginza
# 27.11.2017 ob 15:36
@pikabu:n se zelo pogosto srečujejo z vprašanji: kdaj pa greš nazaj v službo? Boš vedno doma? Marsikatera feministka (ali večina?) ne razume, kaj pomeni podrediti svoje življenje možu in otrokom, in to narediti prostovoljno in z veseljem.

Pa v kateri pravljici ti živiš? Kot da vse ženske delajo kariero. Večina žensk, tako kot večina moških, hodijo predvsem v službo, in to zato, da lahko plačajo položnice. Bodi vesel, da lahko ženske tudi prispevajo k preživetju družine, ker drugače bi bila večina družin v k***u. Ampak si pa jokica stokica, jao, patetika.
ginza
# 27.11.2017 ob 11:22
Filma še nisem gledala, ampak verjamem, da je tako, kot je napisano. Bom pogledala.

Pri tem se spomnim filma Panika. Sicer komedija, ampak katastrofa. Glavna junakinja mi je šla tako na živce, da se nikakor nisem mogla postaviti na njeno stran in mi film sploh ni bil smešen ampak trapast. Gl.junakinja se naveliča svoje vloge mame in žene, in da se osvobodi tega, postane neumna labilna frfla, ki nima drugega cilja v lajfu, kot se ukvarjat z enim blesavim poročenim tipom. Če je pa to osvobajanje... Pa avtorica romana naj bi bila Desa Muck. Jaiks.
pikabu
# 26.11.2017 ob 23:02
@adonis:
Zanimiv se mi zdi tvoj predsodek, da patriarhat pomeni zasužnjevanje, medtem ko feminizem to ni. Zgodovinsko gledano je feminizem naredil ogromno za pravice žensk, jim priznal veljavo, ki jim pritiče, zdaj pa se je izgubil. Več kot enakosti doseči ne more (ne govorim, da smo moški in ženske enaki, ampak v našem prostoru razlike med spoloma niso več tako gromozanske kot so bile še pred stoletjem; zasluga za to gre feminizmu, da ne bo pomote). B. Cestnik nekje pravi, da je feminizem, ki je toliko naredil za žensko, umrl tisti silvestrski večer, ko so je v Kolnu zgodilo množično posilstvo. Po tistem se ni oglasilo NOBENO feministično gibanje, ki bi zahtevalo izgon migrantov. Pa če se vrnem k temi...
Zame patriarhat pomeni, da je moški tisti, ki ima v družini vlogo, ki mu pripada po naravi. Po naravi je namreč večina moških tistih, ki si želi odločati, več prispevati v družinski proračun, več odločati, ki se ne želi za vsako stvar pregovarjati, ki je lahko sproščen v tem, kar je (tudi v svojih napakah), ki ima avtoriteto. Patriarhat (moderni) zame pomeni, da je praviloma ženska tista, ki si dovoli sproščeno se posvetiti skrbi za dom in za otroke toliko, kolikor jo to veseli in ne da je obremenjena s kariero in s pritiski družbe in okolice. Da je lahko doma, če to si to želi (in okoliščine omogočajo) brez da je to treba razlagati na dolgo in široko (kar je dandanes treba). Feminizem je ob vsem dobrem, kar je naredil, tudi poskrbel za to, da se ob "močnih" ženskah marsikateri moški počuti izgubljenega, da se mu ne dovoli odločati, da ne more biti to, kar je, da se dvomi v njega samo zato, ker lahko. In marsikatera ženska se čuti dolžna imeti kariero in hoditi v službo, čeprav ji sploh ni do tega. In počuti se, da mora skrbeti za svojega moža, ki je nesposoben sprejemati odločitve, čeprav je samo utišan, z vseh strani bombandiran o "pravicah in spoštovanju žensk", da ne ve več, kaj je njegova naloga (zavedam se, da gre za posploševanje, da so primeri klišejski in diskutabilni, ne jemlji jih dobesedno, ampak da si ustvariš širšo sliko). S tega stališča je torej feminizem tisti, ki zasužnjuje; je lahko celo fašističen do moških, gre čez mejo enakosti s poveličevanjem ženskosti, tako kot je bil patriarhat poniževalen do žensk. Feminizem je šel celo tako daleč, da ženski ne priznava več "materinskega nagona", češ da ji je vsiljen. Poznam kar nekaj mater, ki so doma, skrbijo za dom in otroke, in se zelo pogosto srečujejo z vprašanji: kdaj pa greš nazaj v službo? Boš vedno doma? Marsikatera feministka (ali večina?) ne razume, kaj pomeni podrediti svoje življenje možu in otrokom, in to narediti prostovoljno in z veseljem. In ko se zdaj pojavljajo (vprašljiva?) gibanja na temo, so zatrta v kali.
http://www.delo.si/mnenja/komentarji/vsega-je-kriva-urska.html
Včasih ni bilo razumevanja za tiste, ki si niso želele otrok in so hrepenele po karieri, danes ni več razumevanja za tiste, ki hrepenijo po možu in otrocih. Ženska (spet in) še vedno ne razume ženske. Feminizem pa tak.

Ti pa se v komentarju sprašuješ: Kdo ima pravico nekomu dodeljevat vlogo!
Oba! Tako stari patriarhat kot feminizem. Nekateri pedagogi in teoretiki vzgoje že lep čas govorijo, da je feminizem z odvzemom moške avtoritete (in permisivno vzgojo, ki je zelo ženski način vzgajanja) naredil več hudega za družbo kot patriarhat z nezdravim strahom pred avtoriteto. Samo da se o feminizmu ne sme reči nič slabega, ker je naredil toliko dobrega. Naredil je ogromno dobrega, dokler ni izgubil kompasa.

Kar se tiče tvojega drugega odstavka pa takole: rojstvo otroka prinese drastične spremembe v življenju vsakega zrelega in odgovornega starša. Osredotočenje v mojem prejšnjem komentarju na mater je gola posledica dejstva, da se sam film osredotoča na to in da je avtorju recenzije to nezanimivo. Verjemi, da nimam nobenih težav s tem, kaj pomeni vloga očeta za moškega.
Ursus1984
# 26.11.2017 ob 12:14
Zanimivi komentarji, ni kaj...Koliko filmske kritike berete sicer? Primerjajte samo tole recenzijo z zapisi recimo Andreja Gustinčiča in Ane Jurc, ki oba prav tako objavljata na tem portalu. Vsak ima svoj slog, vsak ima nek drug intelektualni naboj, pri vsakem določen film sproži druge asociacije oziroma se mu/ji zdi vredno izpostaviti druge elemente filmske govorice. Filmska kritika nima jasnih pravil in vsaj ta, novinarska, nima potrebe in tudi ne more zadostiti celovitosti. Če želite podrobnejšo analizo, vzemite v roke knjige.

Tina Poglajen ve kaj dela in je izbrala legitimen pristop k dotičnemu filmu za specifičen medij. Kdor hoče prebrati več od nje in morda revidirati svoje mnenje, naj jo poišče v Ekranu, na Cineuropa ipd.
vnk
# 26.11.2017 ob 10:43
Slovenski film leta skozi optiko feministične teorije

Ahem:

Izogniti se je treba vsemu, kar lahko spodbudi upravičeno domnevo, da je novinar ali javni zavod pristranski ali pod vplivom neke skupine za pritisk, ne glede na to, ali je ta ideološka, politična, finančna, socialna, verska ali kulturniška.

Pa tudi kot recenzija tole pogrne na celi črti, vsebina najdaljšega odstavka ima zgolj posredno povezavo s filmom, en odstavek je kratek opis zapleta, dva odstavka pa slavospev igralki... torej ne vem, je to recenzija igralke? Dejansko v tekstu težko razberem karkoli konkretnega o samem filmu, zgodbi, glasbi, režiji, itd.

Mogoče bi tovrstne speve prihranili za osebni blog in ne naš javni medij? Včasih imam občutek, da se zaposleni na RTV-ju obnašajo kot da lahko počnejo kar se jim sprdne, ker pač plačniki prispevka nimamo na voljo obrazca za objavo.
anomis
# 27.11.2017 ob 15:49
@pikabu:

Moj "predsodek" ima stvarno logiko. Že to, da zate pomeni patriarhat, da ima moški vlogo, ki mu pripada po naravi, pomeni, da je moj predsodek več kot upravičen. Namreč nikomur nič ne pripada po naravi. In naravno je tudi to, kar se dogaja zdaj. Nadalje kar na pamet dosojaš, da je moški tisti, ki želi odločat, več prispevat v proračun. In seveda nadaljuješ, da se ne želi pregovarjat!!! Pa s kakšno moralno pravico??? Namreč "želeti odločati + ne želeti se pregovarjati = diktatura, fašizem". To pomeni, da nekdo želi neupravičeno dominirat. Brez pregovarjanja in ugovarjanja. Kar med drugim pomeni, da želi pridobit lažno avtoriteto in strahospoštovanje namesto spoštovanja, ki bi temeljilo na prisluženih, realnih temeljih. To pomeni, da lahko kreten za štirimi zidovi udarja po mizi in klobasa neumnosti, škodljivosti, a nima ugovora in se ga zato upošteva. Rezultat tega je nazadovanje. In patriarhat tudi je nazadovalna ideologija, saj ko izrečeš "naravno", imaš v bistvu v mislih bolj primitivno obliko bivanja. Češ, da najbolj naravno je animalno življenje človeka v naravi, kjer moški zgolj zavoljo fizične premoči pač hodi na lov, se vojskuje, ženska pa rojeva. Obstaja razlog, da je človek iz te narave napredoval v kakovostnejše oblike bivanja. Začeli smo vzpostavljat civilizacijo (higienski višji standard je bil temelj v borbi proti abnormalno višji smrtnosti, boleznim itd.), izobraževalne institucije, dojeli da človek lahko po naravi živi življenje na višjem mentalnem in duhovnem nivoju od vojskovanja za hrano, teritorij in razploda. Človek začne vzpostavljat moralo (to pomeni, da presoja in spoznava, da med drugim narava ni tako fajn - za razliko od živali lahko dojema, da mir, torej medsebojni sporazumi, prinaša ugodnejše in daljše eksistiranje ipd.) Zato se začnejo dogajat spremembe. Zdaj smo, kjer smo, in nismo prav daleč, pri čemer povsem gravitacijsko primitivizem zavoljo prevlade povprečja kar naprej vleče navzdol. Ampak pustiva to.

Ti bi rad imel prav, četudi nimaš prav. In mi dopoveduješ, da se moški počutijo povsem zmedeni in razoroženi, ker kar naenkrat nimajo prav in jim vsaj ženske ne kimajo, tudi kadar nimajo prav. To je nezaslišano!!! Ravno šele v enakopravnih odnosih se pokaže, kdo je kdo v resnici in kaj je kaj v resnici. Če moški brez nasilnega uveljavljanja avtoritete, ne zmore nič dat od sebe, bit prepričljiv v čemer koli, dvomi v vse in ni pripravljen stat za ničemer, kar misli ali dela. No, takšen moški je zadnji na svetu, ki bi ga želela fasat na grbo kot diktatorja znotraj družinske celice. Zdaj se šele bolje (ne pa še dovolj dobro, ker moški še vedno večinsko vlada pri vseh vzvodih moči) opazi realnost mišljenja in delovanja slehernika. To, čemur ti praviš, da naj bi bilo naravno, se več kot očitno izkazuje, da kar po naravi ni. Moški je bil odločen, egomaničen in blazno prepričan vase, ker mu je diktatorska patriarhalna ideologija ustvarjala pogoje, da se je tako pučutil tudi brez utemeljenega razloga. Vlival mu je lažno samozavest, zaradi česar je lahko zganjal tudi ogromno škode, ne da bi bil podvržen kritiki (še danes se tako dogaja). Medtem se je ženske vzgajalo in jim pralo možgane, da so bile takšne, karkšne so bile (občutek nesposobnosti, nesamozavesti, popolnemu naslanjanju na moškega, pomanjkanje želje po samouresničevanju ...). Ko ženskam očitaš nagnjenje k permisivni vzgoji na primer, ne gre za nič drugega kot logično posledico tega, za kar je bila vzgajana. Kako pa bo ženska, ki je popolnoma nerazgledana in nesamozavestna in ki se ji konstantno tupi v glavo, da bolj izigrava ubogo bitje, ki se naslanja in potrebuje pomoč, da sploh preživi, vzgajala otroke na kakršen koli način, ki bi lahko predstavljal avtoriteto?!!! To je suženj, ki otroke pač crklja, opravlja osnovne funkcije in čaka, da pride mož domov, ker mora baje samo on odločat. Ona pač ne zna in ne zmore. Pa tudi če zna in zmore, to možu pač ni po godu, ker se takoj počuti frustriranega. In ker patriarhat žensko sili v podrejanje, jo sili tudi v izigravanje revce, s čimer moškemu ustreže v ideji, da ga ni strah, da mu bo ušla ali ga kakor koli podvrgla kritiki. Ona je zaostala v razvoja. Ona je kot otrok. Otrok pa otroka pač ne more vzgajat. Danes nihče ne brani očetom, da sodelujejo pri vzgoji otrok. Ravno obratno. Težnja po vključevanju se je drastično povečala!!! In ženske predstavljajo ravno tako lahko suverene, izobražene osebnosti, ki so sposobne odločanja. Ker je to omogočeno! In feminizem je omogočil to, kar si je ženska želela. Zato je tvoje sklepanje, da ženska ne želi tega in onega, brez realne podlage. Tako si želiš mislit! Moje mnenje je, da šele če sta si dva človeka enakovredna, lahko vzpostavita resničen odnos, ljubezen. Ne zato, ker je eksistenčno in intelektualno popolnoma podrejen (težko razumem sploh željo moškega, razen z vidika, da je globoko frustriran, da ima ob sebi eno popolnoma butasto in nesposobno osebo, saj takšne ne moreš spoštovat, občudovat, torej tudi ljubit ne - patriarhat je bil vedno podcenjevalen do čustev, do ljubezni - moške je vzgajal v vojačke, ki ne čutijo nič, ampak so samo delavci in vojščaki, ki skrbijo za podjetje - družina - razplod ... skratka, patriarhat je več škode naredil moškemu kot ženski).

Moški, ki se torej počuti ničvreden, če mu ni dodeljena avtomatska pravica po spolu, da se repenči in baha kot večvreden, je v realnosti pač ničvreden. Sam se je takšnega ustvaril. Treba se bo bolj potrudit. Treba je prepričat, se pregovarjat. Nimaš avtomatsko prav. In enako velja za ženske. To, kar praviš, da se ženska, ki ne želi kariere ali hodit v službo in želi doma živet samo za otroke ali imet še kakšne hobije, počuti slabo, ker jo okolica gleda postrani, je njen problem. Če ni sposobna ponosno stat za svojo odločitvijo, ker ve, zakaj hoče, kar hoče, pomeni, da nekaj ne štima. Naj najprej uredi sama s seboj, kar bi rada, za čemer je sposobna suvereno stat!!! In v tem je čar demokracije, ki zagotavlja večjo svobodo (in je še vedno slaba, ker demokracijo ljudje slabo prenašajo, ker niso osebnosti, ampak želijo bit mentalno leni in zgolj pridni, kar je oviranje realnega napredka). Ne moreš trdit, da je današnji feminizem enak pritisk kot patriarhat, ker danes pač ni zapovedi, kako bi morala ženska živet. Pred feminističnimi gibanji in še danes marsikje, kjer vlada kler, je bilo izobraževanje in s tem možnosti zaposlovanje, soodločanje v družbenih zadevah in celo volilna pravica prepovedano!!! Danes ni prepovedano, da ženska ostane doma in jo pač živi mož, če tako pač želita in če ženska misli, da se bo njena prihodnost odvila na tak način, da je odvisna od moškega, lahko (sliši se udobno, ampak ponavadi sledi pizdarija, ker ne moreš zapustit luknje, ko in če bi jo kdaj rad). Nihče ji tega ne preprečuje! Če pa sama ni prepričana v to in jo je sram pred kolegicami, je pa njej problem. Enako velja za moškega. Če se počuti nula, ker nima diktatorskega monopola nad nekom (finančno in celo v dialogu), potem tudi je nula. Je to realno stanje stvari.

Sicer pa konkretno v tem filmu Ivan, ne gre za to, da bi žensko povsem prevzelo materinstvo, ampak bolj za to, da materinstvo izrabi za potezo k samostojnosti. Težko je o tem govorit, ker gre pravzaprav za konec filma, ki šele prinese gledalcu tisto piko na i, kaj so hoteli scenaristi sploh povedat. In če povem konec kot nek moralni nauk, pač izdam preveč. Lahko rečem le to za priokus, da bi bilo bolj jasno, v čem je problem. Da se v tem filmu materinstvo kot edinstvena vrednota predstavi na način, ki je za moje pojme milo rečeno škodljiv, saj ti samo materinstvo še ne prinese polente na mizo, da bi bil otrok lahko predvidoma vsaj za silo preskrbljen. Materinska nagonska naklonjenost pač ni vse. Ker film v bistvu reče, da nič hudega, če si zanosila preračunljivo, da bi s tem zadovoljila željo tipa, čeprav si sama tega očitno nisi želela, in nič hudega, da potem zapustiš tipa, ki in ker je moralno sporen kriminalec (ker kar se tiče drugega, ni problem), in da nič hudega, če celo nočeš niti centa od njega (tip ima denar, ona je obubožana), saj boš zelo srečna že zato, ker imaš otroka, kar šteje vse. Jah, ne vem, no, zame se na tej točki film šele začne in ne konča. Mislim, da kar se sporočila tiče, tudi tebe film ne bi zadovoljil. Lahko bi rekla, da je Ivan nekakšna propaganda za matere samohranilke, ki so se neodgovorno odločile, da bodo imele otroka:):) To pa tudi zagovorniko patriarhata ni najbolj ljubo. Feministkam pa iz drugih razlogov ne ... ker pač predstavi zelo nesposobno žensko, ki jo vodi zgolj materinski nagon (šele kasneje, od začetka ji je otrok v breme) in se obesi na koncu koncev na otroka, ker je to pač edino, kar ima.
pikabu
# 26.11.2017 ob 23:03
@anomis, oprosti, napaka pri branju tvojega nicka. ne vem, zakaj.
anomis
# 26.11.2017 ob 21:13
@pikabu:

Pričkanje okrog tega, kaj je bolj naravno ali manj, je nesmiselno, ker je pač naravno vse, kar se dogaja, saj je človek del narave tudi danes, ne le ko je z nosom drsal po tleh v gozdu in se skušal postavit na dve nogi. Vendar pa patriarhalen vidik definitivno ne more bit konstruktiven in človeku, ki mu je dana empatija in razum, v ponos. Zakaj? Preprosto. Ker enako kot nacionalizmi, rasizmi itd. temeljijo na podjarmljanju in zasužnjevanju drugega. Na odvzemanju enakopravne pravice do soodločanja o sebi in družbi. Feminizem je zato po logiki stvar bolj "naraven", moralen in posledično perspektiven. Medtem ko patriarhat podjarmlja in s tem tvega logični upor in neizkoriščene potenciale zasužnjenega, feminizem pomeni borbo za enakopravnost, to pomeni zavzemanje za to, da ima vsak moralno pravico, da se izrazi v želenih potencialih. Feminizem je predstavljal tudi zavzemanje za demokracijo na drugih področjih fašizma, ki ga je izvajala moška oblast (rasizem, nacionalizem ...). Brez enakopravnosti ženske, kar pomeni pol populacije družbe, ni demokracije. Zato je govor o suženjstvu feminističnim idejam fašistoiden govor, ker pomeni pristajanje na zasužnjevanje in proti demokraciji. Kdo ima pravico nekomu dodeljevat vlogo! Ti lahko sebi dodeliš vlogo takšnega in takšnega moškega, drugemu je moralne pravice nimaš. In če to izsiliš z nasiljem, pod kar spadajo tudi in predvsem politični vzvodi, si pač diktator in zasužnjevalec.

In seveda če zaradi predpisovanja vlog vznikne celo psevdoznanost in se začne razlagat neke pojave ideološko na popolnoma neresničnih in ustrezno nedokazanih temeljih, govorimo o družbi, ki je mentalitetno zaostala. Podobno je to izpostavljanje neverjetne spremembe v življenju ženske, ko se ji rodi otrok. Kot da za moškega to ne predstavlja tako neverjetne spremembe. Kaj ni alfa in omega oče?! Kaj pa sploh počne poleg po tej logiki. Glumi frajerja. Se veseli, da bo lahko nekoč komu solil pamet, ki ne bo mogel mej njegove pameti presojat, al' kaj?
Snežinkica
# 26.11.2017 ob 20:32
ker izkušnjo, ki naj bi po dolgih desetletjih feminističnih prizadevanj končno postala intimna odločitev vsake posameznice, izrabljajo za svoje, ideološke namene, ki v svojih implikacijah ne morejo biti nič drugega kot patriarhalni.

Kaj ne veste, da sta šovinizem in mizoginija spet IN, vsakemu kekcu, ki ima 5 minut časa, se zdi, da je pristojen pljuvati po feminizmu in njegovih dosežkih.
aLpinist11
# 26.11.2017 ob 11:05
Veronika
anomis
# 30.11.2017 ob 23:48
@pikabu:
Uh, izredno dolga replika:):)

Človek ni samo vreča hormonov in drugih biokemičnih procesov. Za razliko od živali človek premore razum (moč presojanja, vplivanja na nagone itd.)! To pomeni, da se evolucijsko razvija tudi umsko, ne le fizično (pa tudi fizično, genske mutacije itd.). Se razvija in spreminja, je podvržen mutacijam glede na cilje in okoliščine. Človek je za razliko od živali socialno bitje. Kar pomeni, da um drastično vpliva tudi na njegove občutke, čustva itd. Sociološki element je močnejši od nagonskega (za razliko od živali). Zato je omejevanje človeškega ravnanja in občutenja na hormonske impulze milo rečeno neustrezno, saj je že dokazano, da je sociološki vpliv in s tem moč uma daleč bolj pomembno vpliva na človekov razvoj kot zgolj biološki (pa tudi biologija ni statična ... konec koncev na tem temelji teorija evolucije, ki je serija mutacij, še posebej pri človeku, kar je nekaj povsem naravnega).

Pojma nimam, kaj misliš s tem, da ženski dva hormona do 40 leta pošteno grenita življenje. Sem ženska in zaradi dveh hormonov nimam prav nič zagrenjenega življenja, kar pa ne morem trdit za drugo dogajanje, ki se odvija na tem našem koščku sveta. Čustveno povezovanje z otrokom zaradi hormonov so bolj miti in flance. Hormonom ni mar za čustva človeka, ki so bolj posledica uma. Hormoni povzročajo druga stanja, ki jih človek tako interpretira. Vendar če mati ne bo želela otroka (pa ga bo vseeno imela zaradi okoliščin ali vsiljenih prepričanj), noben hormon pri tem ne bo pomagal. Dokazano dejstvo. Ni res, da brez tega, kar misliš, da obstaja, človeški rod ne bi preživel. Ne gre za materinski nagon!!! Nič takega ne obstaja. Človeštvo je večji del zgodovine v primitivnejših oblikah bivanja (bolj blizu narave, ki pač temelji zgolj na bitki za preživetje in reprodukciji) funkcioniralo na močnejšem seksualnem nagonu in agresiji (bolj za hrano, teritorij ...). Ženska kot fizično šibkejše bitje ni imela druge šanse, kot seksa in rojeva. S tem je skušala poskrbet tudi zase (oče je varoval in hranil njo in potomce). V interesu ji je bilo, da čim več rojeva (tako bo tudi sama bolj varna in preskrbljena). Nobene kontracepcije ni bilo in možnosti uravnavanja rojstev, pa tudi v interesu povprečnega plemena je, da se čim bolj širi. Otroci hitro predstavljajo novo delovno silo. V takšnih okoliščinah so otroci tudi v večjem odstotku že zgodaj umirali (narava šibkega novorojenca obmetava z mikroorganizmi, ki povzročajo bolezen in smrt, zato so cepiva pomembna civilizacijska pridobitev). Tudi smrt ob porodu za ženske je bila še v času naših prababic in še babic drastično višja v primerjavi z današnjimi pogoji. Še danes lahko vidiš, da se na svetu rodi največ otrok tam, kjer vlada največja beda (lakota, tesno življenje z naravo, težka borba za preživetje ...itd.). Ljudje so še bolj verni (življenje ni dovolj ugodno, da bi bilo lahko živet, ker se veseliš družine na primer) in delujejo povsem v skladu z naravo kot nekakšni izpolnjevalci zahtev višje sile, s katero si bodo dotrpeli milost. Misliš, da tam matere vriskajo od sreče ob vsakem novorojencu ter neskončno žalujejo ob smrti vsakega otroka. Žal je življenje pretrdo za tak luksuz. Otroci so tretirani kot delovna sila (saj pri nas smo tudi, samo si izmišljujejo druge mite ...). V Sierri Leone npr., kjer niti ni posebnega dela v totalni revščini, so v enem dokumentarcu spraševali, zakaj imajo toliko otrok (8 je normalna cifra), če so se ti otroci še zelo majhni dobesedno klatili po onesnaženih ulicah, fehtarili, postopali, s kriminalnimi združbami za vsakim vogalom. Kje je materinski nagon ali hormon, ki bi povzročal pri teh ženskah neko samoumevno ljubezen in odgovornost do teh otrok, česar ni bilo mogoče zaznat? Izvedeli so, da ženske razmišljajo takole: Ker se na vsake toliko (redko) kakšen otrok dobro znajde (ponavadi kriminalno) ali mu celo uspe pobegnit iz države in kje kaj zaslužit, imajo čim več otrok, da se poveča možnost, da bo enemu uspelo. Namen: Da bo prinesel kaj denarja oziroma surovin materi in drugim članom družine. Grozno. Veliko teh otrok nadtragično konča, a se za to ne sekirajo preveč. Pač takšno je življenje, si rečejo. Matere stoletja, mar ne??? Ampak sploh ni treba daleč. Zelo podobno je bilo pogosto na slovenskih kmetih še v času naših babic. Imela sem priložnost spoznat par takšnih primerov, ki so pripovedovale o smrti svojih komaj rojenih otrok. Misliš, da so celo življenje jokale in žalovale??? Žal so mele dovolj drugih skrbi na polju in z oskrbovanjem druge kopice otrok. Še huje!!! Marsikdaj so otrokom, ko ni bilo kaj za pod zob, celo očitali, ker so prišli na svet. zahtevali neverjetno hvaležnost, da jih sploh nafutrajo. Za otroka, ki je umrl, so si rekle, da jih je bog vzel k sebi in namenil milost otroku in njim (ena lačna usta manj). Toliko o materinskem nagonu, ki naj bi bil nekaj najbolj spoštovanja vrednega na svetu. Odvisno, na katerem koncu sveta in kdaj.

Kaj je počel patriarhat??? Izvajal je pritisk nad ženskami, da bi morale vse občutit neverjeten samoumeven materinski nagon, si želet le otrok in življenja doma le za njih. Če ženska tako ne čuti, je bilo rečeno, da je abnormalna. Zato so se ženske ogromno pretvarjale. Imele so otroke, da bi bilo poskrbljeno za njih (samske ženske brez otrok so bile diskriminirane kot nekoristne, otroci samskih mater stigmatizirani kot pankrti in podobne patriarhalne fašistoidne svinjarije). Moški ni hotel sploh vedet, kaj ženska v resnici čuti, še najmanj do njega. Živel je v iluziji svojih mitov in temu primerno lagal drugim in sebi v imenu sila preprostega in trhlega koncepta bivanja. Vključno s flancanjem o dopolnjevanju med spoloma (človek pač ne more bit tako ozko determiniran, ne glede na spol.). Veliko mater je bilo zato zelo slabih mater. Ne drži tudi, da je tipična lastnost žensk ljubećnost in permisivnost do otrok. Še posebej v starih časih je bilo veliko mater do otrok nasilnih (verjetno si slišal za mantro o kuhalnici, ki je pela). Nesrečne matere so otroke zapostavljale (permisivnost ... ni se jim ljubilo ukvarjat z njimi) ali jih trpinčile. Obstajajo tudi matere, ki pretirano razvajajo svoje otroke. To so matere, ki nimajo ničesar drugega v življenju. Nobenega smisla in si skušajo vso zalogo ljubezni pri otroku kupit z razvajanjem. Vsi ti profili mater so nesrečni profili osebnosti. Ni res, da obstaja brezpogojna ljubezen kot nek fakt pri ženski. Noben človek ni brezpogojen in noben ne ljubi brezpogojno, tudi ženska ne. Ta vzgib matere, ki razvaja in živi samo za otroka, ni brezpogojna ljubezen. To je presek vplivov iz okolja, stopnje lastne razgledanosti, pameti in psihičnega stanja. Žensko se je sililo, da tako čuti. Se zavedaš, koliko žensk ima otroka samo zato, da naredi uslugo želji moškega po potomcih???? To počnejo ženske serijsko iz povsem sebičnih razlogov. V strahu pred samoto, osamljenostjo, nekatere so tudi eksistenčno zaskrbljene. Lahko jim propadejo ideali (niso karierno uspele, kot so želele ... niso se dobro vklopile v družbo ... ne vedo, kaj bi počele same s seboj itd.). Danes lahko opazuješ serijo žensk, ki najprej vlagajo v druge interese, šele potem pri 40ih se odločijo za otroka. Nekatere sicer planirano (začuda materinski nagon prej ne funkcionira), marsikatere pa iz obupa, čeprav si sploh niso želela otroka, češ, bom vsaj nekaj imela (če niso zadovoljne s svojim življenjem) od življenja, morda me bo pa to osrečilo. In potem ko otroka dobijo, "ima svašta"!

"Vprašaj ženske, ki so ostale brez rodil ali tiste, ki ne morejo imeti otrok iz drugih razlogov, kako težko prenašajo in sprejemajo svojo žensko identiteto, kako se počutijo manj ženske. Materinstvo in želja po njem sta eden najpomembnejših delov ženske narave oz. biti."

O, poznam to. To ni nič naravnega. To je prepričanje. To je posledica sodobnega kulta otroka in poroda! Verjetno veš, da nekoč moški niso prisostvovali porodu in porod ni bil tretiran kot nekakšen čudež. Danes se je na zahodu ustvarilo iz poroda mistični mit in moške napodilo, da morajo bit del tega izjemnega dogodka. To je logična posledica upada rojstev na Zahodu. Treba je nekako psihološko spodbujat ljudi, da bodo imeli občutek, da se jim ob tem dogaja nekaj izjemnega (čeprav gre za najbolj običajen naravni pojav). Nadalje se je seveda ustvaril cirkus tudi okrog vsakega otroka. Matere ne želijo imet veliko otrok in živet samo za otroke. Želijo imet v povprečju enega do dva otroka in želijo več sodelovanja partnerjev, tako da jim je omogočena tudi osebna realizacija in druge želje. Vsak otrok, ki se rodi, se tretira kot kralj ali kraljica. In če se ne rodi ali ga ni mogoče rodit (kontracepcija dela svoje in pozne odločitve za naraščaj, zato je problemov s plodnostjo vedno več), ženske to doživljajo kot prav tako čudesno tragedijo svojega življenja. Osrednja nit sodobne potrošniške družbe je namreč v uresničevanju želja (ne nekih nagonov) - da dobiš, kar hočeš. Če hočeš enega otroka, ga hočeš. Tako kot avto, hišo, določeno službo itd. V kapitalistični tekmi je vsaka neuresničena želja poraz. In nekaj tako bazičnega, kot je donositev otroka, se lahko zdi kot totalna nezaslišana zavrnitev. Kaj???? A moji geni se ne morejo prenašat dalje??? Lahko sem vrhunska zdravnica, lahko imam milijone na računu, psa, mačka, lahko bi splezala na triglav, lahko bi .... tega pa ne morem? A vsi okrog mene lahko imajo otroka, jaz pa ne?!!! Katastrofa!!! Če ženska, ki seveda goji določena prepričanja o ženskosti in neizpodbitnosti statusa ali kulta družine, ni uspela zadovoljit nekih drugih želja v zvezi s samouresničevanjem ali doseganjev ciljev, bo celoten fokus prenesla na status matere in ob nezmožnosti občutila to kot katastrofalen osebni poraz, zaradi katerega bo padla v depresijo in žalovala do smrti, kot da njeno življenje ni nič vredno, sicer pa ne. Ženske, ki imajo zadovoljene druge želje in uspevajo uresničevat druge ambicije ob tem ne doživljajo osebnega sesutja na robu samomora. V patrarhatu in drugih okololiščinah v zgodovini je bilo pa ženske seveda strah, da bi bile totalno izobčene, v kolikor ne bodo matere. Tudi zmerjanje in zaničevanje žensk, ki so bile neplodne, je bilo visoko. Patriarhat je šikaniral neplodne ženske, kaj šele ženske, ki ne bi želele otrok. Ženski je vsiljeval točno ta mit, ki ga ti razlagaš - o svetosti materinskega nagona, ki je nekaj samo po sebi umevnega in prioritetnega pri ženski, vse ostalo naj bi bil defekt. Danes je že jasno, da ni za to nikakršnih znanstvenih temeljev. Šlo je za politiko. Danes vladajo pa druga prepričanja. s tem da smo v Sloveniji še izrazito konservativni v povprečju in primitivni, kar se tiče dojemanja človeške večplastnosti in možnosti.

"Moški ob sebi potrebuje oporo, ostale tri vogale, ki ga podpirajo. Feminizem pa je spregledal, da se ob nesigurnem, nesamozavestnem, izgubljenem moškem izgubi tudi ženska (no, večina hardcore feministk ob sebi tako ali tako ne potrebuje moškega (ali otroka), tako da se jih to pravzaprav ne tiče kaj dosti in jim oslabljeni moški še toliko bolj ustrezajo, ker jih ne ogrožajo)."

Nič ne potrebuje opore treh vogalov. Patriarhat je moškega obravnaval kot večnega otroka, ki ima doma surogat mame namesto partnerice. To je katastrofa!!! Opora mora bit vzajemna. Tako moški kot ženska morata sigurnost vase in samozavest najprej ustvarit, šele potem je človek sploh zrel za partnerstvo v pravem pomenu besede. Moški, ki potrebuje mamico, ni odrasel človek. Zato je pa ta princip varanja pri moškem tako pogost in izrazit. Ker je patriarhalen. Gre za kosmatega in velikega otroka, ki se poroči z mamo (žena je tudi njemu pravzaprav mama skrbnica). V takem partnerstvu je medsebojno spoštovanje nemogoče in lahko traja dolgo le, če je nekdo podrejen (ponavadi ženska). Če ni spoštovanja, občudovanja na nivoju osebnosti, tudi ljubezni ni in erotika crkne zelo hitro, najkasneje, ko priveka otrok. Nezadovoljen moški blefer si zato omisli ljubico. Igra vlogo mačota (z zmenki je to mogoče vzdržavat), naklada, se repenči, seksualno se trudi ... Dva do 3x na teden gre. Domov pride pa ves pošvedran in se okrepi, sprosti v vseh antiprivlačnih fazah, enako, kot ko je bil še mulc in je hodil s puncami na zmenke. To je moški patriarhalen optimalen koncept. Da ne odraste. Doma ima mamo, ki ga pedena, da lahko hodi na delo (kot mulc je hodil v šolo) in z ljubicami na zmenke! Za otroke se bore malo briga, ker misli, da je dovolj, da dela in prinaša denar, sicer je pa lahko nezanimiv, zabit in prazen. Doma prava nadloga, ki bulji v fuzbal. Če je moški izgubljen in nesamozavesten, ker bi bil rad tak nedorasel idiot, je čas, da odraste. Za žensko velja enako. Čas je, da neha nasedat ponudbi, ki naj bi ji omogočala zavidljivo lenobo. Doma se bom valjala in že to, da bom mati, bo dovolj, da bom imela ljubezen do zadnjega diha in vse, kar potrebujem. Princ na belem konju me bo obravnaval kot princeso. Pajade! Se bo treba pač malo bolj potrudit in kaj več od sebe pričakovat in zahtevat. Postat osebnost, ki misli!!!! To je velik problem še danes. Težko je naletet na moškega ali žensko, ki razume, kaj je treba za resnično obojestransko zrelo in zadovoljujoče partnerstvo, ki ni zgolj podjetje za reprodukcijo, ampak tudi prosto, kjer se imata dva človeka o čem pogovarjat, kjer kaj počneta drug z drugim, kjer vlada erotika med njima, podpora na poti doseganja ambicij (ne le kariernih ...) itd.

Ne smilijo se mi moški, ki ne vedno, kaj bi sami s sabo in so nesamozavestni, ker nimajo ženske, ki bi podpirala treh vogalov v bajti. Naj gredo nazaj k mami. Zato jaz nikoli ne bentim čez mamine sinkote, kot se je v današnjem času vzpostavila družbena gonja in diskreditacija. Naj vsak živi, kot mu paše. Naj živijo celo življenje pri mami, če jim paše. So vsaj iskreni. Preziram pa bleferje, ki zgolj na videz igrajo samostojne moške, v resnici imajo pa doma partnerico, ki jim igra mamo. Kdo je pa tej revici v vlogi mame oče? Sine, ki je formalno partner, že ne more bit. Ne štima. Ne more štimat po matematični logiki stvari.
Ribiič
# 26.11.2017 ob 20:51
"»materinski nagon«, nekaj, kar v znanosti že več kot pol stoletja ne obstaja več" - vsak dan kakšen nov cukerček feministk v razvoju norosti v Sloveniji.
MITJAP
# 26.11.2017 ob 13:31
Film lahko gledamo tudi s te plati in se večinoma strinjam:
https://maticmunc.net/mara-in-ivan/
cartekmedo
# 26.11.2017 ob 12:28
Ne zanikam = dobra igralka Maruša,ampak mi gre počasi na živce ,da kot Štajerka po ljubljansko govori. To opažam v vseh njenih filmih zadnje čase.
Filmske recenzije
link
Filmska recenzija: Tomb Raider
10
19. marec 2018 ob 18:16 Že kar precej oddaljenega leta 2001 se je v čevlje Lare Croft, ali bolje rečeno v njene mične obline, vživela seksapilna Angelina Jolie in kljub mlačnemu kritiškemu sprejemu dovolj navdušila ...
Več novic ...
Gledamo
link
Filmska recenzija: Kursk, prekletstvo globine
4
9. december 2018 ob 17:50 Ko je konec osemdesetih let prejšnjega stoletja padel berlinski zid, tista stvarna manifestacija geopolitičnega koncepta železne zavese, v kateri se je udejanjala vsa brutalnost in absurdnost ...
Več novic ...
Kazalo