Štirinajst let po prvem filmu franšize in devet let po zadnjem nastopu v vlogi je spet med nami Matt Damon kot odpadniški ameriški agent Jason Bourne. Foto: IMDb
Štirinajst let po prvem filmu franšize in devet let po zadnjem nastopu v vlogi je spet med nami Matt Damon kot odpadniški ameriški agent Jason Bourne. Foto: IMDb
Na fotografiji: Jones in Alicia Vikander.
CIA ima spet tajni program, ki nam vsem grozi. Direktor Dewey, igra ga Tommy Lee Jones, želi lansirati operacijo Železna roka (Iron Hand), s katero bo nadzoroval vse, ki uporabljajo socialna omrežja. Na fotografiji: Jones in Alicia Vikander. Foto: IMDb
Bourne pa je strah in trepet svojih nekdanjih šefov. Nenehno nam je predstavljen kot legendarna figura. Filmi so polni svaril kot »Poslušajte, ljudje, ali sploh veste, s kom imate opravka? To je Jason Bourne!« ali vzklikov kot »Moj Bog! To je Jason Bourne!« Foto: IMDb
Sekvenca, ki najbolj ostane v spominu, je tista, v kateri junak in ženska, ki jo poskuša rešiti, bežita pred operativci in ostrostrelcem med demonstracijami na ulicah Aten. Na fotografiji: Matt Damon in Julia Stiles.
Sekvenca, ki najbolj ostane v spominu, je tista, v kateri junak in ženska, ki jo poskuša rešiti, bežita pred operativci in ostrostrelcem med demonstracijami na ulicah Aten. Na fotografiji: Matt Damon in Julia Stiles. Foto: IMDb
V primerjavi s Krvavo nedeljo v Jasonu Bournu neka nacionalna katastrofa služi le kot ozadje za pustolovščine ameriških agentov.
V primerjavi s Krvavo nedeljo v Jasonu Bournu neka nacionalna katastrofa služi le kot ozadje za pustolovščine ameriških agentov. Foto: IMDb
Svet je zares postal temnejši v devetih letih od zadnje Bournove pustolovščine, saj je inteligentno in načelno Pam zamenjala inteligentna in jeguljasta Heather. Foto: IMDb

Spet ga je režiral Anglež Paul Greengrass, in kot smo lahko tudi pričakovali, je novi film hiter, dobro zrežiran in politično aktualen. Bourne se spet bori za našo pravico do zasebnosti proti nadzoru obveščevalnih služb Združenih držav Amerike. Naš junak je še vedno tajni »jet setter« in film nas popelje v Reykjavík, London, Rim, Atene, Berlin in Las Vegas. Greengrass zna režirati akcijo, obdržati tempo, graditi crescendo. Ampak med vso bliskovitostjo je žal jasno, da Jason Bourne (2016) ne ponuja nič novega, le da naš junak solidno pretepe neki dubiozen in neprijazen lik, ki močno spominja na Juliana Assangea.

CIA ima spet tajni program, ki nam vsem grozi. Direktor Dewey, igra ga Tommy Lee Jones, želi lansirati operacijo Železna roka (Iron Hand), s katero bo nadzoroval vse, ki uporabljajo socialna omrežja. »Spektrumsko nadzorovanje,« pojasni uslužbenka Cie. »Opazovanje vseh, ves čas.« Ko je Bournova nekdanja kolegica ubita, ko poskusi to razkriti, se Bourne vrne v akcijo. Ona ni odkrila le novega programa Cie, ampak tudi nekaj o sumljivi smrti Bournovega očeta, ki so ga domnevno ubili islamski teroristi. Domnevno.

Glavni motiv filmov, odkar je Greengrass prevzel franšizo z Bournovo premočjo (The Bourne Supremacy, 2004), je prav nadzorovanje, kar veliko bolj odmeva kot centralna zgodba o ameriškem proizvajanju superagentov. V filmih ima Cia zmožnost prevzeti pogled vsake varnostne kamere na svetu, vsakega mobilnega telefona, lahko vdre v vsak računalniški sistem, izklopi katero koli električno omrežje, lahko najde kogar koli in pošlje operativca (»asset«), da ga eliminira, ko je odkrit. Bourne je odpadnik tega sveta in navijamo zanj, ker ga obvlada in se zna boriti proti njemu. Osnovna razlika med Bournom in Jamesom Bondom je, da je kljub Bondovi individualnosti on človek sistema. Po besedah njegovega ustvarjalca Iana Fleminga je Bond le »topo orodje v službi nekega vladnega oddelka«.

Kljub grobemu šarmu Seana Conneryja ali Daniela Craiga je Bond uslužbenec britanske vlade, katerega dejanja vnaprej odobri vlada Njenega visočanstva. Bourne pa je strah in trepet svojih nekdanjih šefov. Nenehno nam je predstavljen kot legendarna figura. Filmi so polni svaril kot »Poslušajte, ljudje, ali sploh veste, s kom imate opravka? To je Jason Bourne!« ali vzklikov kot »Moj Bog! To je Jason Bourne!«

Matt Damon je iz Bourna naredil različico iznajdljivega ameriškega fanta; Tom Sawyer, vržen v svet mednarodne intrige. Bourne je tabornik, ki improvizira rešitev za vsako dilemo. Ko beži prek streh v Tangerju v enem prejšnjih filmov, zgrabi perilo, ki se suši na vrvi in ga ovije okoli rok, da bi preskočil zid, poln razbitega stekla. Vse to so seveda fantazije. Ampak tisto, kar je simpatično v teh filmih, je, da imajo neko svojo logiko in da delujejo kot nekaj, kar bi ta lik naredil. V novem filmu je starejši, bolj mrk; človek, ki ne želi menjati svet, ampak le želi, da ga vsi pustijo pri miru. Ne gre več za razkrivanje skrivnostnosti Washingtona pred ljudstvom, ampak za osebne zadeve. Morda zaradi tega se mora (drastično) distancirati od Christiana Dassaulta, ekvivalenta Juliana Assanga. Kljub vsemu, je Bourne »naš fant«, ne neki evropski levičar, ki nas želi zrušiti.

V zadnjih dveh filmih je bila zraven tudi sijajna Joan Allen kot Pamela Landy, uslužbenka Cie, ki poskuša počistiti razne svinjarije, ki jih počnejo njeni moški kolegi – Chris Cooper, David Strathairn in Brian Cox so igrali panične moške, ki obupno poskušajo pred njo (in Bournom) skriti svoja slaba dejanja. Ravnodušna je do njihovih rotenj v imenu patriotizma in lojalnosti do kolegov. Igralki je uspelo storiti nekaj težkega, prikazati silovito inteligentnost na delu.

Serija o Bournu je dosegla vrhunec s sekvenco na londonski železniški postaji Waterloo v Bournovem ultimatu (The Bourne Ultimatum, 2007, Greengrass), v kateri junak manevrira med kamerami, katerih pogled so prevzeli ameriški obveščevalci, in prek mobilnega telefona ukazuje prestrašenemu novinarju, kako naj počne isto. To je briljantno zrežirana in zmontirana sekvenca, v kateri je Greengrassu uspelo ustvariti kinetično filmsko upodobitev našega strahu pred nadzorom. Ta strah je prevedel v jezik akcijske melodrame.

V novem filmu ni ničesar tako igrivega ali spomina vrednega. Sekvenca, ki najbolj ostane v spominu, je tista, v kateri junak in ženska, ki jo poskuša rešiti, bežita pred operativci in ostrostrelcem med demonstracijami na ulicah Aten. Naraščajoča napetost med policijo in demonstranti, prerivanje, solzivec, prihod vse več demonstrantov, tresoča se kamera, ki ustvari občutek direktnega prenosa in posnetek juriša policije od zgoraj, ustvarijo občutek neposrednosti Greengrassove Krvave nedelje (Bloody Sunday, 2002). To je režiser v svoji najboljši, najbolj urgentni izdaji. Tisti, ki so skeptični do Greengrassove nadarjenosti, naj si pogledajo Bournovo zapuščino (The Bourne Legacy, 2012), ki jo je klavrno režiral Tony Gilroy (sicer soscenarist serije). Ampak v primerjavi s Krvavo nedeljo v Jasonu Bournu neka nacionalna katastrofa služi le kot ozadje za pustolovščine ameriških agentov.

Ko pa pridemo do pregona skozi Las Vegas, v katerem avtomobili dobesedno letijo na vse strani, se začne čutiti tista »blockbusterska« votlost; tisti občutek, da je vse to uničenje odveč, da ni sredstvo za napredovanje zgodbe, ampak spektakel sam po sebi. V prejšnjih filmih o Bournu, ki jih je režiral Greengrass, se je temu za las izognil. Na koncu tega filma sem se počutil bolj izpraznjen kot zadovoljen.

Joan Allen žal ni v novem filmu. Namesto nje je tu Alicia Vikander kot ambiciozna uslužbenka Cie Heather Lee, ki pomaga junaku, ampak ima svojo agendo. Svet je zares postal temnejši v devetih letih od zadnje Bournove pustolovščine, saj je inteligentno in načelno Pam zamenjala inteligentna in jeguljasta Heather. In konec je vse prej kot srečen, kar se tiče nas, navadnih ljudi, ki nimamo daru za preživetje v družbi nadzorovanja, kot ga ima Jason Bourne. Sploh je najzanimivejši v filmu osnovni pesimizem, ali pa je to morda resignacija nad stvarnostjo, ki se je ne da spremeniti.