Izbor kultura
Christian Petzold, ustanovni član t.i. "berlinske šole", s svojim opusom na novo premišljuje in definira klasične filmske žanre, kot so melodrama, film noir, srhljivka in vohunska drama. Ponavadi nam predstavi enigmatičnega posameznika v še bolj enigmatičnih okoliščinah ter zgodbo zavije v svoj neposnemljiv, okleščen slog. Foto: MMC RTV SLO
"Stranski liki so v filmih prepogosto samo zato, da ponudijo iztočnice glavnim. Sam pa bi rad ustvarjal filme, v katerih bi bil tudi vsak od stranskih likov vreden pozornosti, če bi bila zgodba pripovedovana z njihove perspektive." Foto: Reuters
       Kadar beremo kako zgodbo o možu, ki je šel samo v trafiko po cigarete in se nikoli več ni vrnil, se včasih izkaže, da je odšel v drugo mesto in si ustvaril novo identiteto. Pri tem je ironično, da si ljudje po navadi poustvarijo čisto podobne okoliščine: žena, dva otroka, služba in tako dalje. Zares se torej ne moreš preobraziti, a že sama želja po spremembi je gonilna sila filmske umetnosti.       
Liffe 2018
Tranzit je zgodba o tihem upanju, zatajevanih čustvih in usodnih srečanjih, ki jih ob nemški invaziji Francije sproži prihod tihega mladeniča v Marseille. režiser o svojem pristopu: "Ni mi všeč, ko je pripovedovalec iz ozadja dozdevno nad vsem drugim, v nekakšnem položaju vsepričujočega Boga (...). Zato sem se odločil, da bo zgodbo v tretji osebi pripovedoval točaj." Foto: LIFFe
Z delom igralske zasedbe filma Tranzit na svetovni premieri na berlinskem filmskem festivalu. Foto: Reuters
       Festivali po vsem svetu zelo radi predvajajo filme o npr. limonovcu v Gazi ali pa o tragični ljubezni med Palestinko in Izraelcem. Za take scenarije je lahko dobiti finančno podporo, ko so enkrat posneti, pa so zelo priročni za novinarje, ki jim ni treba pisati o samem filmu, ampak raje o problematiki, ki jo obravnavajo. Filma jim še videti ni treba.       
Christian Petzold
Na 62. berlinskem festivalu je drama Barbara 82012) Petzoldu prinesla srebrnega medveda za najboljšo režijo. Film je bil tistega leta tudi nemški kandidat za tujejezičnega oskarja, a se ni prebil v končni izbor. Kljub temu do danes ostaja Petzoldov največji finančni uspeh v mednarodnem merilu. Foto: Reuters
       Večina filmskih upodobitev Vzhodne Nemčije se mi zdi popolnoma zgrešena, tudi v estetskem pogledu. Tam so imeli barvni film, veste!       
Christian Petzold in Nina Hoss
Režiser je med drugim znan tudi po tem, da v svojih filmih redno sodeluje z igralko Nino Hoss. Trenutno sta si vzela "predah" drug od drugega, ki traja že štiri leta, a Petzold pravi, da bosta "pri pravem projektu" nekoč spet sodelovala. Foto: Reuters
       Ko so ljudje še živeli v NDR, so hoteli imeti zahodnjaške avtomobile, cigarete in parfume, pa tudi prednosti seksualne revolucije. Potem, ko so vse to dobili, jim je še vedno nekaj manjkalo. In to "nekaj" me kot režiserja zanima.       
Nini Hoss je srebrnega berlinskega medveda prinesla vloga v Petzoldovem celovečercu Yella (2007). Foto: Reuters
       Danes je za desničarje in konservativce podvig uničenja družbe težji, kot je bil pred 80 leti. Najbrž sem optimist preprosto zato, ker fašisti ne premorejo nobenega smeha, nobene ljubezni ali empatije. To jih bo na koncu pokopalo.       
V Ljubljani se je tokrat mudil prvič, in pravi, da ga fascinira razgibana zgodovina, o kateri priča zmes habsburške in socialistične arhitekture, ki si roke podaja s sodobnim urbanizmom. Foto: MMC RTV SLO
Christian Petzold se prek velikopoteznih, junaških - in praviloma ženskih - likov vrača k izvirom zgodovinskih travm svoje domovine in seveda tudi širše, travm cele Evrope. Foto: Reuters
V drami Phoenix režiser naslovnim motivom feniksa raziskuje, kaj je vstajanje iz pepela pomenilo v prvih kaotičnih povojnih mesecih leta 1945. Potem ko je nekako preživela pekel koncentracijskega taborišča, skuša kabaretna pevka Nelly na vsak način znova poiskati svoj izgubljeni zakonski raj. Foto: Liffe
Petzold je bil sicer rojen v Zahodni Nemčiji, a njegovi starši so tik pred tem prebežali iz NDR-a. Pravi, da je v NDR-u vedno čutil nekakšno domotožje, čeprav "ne ve, od kod je to občutje prišlo". v Barbari tako raziskuje prepleteni temi propadajočih sistemov in ljubezni. Foto: IMDb

Dodaj v

Christian Petzold: "Fašiste bo na koncu pokopalo to, da ne premorejo smeha in empatije"

Intervju z nemškim režiserjem Christianom Petzoldom
22. november 2018 ob 10:00
Ljubljana - MMC RTV SLO

Christian Petzold, režiser "razdeljene nemške zgodovine" ter "gonilna sila berlinske šole, ki je nemškemu filmu vrnila nekdanji glamur", kot se radi izražajo kuratorji filmskih retrospektiv, je bil brez dvoma največje gostujoče ime letošnjega ljubljanskega filmskega festivala.

Christian Petzold s svojim opusom na novo premišljuje in definira klasične filmske žanre, kot so melodrama, film noir, srhljivka in vohunska drama. Po navadi nam predstavi skrivnostnega posameznika v še bolj skrivnostih okoliščinah ter zgodbo zavije v svoj neposnemljiv, okleščen slog. "Klišeje zavrača enako odločno kot politično ortodoksnost," je o njem v New York Timesu zapisala slavna Manohla Dargis. "V isti sapi je regionalno specifičen in učenec vse svetovne kinematografije; naslanja se na najrazličnejša izročila in jih prilagaja svojim potrebam."

Nemška pisateljica Anna Seghers je v romanu Tranzit (1942) popisala usodo preživelega zapornika koncentracijskega taborišča, ki skuša prek okupirane Francije poiskati pot v severno Afriko. Petzold je pripoved, ki ima veliko skupnega s kultno Casablanco, po dolgoletni genezi vendarle priredil za veliko platno; film so zunaj tekmovalnega programa letos predvajali na berlinskem filmskem festivalu.

V Petzoldovi adaptaciji Georg (Franz Rogowski) po spletu okoliščin prevzame identiteto nedavno umrlega komunističnega pisatelja; z njegovimi papirji bi iz francoskega pristanišča rad pobegnil v Mehiko. Njegov preprosti načrt se zaplete, ko spozna in se počasi zaljubi v pokojnikovo ženo; vse globlje se začne zapletati v mrežo lažnih identitet in neuslišane ljubezni. Zgodba druge svetovne vojne, ki je brez kakršnih koli pojasnil postavljena v kontekst sodobnega Marseilla, jasno aludira na evropsko begunsko krizo in na vzpon neonacizma. Petzold je ustvaril napeto zmes kriminalke in melodrame, ki popolnoma na novo definira idejo "aktualnosti" v zgodovinski pripovedi.

Petzoldovo gostovanje v Ljubljani je bilo pod vprašajem do zadnjega trenutka – zato, priznava prostodušno, ker je hoje po festivalih že rahlo sit. "V zadnjih dveh letih je bilo že toliko retrospektiv mojega dela, da se počutim, kot da se sprehajam po pokopališču. Raje bi se ukvarjal z novimi projekti kot pa gledal nazaj." Na koncu ga je programskemu direktorju Liffa vendarle uspelo pregovoriti: "Simon (Popek, op. n.) je velik cineast in zna lepo govoriti o filmih, zato me je prepričal, da sem prišel v Slovenijo."

Ljubljanski festival je predvajal Petzoldove celovečerce Notranji mir (2000), Duhovi (2005), Yella (2007), Jerichow (2008), Barbara (2012), Phoenix (2014) in seveda Tranzit (2018), ki bo prišel tudi na redni slovenski kinematografski spored. Dobitnik berlinskega srebrnega medveda za najboljšo režijo – čast mu je leta 2012 prinesla drama Barbara o prebegu iz vzhodne v Zahodno Nemčijo – je med svojim čisto prvim obiskom Ljubljane v življenju prijazno privolil tudi v pogovor z MMC-jem.

Pravite, da se raje ne zadržujete pri filmih, ki so že za vami. Vseeno pa ste znani kot režiser, ki svoja dela zbira v tematske trilogije. Najbrž se morate kdaj ozreti na svoje dosedanje delo in z današnje perspektive oceniti, kaj je prestalo preizkus časa bolje in kaj morda malo slabše.
Moram reči, da je bila včeraj zame fantastična izkušnja, še enkrat pogledati prvi film, ki sem ga posnel za kinematografe, Notranji mir (Die innere Sicherheit). Iz restavracije sem na pogovor v Slovensko kinoteko prišel pol ure prezgodaj in tako sem si ogledal zadnje pol ure filma, ki sem ga posnel pred osemnajstimi leti. Presunilo me je, da sem v njem videl toliko stvari, s katerimi si dajem v mislih in domišljiji še vedno veliko opravka. Tema ljudi, ki so izpadli iz družbe in iz časa, pa bi se radi vanju vrnili, je bila prisotna že takrat.

Snemanje trilogij pa bi pojasnil takole: kadar pišem scenarij, nimam v mislih samo glavnih likov, ampak tudi stranske. Stranski liki so v filmih prepogosto samo zato, da ponudijo iztočnice glavnim. Sam pa bi rad ustvarjal filme, v katerih bi bil tudi vsak od stranskih likov vreden pozornosti, če bi bila zgodba pripovedovana z njihove perspektive. Ko se v filmu lotevam teme terorizma na Zahodu, obenem premišljujem, kaj se hkrati dogaja v Vzhodni Nemčiji – in tako nastajajo moje trilogije. Za naslednji film samo malce spremenim perspektivo in posnamem zgodbo, ki je v soseščini prejšnje. Prek trilogij lahko temeljiteje razmišljam o družbi in ne pripovedujem samo zgodb o samem sebi. Postaviti hočem celo mesto, ne pa samo enega muzeja.

Vaš najnovejši film, Tranzit, ima zelo zanimivo konceptualno premiso. Zgodbo iz druge svetovne vojne presadite naravnost v novodobni Marseille. V zgodovinskih dramah po navadi radi iščemo vzporednice s svojim lastnim okoljem in se sprašujemo, kako so teme relevantne za naš čas. Tranzit gre v tem še dlje in dobesedno izbriše kakršno koli odmaknjenost od druge svetovne vojne, na katero bi se lahko sklicevali. Ste imeli kakšen filmski za zgled pri takem pristopu?
Moj zadnji film pred Tranzitom je bil Phoenix (2014); v njem se med drugim pojavi tema beguncev, ki so morali iz Nemčije oditi v ZDA, Mehiko, Hongkong itd. Tisti, ki so se pozneje vrnili in pomagali pisati zakonodajo, so poskrbeli za zakone o azilu. Zaradi svoje zgodovinske krivde mora Nemčija sprejemati politične, verske in druge begunce z vsega sveta. A ko se je leta 1991 z vojno na Balkanu zgodila prva velika begunska kriza, so vsi hitro pozabili na te vrednote in pozivali h gradnji zidov. Štirideseta leta 20. stoletja in današnji čas drug drugemu služita kot nekakšen odmev, tesno sta povezana. Film sem hotel postaviti v to sobo odmevov.

Bi lahko rekli, da je vaš življenjski nazor, kot se pač zrcali v Tranzitu, črnogled? Konec koncev ugotavljate, da se ljudje v 70 letih od druge svetovne vojne nismo naučili ničesar o škodljivosti gradnje zidov. Ali pa je optimizem skrit v lepoti vezi, ki se tkejo med posamezniki, v skrbi in žrtvovanju za sočloveka?
Moram reči, da sem optimist. Ne vem, zakaj! (Smeh.) Ko sem prebral roman Transit Ane Seghers (literarna predloga za istoimenski film, op. n.), ki je postavljen v čas nacizma, sem razmišljal, da je danes več ljudi, ki iskreno načenjajo teme vojne, genocida, holokavsta … Danes je za desničarje in konservativce podvig uničenja družbe težji, kot je bil pred 80 leti. Najbrž sem optimist preprosto zato, ker fašisti ne premorejo nobenega smeha, nobene ljubezni ali empatije. To jih bo na koncu pokopalo.

Ali lahko filmska umetnost na uspešen način odpira aktualne družbenopolitične problematike migracij, begunstva, vzpona fašizma itd.? Seveda gre za pomembna vprašanja, o katerih je treba govoriti - a koliko je ekspliciten politični aganžma kompatibilen z umetniškostjo?
Takih filmov ne maram, ker film ni zgolj medij za podajanje sporočila. Ko smo se pripravljali na snemanje Tranzita, smo si z igralsko ekipo ogledali ogromno filmov, predvsem ameriške filme noir iz štiridesetih let prejšnjega stoletja – in to zato, ker smo gledali nemška dela! Pri teh projektih so sodelovali nemški snemalci in nemški režiserji, ki so v ZDA odšli kot begunci. To so v resnici zelo temačni, nihilistični, begunski filmi. Kar pa seveda ne pomeni, da se tematsko ukvarjajo s Hitlerjem ali nacizmom. Filmska umetnost je umetnost psihoanalitičnih nočnih mor.

Seveda pa filmski festivali po vsem svetu zelo radi predvajajo filme o npr. limonovcu v Gazi ali pa o tragični ljubezni med Palestinko in Izraelcem. Za take scenarije je lahko dobiti finančno podporo, ko so enkrat posneti, pa so zelo priročni za novinarje, ki jim ni treba pisati o samem filmu, ampak raje o problematiki, ki jo obravnavajo. Filma jim še videti ni treba.

Festivalski direktor Simon Popek je Tranzit na predstavitvi programa Liffa predstavil kot "vašo reinterpretacijo Casablance". Gre zgolj za površinsko podobnost med dvema zgodbama o nemiru v pristaniškem mestu med vojno ali pa ste zavestno stopali v dialog s klasiko Michaela Curtiza?
Casablanco sem imel v mislih že pri pisanju scenarija, saj sem bral zasebna pisma pisateljice Anne Seghers. V tridesetih je napisala roman Sedmi križ (Das siebte Kreuz), po katerem so v Hollywoodu posneli film s Spencerjem Tracyjem v glavni vlogi. Po tem uspehu je odpotovala v Ameriko in napisala roman Tranzit. Poslala ga je svojemu agentu, ki pa ji je odgovoril, da ga ne bodo ekranizirali, ker se ravnokar ukvarjajo z zelo podobnim projektom – in to je bil film Casablanca.

Sicer pa se mi zdi za kako festivalsko retrospektivo izjemno zanimiva tematika "pristaniških" filmov. V pristaniščih imaš na eni strani morje in na drugi kopno, imaš zelo pisano množico različnih ljudi, infrastrukturo, različne zgodbe in pesmi … Pristanišča se mi zdijo fascinantna lokacija. Fašisti so jih od nekdaj sovražili. Ronald Reagan se je v petdesetih na primer ostro boril proti pristaniškim sindikatom, ki so bili močni in zelo zavzeti za pravice delavcev. Pristanišča kot simbol, kot možnost svobode in boljšega sveta so navdahnila ogromno filmov, od Casablance in Imeti ali ne (To have and have not) pa do Kaurismäkijevega Le Havre in drugih.

V vaših zadnjih dveh filmih, Phoenixu in Tranzitu, je obravnavana tema lažne identitete. Posameznik se izdaja za nekoga drugega, nato pa se zaljubi. Vas fascinira ideja ljubezni, ki je zaradi teh okoliščin seveda obsojena na propad?
Kadar prebiram časopise, imam najraje rubriko "raznega", kratkih novičk, poročil o zločinih – tukaj se odvija film, ne pa v političnih debatah ali fejltonih! Enkrat sem v tej rubriki prebral, da je po tistem usodnem cunamiju pred petnajstimi leti v Indijskem oceanu ogromno ljudi poskušalo izginiti, se pretvarjati, da so umrli in začeti življenje na novo. Nov začetek. Kadar beremo kako zgodbo o možu, ki je šel samo v trafiko po cigarete in se nikoli več ni vrnil, se včasih izkaže, da je odšel v drugo mesto in si ustvaril novo identiteto. Pri tem je ironično, da si po navadi poustvarijo čisto podobne okoliščine: žena, dva otroka, služba, in tako dalje. Zares se torej ne moreš preobraziti, a že sama želja po spremembi je gonilna sila filmske umetnosti.

Vam ni treba ukrepati tako drastično, zamenjati identitete in zapustiti bližnjih. Delo pri filmu verjetno pomeni (začasen) pobeg v drug svet, rešitev spon vsakdanje rutine.
Moram priznati, da je to res fantastična služba. Postavimo si svoj kamp, približno dva meseca smo popolnoma skoncentirani na delo, vse skupaj je čudovita kolektivna izkušnja. Res pa je, da se je treba po snemanju vrniti v resnično življenje in da marsikdo takrat zdrsne v črno luknjo depresije. Mene seveda čaka še montažni studio, zato si proces podaljšam, za igralce pa je včasih težko. Oba protagonista Tranzita sta imela s tem velike težave.

Zdi se, da v vaših filmih ni veliko razlag in pojasnjevanja konteksta – gledalec se mora sam umestiti v zgodbo in si razjasniti, za kaj v njej gre. Je to posledica vaše zavestne odločitve, da na gledalca ne boste gledali zviška oz. podcenjujoče?
Pred nekaj leti sem si ogledal film Joachima Trierja Oslo, 31. avgusta – gre za popis zadnjih 24 ur v življenju človeka, ki bo naredil samomor. Tipa ne poznam, a ga spremljam in razumem, da je kompleksen lik, čeprav sam seveda ne pojasnjuje svojih misli in motivacij. Sovražim filme, v katerih mi skuša pripovedovalec vse razložiti – tudi kot gledalec moram biti soustvarjalec, in ne le uporabnik. Če bi naju zdajle kdo gledal od daleč, bi najbrž videl napravico na mizi in sam od sebe razumel, da gre za intervju. Ampak kdo je novinar: rdečelaso dekle ali drugi tip? Če hočeš kaj razumeti, moraš znati opazovati. John Wayne, na primer, je vedno kompleksen lik – vedno je na njem nekaj, kar poskuša skriti.

Film Tranzit ste posvetili svojemu dolgoletnemu prijatelju in sodelavcu Harunu Farockiju, ki je umrl še pred začetkom snemanja – a je bil prav on tisti, ki vam je pred leti predstavil literarno predlogo za ta film. Nekoč ste izjavili, da so vsi scenariji, ki sta jih napisala skupaj, na neki način izvirali iz Tranzita. Je bilo dokončno "soočenje" s tem besedilom za vas v tem pogledu zaključek, slovo od nekega poglavja v življenju?
Skupaj sva se odločila, da bova napisala scenarij za Tranzit, a sem ga na koncu napisal jaz, ker je bil on tako zaposlen. Mislim, da je bila izčrpanost velik del razloga za njegovo prezgodnjo smrt. Lotil se je neverjetnega podviga s študenti po vsem svetu; pod njegovim mentorstvom so snemali enominutne segmente za film o delu. V okviru projekta je skakal iz Argentine na Kitajsko, nato v Vietnam in tako dalje.

V tem obdobju sem napisal osnutek za Tranzit na dvajsetih straneh, takrat je šlo še za striktno zgodovinski film. Dal sem mu ga v branje in bil je navdušen. Nato pa je umrl. Takrat se mi je zdelo, da je to poglavje zaključeno in da filma sam nočem dokončati; dolgo sem bil preveč žalosten za kaj takega. Raje sem v Nemčiji posnel dve drugi kriminalki in se šele potem vrnil k osnutku. Pred očmi sem imel film The Long Goodbye, v katerem je Robert Altman zgodbo iz štiridesetih let prestavil v Hollywood tistega časa. Protagonist je stara duša, detektiv naravnost iz štiridesetih – s staromodnimi načeli in starim avtom. Nekega dne sem med jutranjo prho prišel na idejo, da bi svojo staro godbo prestavil v sodobni Marseille. Mislim, da bi se Harun ob tej ideji nasmejal. Včasih se grem na grob pogovarjat z njim in prepričan sem, da bi bil navdušen.

Vaši filmi so pogosto tesno povezani s književnostjo; ljubezen do knjig je v njih očitna. Je bila morda, preden ste odkrili filmsko umetnost, pisateljska kariera kdaj potencialna karierna pot za vas?
Nikoli. V majhnem mestu, kjer sem odraščal, se je zadnja kinodvorana zaprla, ko sem imel osem let. Knjižnica je bil edini kino, ki mi je ostal na razpolago – otrok pač potrebuje prostor, kjer ni staršev. V knjižnici med tretjo in šesto uro popoldne je bil moj prostor svobode, tam sem potoval v književnost tako, kot pozneje v filme. Eno in drugo je povezano.

Zakaj ste v novem filmu uporabili literarni prijem tretjeosebnega pripovedovalca, ki se v dogajanje včasih vključi prek nasnete naracije?
Glas, ki ga slišimo, ni glas kakega vsevednega pripovedovalca, ampak glas točaja v lokalu, kjer se protagonist zadržuje. Vedno govori v tretji osebi, torej je samo priča, opazovalec – ampak niti ne zanesljiv opazovalec. Velikokrat se zmoti ali kaj pove narobe. Predstavljajte si, da se napotite v muzej, ker si želite videti neko določeno sliko. Ko stojite pred njo, tretjeosebni pripovedovalec pojasni: "In takrat je spoznala, kako zelo si je želela videti to sliko." V tem trenutku ste hkrati prisotni in odsotni. Tranzit iz naslova filma ni samo prehod v prostoru, ampak tudi prehod v času. Hotel sem ustvariti prehod, predor med dvema časoma, v katerem se odvija cela zgodba.

Vaše dolgoletno, redno sodelovanje z igralko Nino Hoss je za marsikoga ena od glavnih asociacij na vaše filme. V Tranzitu ne nastopa, čeprav Paula Beer rahlo spominja nanjo. Zakaj ste se odločili, da pri tem filmu ne bosta delala skupaj?
Najina "ločitev" zdaj traja že štiri leta in v tem času sem posnel štiri filme. Mislim, da sva oba potrebovala odmor, ker je bila situacija preveč intenzivna. Nikoli ni dobro, če natančno veš, kaj bo v nekem trenutku naredila druga oseba; vedno potrebuješ kanec presenečenja. Tudi zanjo je bilo pomembno, da se otrese naziva "tista iz filmov Christiana Petzolda" in počne še kaj drugega. Verjamem, da bova še delala skupaj, ko bo kak projekt primeren. Ampak naslednji film bom posnel s Paulo Beer …. (Smeh.) Novinar francoskega časnika Liberation me je že vprašal, ali je Paula Beer nova Nina Hoss.

Kakšno je vaše mnenje o konceptu umetnikove "muze"? Je legitimen ali pa gre samo za reduktivno postavljanje ženske na piedestal?
Ko sem se mudil na festivalu v Baslu, sem se ustavil v tamkajšnji Kinoteki, ki je gostila retrospektivo filmov Clauda Chabrola. Objavljen je bil tudi izsek iz intervjuja, v katerem ga vprašajo, zakaj je snemal samo filme z ženskimi glavnimi junakinjami. Ker je položaj ženske toliko težji, je rekel. Ženska ne živi, ampak preživi. Mislim, da sva z Nino v najinih filmih pripovedovala tipično "moške" zgodbe, v katerih sva spremenila perspektivo. Zato ni moja muza, ampak kolegica.

Vaš opus se je pogosto dotikal upodobitev Zahoda in Vzhoda na primeru Nemčije. Zdi se, da zavestno spodjedate ustaljeno dihotomijo dobrega in slabega, sence in luči. Kritičarka Tina Poglajen v festivalskem katalogu v tem pogledu izpostavi film Yella, ki denarne mahinacije in kapitalistično stremenje Zahoda izrecno poveže z moralnim razkrojem.
Večina filmskih upodobitev Vzhodne Nemčije se mi zdi popolnoma zgrešena, tudi v estetskem pogledu. Tam so imeli barvni film, veste! Tarkovski je za svoje filme na primer uporabljal materiale iz V Nemčije. A seveda zdaj "naša", zmagovalna stran piše uradno zgodovino, kar je skrajno problematično. Italija je bila po drugi svetovni vojni popolnoma potolčena in poražena, ampak mladi filmarji – Fellini, Rosselini, Visconti, Calvi – so šli s svojimi kamerami na cesto na lov za zgodbami, prek katerih so lahko našli svojo lastno identiteto. NDR ni imel svojega ekvivalenta italijanskemu neorealizmu – in s tem primanjkljajem se skušam ukvarjati jaz.

Rodili ste se v Zahodni Nemčiji, staršem, ki so malo pred tem prebegnili z Vzhoda. Spomnim se, da je Pawel Pawlikowski pred nekaj meseci ob premieri svoje Hladne vojne pojasnjeval, kako zelo je življenje v izgnanstvu spremenilo njegovega očeta, ki se je iz glasnega in duhovitega človeka na Poljskem prelevil v tiho miš v tujini. Je izkušnja izgnanstva v Nemčiji, kjer ljudem ni bilo treba zamenjati jezika in narodnosti, res bistveno drugačna od tega?
To je prav posebno izgnanstvo, ko si tujec v deželi, kjer ljudje govorijo tvoj jezik, imajo podobno etnično pripadnost in kulturno ozadje. Vse je enako, ampak vseeno drugačno. Če si tujec, imaš še vedno identiteto, v tem primeru pa si prej duh. Identiteta tujca je seveda težka in samo predstavljam si lahko, kako težko je otroku gledati očetovsko avtoriteto, ki se v tujem okolju razkraja v nič. To se je v Nemčiji zgodilo številnim turškim priseljencem. Zame je bilo drugače: moji starši so govorili nemško, a sem imel občutek, da še sami ne verjamejo v svoj jezik, da se sicer obnašajo kot neokapitalisti srednjega razreda, a so v resnici duhovi. Ideja, da nisi zares del družbe in njenega življenja, je rahlo nadrealistična. Samo igraš, pretvarjaš se, da spadaš zraven.

Ko so ljudje še živeli v NDR-u, so hoteli imeti zahodnjaške avtomobile, cigarete in parfume, pa tudi prednosti seksualne revolucije. Potem, ko so vse to dobili, jim je še vedno nekaj manjkalo. In to "nekaj" me kot režiserja zanima.

Ana Jurc
Prijavi napako
Komentarji
ventoux
# 22.11.2018 ob 10:24
Zanimivo, danes pa bolj kot so na levi, manj se ljudje smejijo ...
lotmeržanec
# 22.11.2018 ob 11:28
Fašist je zelo teška beseda,ki jo levičarji uporabljajo za vse,ki se ne strinjajo z njimi!! Mislim,da v naši državi sploh ni fašistov ampak zgolj zavedni Slovenci,ki nam ni vseeno ali bodo naši vnuki živeli v demokraciji ali pa v šerjatu!! Zavedati se moramo,da demokracija in islam ne moreta sobivati zato nam ni vseeno pa tudi če nas "uničevalci Slovenije" kličejo fašisti!!
kingeston
# 22.11.2018 ob 11:08
nisem siguren če dojame današnjo situacijo, ko korporacije preko vlad vsiljujejo totalitaristično politično korektnost ter uničujejo razlike in pisanost planeta z uvajanjem enoumja in enokulturnosti, drugi pa se protu temu borijo tako da se zavzemajo za svoje navade in 'svoj narod'...

ampak od glasnika filmskega šovbiznisa kaj takega niti ni za pričakovati...
SF0100
# 22.11.2018 ob 11:30
Kaj bo pa pokopalo levičarje?

Jaz stavim, da se bodo sesuli na točki vsi enaki vsi enakopravni - razen, da so eni malo bolj enaki in malo bolj enakopravni t.i. #kaviarsocializem
sm0ve
# 22.11.2018 ob 11:36
Jaz se smejim temu članku.
hexen
# 22.11.2018 ob 10:51
Fašisti se smejijo, ampak samo takrat, ko ljudje trpijo.
navigator007
# 22.11.2018 ob 12:10
Tisti neprecenljivi trenutek, ko novinarju zaradi neznosne želje po uresničitvi lastne agende že v uvodniku uspe uničiti celoten članek.
biberkopf
# 22.11.2018 ob 12:21
v osnovi bo fašiste današnje dobe pokopala želja po ponovni uvedbi sovražnega govora in cenzure,ker želja današnjih fašistov je želja po obvladovanju množic preko represije na netu in pranja možganov na osnovi sovražnega govora,samo na žalost najhujši fašisti že dolgo niso več na desnici...
Sussudio
# 22.11.2018 ob 12:30
To velja ravno za trenutne "antifašiste". Sami sebe se premagajo ker ne premorejo smeha in empatije.

Sicer pa je že Churchill rekel da fašisti prihodnosti bodo takoimenovani antifašisti.
gjuro
# 22.11.2018 ob 12:29
Ko sem zasledil objavo/promocijo članka na TW, sem si rekel: "Ej, če pa pod to, že na prvi pogled goebbelsovsko propagando, ne bo podpisana Ana Jurc, danes ni četrtek!" .... In evo, četrtek je ;)
NOPCBS
# 22.11.2018 ob 12:03
gospod Genscher zunanji minister drzave, ki nas je druga (za Vatikanom) priznala, torej Nemcije, iste kot tale gospod,
je dejal: "Slovenija se 5 generacij ne bo normalna demokraticna drzava!"

In ja z njihovo dobro voljo je tudi Vzhodna DDR iz katere so ljudje bezali ce so mogli preko berlinskega zidu lahko postala del zdruzene Nemcije.
DDR je bila zelo totalitarna tvorba!

izbirate intervjuvance, ki predstavljajo le levo politicno stran, ki vse druge oznacijo za fasiste, ergo, vsi moramo biti levicarji, ce ne smo slabi
kako zelo pristranski je tale prisilni RTVSLO,

ocitno smo se vedno v enoumju,

lustracija zamujena, povrne se nobena
foxhunt
# 22.11.2018 ob 11:59
"Fašiste bo na koncu pokopalo to, da ne premorejo smeha in empatije"

in enako velja za komuniste in naciste.

Svoboda narodu.
čak mal noris
# 22.11.2018 ob 11:54
Malo agitpropa za dober dan pa ja ne more škoditi, mar ne?
Manjkajo še "filmske novosti" v stilu: "Drug Tito posetio prijateljsku, nesvrstanu Sri Lanku".
freestar
# 22.11.2018 ob 12:09
Se strinjam z Christianom Petzoldom. Fašiste bo na koncu pokopalo, tako črne kot rdeče. Če drugega ne jih bodo pa džihadisti in drugi "isti".
Janček
# 22.11.2018 ob 11:45
Ko so ljudje še živeli v NDR, so hoteli imeti zahodnjaške avtomobile, cigarete in parfume, pa tudi prednosti seksualne revolucije. Potem, ko so vse to dobili, jim je še vedno nekaj manjkalo. In to "nekaj" me kot režiserja zanima.

Manjkal jim je Stasi, ker so bili navajeni na življenje v večnem strahu.
tsinamuh0
# 22.11.2018 ob 11:18
Zakaj ta kvazi-umetnik stalno omenja cigarete kot nek normalen izdelek, daje ga med parfume in avtomobile, omenja neko zgodbo o možu, ki gre v trafiko po cigarete... babla (plačanec?)? Nevednežu se ne sanja, da ni bilo nikoli nobene razlike med zahodnjaškimi in vzhodnjaškimi izdelki... cigareta je najsmrtonosnejši izdelek v zgodovini človeške civilizacije!
Je pa res, da so bili dolga leta glavni sponzor festivala Liffe (in to se očitno še danes pozna, kajti naše umetnike in novinarje lahko očitno kupi kdorkoli), kajti v filmih se želja po tej svinjariji sploh zbudi, ker je sicer sploh ni!
Sussudio
# 22.11.2018 ob 12:40
sintaksa
drugače povedano rtvslo je bilo totalitarno trobilo komunistične partije v enopartijski diktaturi SFRJ in trudi se da bi danes ostalo na istem nivoju.
Če bi bili Nemci taki kot mi bi danes po nemški televiziji poslušali nacistično propagando, v nemških mestih bi gledal ulice in trge imenovane Adolfu Hitlerju, Josephu Goebbelsu... pa še njihove kipi in spomenike bi gledali
Zahvaljujoč se sodržavljanom kot sintaksa pa je Slovenija zahojena, zaostala in dokaj anti-demokratična država.
biberkopf
# 22.11.2018 ob 12:36
enoumje,pranje možganov,kaznovanje drugače mislečih in popolna kontrola nad posameznikom to je vse v domeni levih fašistov.....
Marekk
# 22.11.2018 ob 13:12
Danes že vsak kateri se ne strinja z Levico, vsak je nenadoma fašist, torej kje je meja??!?!
To kar levice delajo, prav to je vzpon kakšne koli desničarske stranke, smeri,...
Capitalism
# 22.11.2018 ob 12:34
“Fašiste bo na koncu pokopalo to, da ne premorejo smeha in empatije"

100% velja tudi za vse ostale socialiste (zlasti komuniste). Odnos do socloveka z drugacnim mnenjem je pri vseh vrstah socialistov podoben. Vzemite kot primer placane avtorje MMC portala in njihov odnos do ljudi s katerimi se ne strinjajo - ce bo Slovenija kdaj spet diktatura, bo cas za pobeg, ker nivo nestrpnosti do desnicarjev oz. konzervativcev meji na obsedenost.
hehet
# 22.11.2018 ob 12:34
Tip tako sproščeno uporablja izraz "fašist", da ga najdemo zraven konzervativcev, pa desničarjev in celo Ronalda Reagana. Levica je že zdavnaj izgubila smisel za humor, obsedeno lovi fašiste kot čarovnice in nima nobene empatije za evropski, heteroseksualni del delavskega razreda.
gjuro
# 22.11.2018 ob 12:31
Re: sintaksa

"Jaz sem zaveden Slovenec, pa ne strašim ljudi pred "šeriatom", niti mene samega ni strah."

NO, JA...MOGOČE TE PA ŠE BO STRAH ;)
Ko se namnožijo do neobladvljive mere: njih bo 10, ti pa eden ;)
En sam.
rancid
# 22.11.2018 ob 12:06
Počutim se tujca, ko berem komentarje. Večina sploh ni prebrala ničesar razen naslova, preostali pa verjetno niso nikoli videli njegovega filma. Ampak seveda vsak ima lahko mnenje o vsem. Komentarji na rtv slo so že dolgo gnojišče misli.

Par popravkov: to ni članek ampak intervju, glasnik filmskega šovbiznisa (poglej si raje kak njegov film), kvazi umetnik (poglej si raje kak njegov film).
Bivši uporabnik
# 22.11.2018 ob 10:46
A bo naredil tudi film o tem, zakaj Nemčija ne poravna vojne škode do evropskih držav, ki jim je v dveh velikih vojnah škodovala? Mogoče bo to prineslo nasmeh na obraze njihovih žrtev?
Ribiič
# 22.11.2018 ob 13:55
Zanimivo da MMC ni uspel sproducirati niti najamnjše notice o Petersonovem predavanju v nedeljo, ko gre za levičarje, pa evo, takoj celostanski prispevek. Bravo MMC - po skrjanosti vam tudi Nova 24 ne seže do kolen. Cenzorju pa želim lep dan.
krosnjar
# 22.11.2018 ob 13:01
Kolikor poznam ljudi je 90% fašistov v Sloveniji. Ostalo so volilci Levice....
Sussudio
# 22.11.2018 ob 12:32
hexen
pri nas se komunisti smejijo ko drugi trpijo. Glej samo koliko ljudi si drzne govoriti da je pobivanje drugače mislečih užitek, zgodovinsko pravilno in kako bi bilo danes treba dokončati delo ki ga partizani niso...
mattyy
# 22.11.2018 ob 12:12
Eni so res obstali v letu 40, ko še danes sanjajo fašiste pa ne vem koga vse.
KLIPAN
# 22.11.2018 ob 12:06
Bereš komentarje in ti je v sekundi jasno, da desni dobrega neodvisnega filma še v življenju niso videli.
Rambo in Terminator pač nista neodvisna filma.
Jaz tudi ne komentiram novih avtov, če o njih nimam pojma.
Je pa zanimivo, kako so ljudje, ki še begunca v živo sploh videli niso, nastrojeni proti njim. In to v državi, ki je po merilih desnih "levičarsko komunistična" in bi po desni logiki morala imeti vse polno beguncev. Dejansko pa jih ima najmanj od vseh držav EUja in edina v zahodni Evropi nima mošeje?
Na teh dejstvih se vidi kako brezvezno fašistično propagando zganjajo naši desničarji.
Lupo
# 22.11.2018 ob 14:37
Fašiste bo na koncu pokopalo to, da ne premorejo smeha in empatije

???

Fašizem je že 75 let mrtev.
iztok zaloznik
# 22.11.2018 ob 14:17
Mislim da me ne bo pokopalo domoljubje in prav tako nisem fašist, če sem proti Marakeškemu sporazumu.
thunderbolt P-47
# 22.11.2018 ob 13:42
Ljudje, zakaj ne preberete članka do konca?

Komentirate, pa sploh nimate pojma!

Naslov je provokativen, vendar le za instant forumske "mislece", ki morajo pod vsak članek (recimo raje naslov, ker drugega ne berejo), povedati svoje "globokoumne" misli.
ni maitre
# 22.11.2018 ob 13:03
Očitno ima na mmc 2/3 komentatorjev hude težave z razumevanjem teksta, ki je daljši od 3 vrstic!
ateistek
# 22.11.2018 ob 14:13
@lotmeržanec

Mislim,da v naši državi sploh ni fašistov ampak zgolj zavedni Slovenci,ki nam ni vseeno ali bodo naši vnuki živeli v demokraciji ali pa v šerjatu!!

Tvoj problem je, da na osnovi svojega negativnega mnenje do islama per se misliš, da znaš napovedati prihodnost kot kaka baba Vanga oz. misliš, da mora odražati tvoje mnenje. Od kje ti ideja, da bo Evropa v šeriatu? Torej, od kje ti ideja, da bo pol milijarde Evropejcev dopustilo, da se bo kaj takega sploh zgodilo? Tako njen desni kot levi pol. Gre le za otročje, popolnoma posplošeno, idiotsko, brankogrimsoidno mnenje, ki ga ne diktira razum ampak strah pred tujim oz. drugače rečeno, ksenofobija.

Ideja nekega Evropejca ne bi smela biti niti demokracija, ki jo imamo sedaj, še manj pa šeriat ampak neposredna demokracija, utemeljena na socialnem omrežju zainteresiranih državljanov, ki bi preko nje vodili državo, stroka pa bi jim pisala zakone. Vsi samo silite v preteklost, sploh pa ti s svojo ideološko ksenofobijo. Enostavno je ob takem hitrem napredku prav neumno misliti, da se bomo vrnili nazaj. Tudi vidik hitrega razvoja, ki smo mu priča zadnjih par desetletij je potrebno nujno dati v to formulo, Ne glede na naš konservatizem oz. prirojeno črnoglednost.
sintaksa
# 22.11.2018 ob 12:35
RTVSlo je naslednik nacionalne televizije v državi, ki je bila ustanovljena kot zmagovalka v vojni nad fašisti - in njihovimi oprodami. Potemtakem je logično, da sledi svojemu izvornemu poslanstvu in ideji. Svet brez fašistov. Brez nacistov. Brez izdajalcev.
tsinamuh0
# 22.11.2018 ob 13:22
Človek na veliko pridiga o neoliberalizmu, o fašistih, o vzhodu in zahodu... pravi znalac.
Hkrati pa ne vidi bruna v svojem očesu, v okvirjenih primerih - te je seveda izbrala Ana Jurc, oz. kar skriti glavni sponzor Liffe - brezsramno normalizira cigarete, ki ubijejo vsak dan 10 Slovenk in Slovencev. Skratka, kratkovidno podpira najbolj ogaben eksces turbo-neoliberalizma, prodajo trdih drog otrokom in mladostnikom, ki jih vodi v vseživljenjsko zasvojenost, bolezen in prezgodnjo smrt, vse za krvavi dobiček peščice.
Skratka, podpira najbolj umazan model ekonomije.
Morda ne šteka, ali pa mu kdo plačuje za to, npr. zdaj skriti nekoč pa glavni spoznor festivala Liffe?
Hmmmmmm....
Da ne govorimo o umetniški plati, najbrž so tudi filmi ''primerno'' komercialni... kakšnemu B. Tarru, Tarkovskemu, itd. ne seže niti do gležnjev!
komsomolec
# 22.11.2018 ob 13:08
hehe, to ja, to. fašisti nimajo pojma kaj je to kultura in umetnost.
njihova baza so omejeni malomeščani, psihopati in lumpenproletarski primitivci. umetnosti ne razumejo, zanje so dovolj kmetavzarske veselice ali balkanski turbo folk.
kiliboy
# 22.11.2018 ob 18:46
S praznim želodcem se je težko smejati. Pa naj gre za leve ali desne.
ŽIVLJENJE JE LEPO je čudovit film, žal pa ima tragičen konec. Od takrat se svet ni tako zelo veliko spremenil, še danes marsikdo podpira taborišča za vse tiste, ki niso kot oni. Fašizem je žal še kako živ, samo v drugi preobleki je.
berniemax
# 22.11.2018 ob 16:22
Fašizem oz. njegova ideja je še kako živa. Podalpski desnosučneži ste hvaležna sorta za novo gojenje te groze.
robantus
# 22.11.2018 ob 13:08
Ne vem kdo ne premore smeha na račun vseh. Takoj je nekdo užaljen.
Hrk hrk
# 25.11.2018 ob 21:18
Zakaj nihče noče priznati,da je fašist?
Hrk hrk
# 25.11.2018 ob 21:17
Zakaj se fašisti sramujejo svoje oznake?
Ljubinica
# 24.11.2018 ob 17:10
https://www.delo.si/novice/slovenija/vse-bolj-prevladuje-poenostavljen-spopad-med-dobrim-in-zlim-116391.html
Da se malo stvari uravnotežijo :)
GoodFella
# 24.11.2018 ob 08:15
Po kriterijih Levice in njenih podpornikov je fašist itak vsak, ki se ne strinja z vsako od njihovih nebuloz. Glede na takšno lahkotno črno-belo označevanje ljudi za fašiste je njihovo kategoriziranje povsem zgrešeno, nepomembno in res nikogar ne bi smelo ganiti. Če že, ta njihov terminološki militarizem samo še bolj utrjuje drugačemislečo stran.
Prebujanje
# 23.11.2018 ob 10:29
Vidim ,da velika večina komentatorjev je ali boot profil, ali plačan iz kakega Orbanovega urada, ali pa preprosto nimajo pojma o zgodovini in družbi. To zadnje še bolj. Obenem kakega filmskega festivala še od blizu niso videli.

Nekdo je omenil Goeblesa v povezavi z levičarji. To kar recimo tukaj pisarite je ravno njegova doktrina_ drugega obtoži za stvari, ki jih počneš ti.

Malo se zamislite no.
Robiland
# 22.11.2018 ob 12:39
pelji
sintaksa
# 22.11.2018 ob 12:37
gjuro. bom vsaj svoje življenje preživel kot nasmejan in ne v strahu. Ti pa živiš v mirnem času - v strahu. Moje sožalje.
Kazalo