Izbor kultura
(4)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.0 od 16 glasov Ocenite to novico!
Damjan Prelovšek
Damjan Prelovšek ob prejemu nagrade Izidorja Cankarja, 21. aprila 2017 v Moderni galeriji. Foto: Matija Pavlovec
Z izdajo monografije Damjana Prelovšla Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU zaključuje Plečnikovo leto. Foto: ZRC SAZU
       Rojen sem v hiši, ki jo je preuredil Plečnik. Ne morem si predstavljati, da bi živel kje drugje! Ko enkrat človek spozna, s kakšnim posluhom za lepo je vse nastalo, stanovanje vzljubi. Koliko ljudi, ki se gnetejo v uniformiranih blokih, nima te sreče in niti ne ve, da je bivanje v takem domu poseben privilegij.       
Plečnik
Praga, Praški grad, Tretje dvorišče. Foto: D. Prelovšek
Dunaj, cerkev sv. Duha.
Dunaj, Cerkev Sv. Duha Foto: D. Prelovšek
       Plečnik je bil pogosto pred svojim časom. Spomnimo samo na njegovo železobetonsko dunajsko Cerkev Sv. Duha ali pa na funkcionalistično klančino v zvoniku praške cerkve. Takih in podobnih primerov bi našli še veliko prav tam, kjer bi jih najmanj pričakovali. Na področju sakralne umetnosti sodi s svojim zavzemanjem za izčiščenje balasta, ki se je skozi stoletja nabiralo v katoliških cerkvah, prav med pionirje dvajsetega stoletja.       
Dunaj, Zacherlova hiša.
Dunaj, Zacherlova hiša Foto: D. Prelovšek
Ljubljana, Narodna in univerzitetna knjiżnica
Ljubljana, Narodna in univerzitetna knjiżnica Foto: D. Prelovšek
Ljubljana, notranjost cerkve na Barju.
Ljubljana, notranjost cerkve na Barju Foto: D. Prelovšek
       Plečnik je visoka šola arhitekturne umetnosti, skozi katero bodo morale tudi prihodnje generacije, če bodo hotele najti svojemu času primeren izraz. Drugače rečeno, Plečnikova arhitektura je izrazito večplastna in nam še vedno lahko pove veliko novega.       
Praga, Praški grad, Impluvij
Praga, Praški grad, Impluvij. Foto: D. Prelovšek
Praga, Praški grad, Beli stolp.
Praga, Praški grad, Beli stolp. Foto: D. Prelovšek
       Vsekakor bo treba spet čakati na ugoden trenutek, ki smo ga, kot rečeno, v letu 2016 zamudili po svoji krivdi. Veliko laže bi šlo, če bi strokovne dokumente pripravljali tisti, ki o Plečniku nekaj vedo, ne pa brezimni uradniki. Sploh pa je za tako imenovano Plečnikovo leto značilno, da so bile vse naloge zaupane amaterjem in ne nam, ki se resno ukvarjamo s preučevanjem njegovega dela.       
Jaslice za Freyerjevo Lectarijo v Ljubljani.
Jaslice za Freyerjevo lectarijo v Ljubljani. Foto: D. Prelovšek
VIDEO
Nova monografija o Jožetu...

Dodaj v

"Plečnikova umetnost je nadčasovna in zelo aktualna v današnjem času zmed in stranpoti"

Pogovor z Damjanom Prelovškom ob izidu nove monografije
28. december 2017 ob 11:45
Ljubljana - MMC RTV SLO

Leto, v katerem smo se spominjali dveh obletnic, vezanih na življenje arhitekta Jožeta Plečnika, se poslavlja tudi z izidom nove monografije Damjana Prelovška.

Knjigo Jože Plečnik : arhitektura večnosti : teme, metamorfoze, ideje je izdal Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU, s čimer so počastili sedemdesetletnico ustanovitve Sekcije za zgodovino umetnosti, predhodnice današnjega inštituta, in Plečnikovo leto.

Gre za razširjeno in posodobljeno različico Prelovškove monografije Josef Plečnik (1872–1957), Architectura perennis, ki je izšla v Avstriji in nato še v več državah, delo pa je sedaj prvič na voljo tudi v slovenskem jeziku. Dr. Damjan Prelovšek je bil predstojnik Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU, slovenski veleposlanik v Pragi in generalni direktor direktorata za kulturno dediščino na Ministrstvu za kulturo. Na vseh teh funkcijah se je srečeval (tudi) s Plečnikovim arhitekturnim opusom in našim odnosom do njegove dediščine. Letos spomladi mu je Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo podelilo nagrado Izidorja Cankarja za izjemen prispevek na področju raziskovanja slovenske arhitekture, zlasti pa arhitekture Jožeta Plečnika. S Plečnikom se strokovno ukvarja že več kot pol stoletja, knjiga pa predstavlja temeljno referenčno delo za raziskovanje življenja in dela našega največjega arhitekta. O novi izdaji, družinski povezavi s Plečnikom, študiju njegovega opusa ter našem odnosu do arhitektove dediščine smo se ob koncu jubilejnega Plečnikovega leta pogovarjali z njenim avtorjem.

Dr. Prelovšek, kakšna je bila geneza knjige, zakaj smo jo Slovenci dobili šele sedaj?
Gre za knjigo, ki je bila napisana že v začetku devetdesetih let in je prvič izšla pri avstrijski založbi Residenz-Verlag. Njena predhodnica je bila moja monografija o Plečnikovem dunajskem času, izdana leta 1979. Tedaj je bila uvrščena med najlepše knjige in je kmalu nato doživela nekoliko dopolnjen ponatis. Slovenska matica je ni hotela sprejeti v svoj program, čeprav je bilo besedilo napisano slovensko. Rekli so mi, da bi bilo to predrago. Plečnikovega dunajskega opusa sem se lotil, ker je takrat veljalo, da je Plečnik zanimiv le s svojim mladostnim delom, pozneje v Pragi in Ljubljani pa ne več. Prijatelj arhitekt Boris Podrecca me je opogumil, da sem nadaljeval z raziskovanjem tudi tega časa Plečnikovega ustvarjanja. Pričujočo monografijo sem postopoma popravljal, kakor se mi je po žametni revoluciji odpiral arhiv praškega gradu. Nato so jo ponatisnili še Angleži pri Yale University Press, kjer je bila ob izidu 1997 uvrščena med najboljša znanstvena dela s področja arhitekturne zgodovine. Pozneje je izšla še v češkem in italijanskem jeziku (v Italiji pri založbi Electa Mondadori). Za vse te izdaje se moram zahvaliti le Avstrijcem, ki so knjigo ponujali tudi tujim založnikom. Pri nas zanjo ni bilo nikakršnega zanimanja in šele letos, ob praznovanju sedemdesetletnice Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta pri ZRC SAZU, so me moji nekdanji sodelavci počastili s slovensko izdajo. To je moje prvo daljše znanstveno delo o Plečniku, ki je lahko izšlo v Sloveniji. Težava je v tem, da pri nas nimajo radi nikogar, ki o neki stvari več ve od drugih. Knjige se zato piše brez avtentičnega poznavanja nemških in čeških arhivskih virov. Kjer ni znanja, deluje domišljija, bi lahko rekel za prenekatero nedavno knjižno izdajo o Plečniku. Ker tudi založniki zadevi niso dorastli in se požvižgajo na resne recenzije, je izbira avtorjev temu primerna.

Besedilo ste za novo izdajo revidirali, kakšne spremembe so narekovale te popravke, za vas vemo, da ste izjemno natančen avtor?
Po padcu berlinskega zidu in žametni revoluciji na Češkoslovaškem sem si lahko natančneje ogledal tudi notranjost praškega gradu. Priprave na Plečnikovo razstavo leta 1996 so mi omogočile, da sem skoraj pol leta, s presledki, preučeval gradivo o Plečnikovem delu za predsednika Masaryka. To je bil glavni prispevek k omenjenim tujejezičnim izdajam knjige. Ker je bilo med tem tudi drugod veliko napisanega o Plečniku (Tomaš Valena, Jörg Stabenow in letos še Bruce R. Berglund) sem to upošteval pri najnovejši izdaji. Marsikaj je izšlo tudi pri nas, vendar bi bilo predolgo naštevati vse relevantne članke in monografske izdaje, ki so tako ali drugače zajete v knjigi. Bralec bo zato seznanjen z zadnjimi izsledki pri preučevanju Plečnikovega dela.

Naslov monografije se zdi večplasten, kaj ste želeli z njim povzeti?
Naslov knjige je slovenski prevod Steletove Architecture perennis, podnaslov Teme, metamorfoze, ideje pa sledi Semperjevi teoriji o oblačenju, ki ji je arhitekt ostal zvest do konca življenja. Arhitektura ničesar ne izumlja, njena naloga je le prevrednotenje obstoječega, pravi Gottfried Semper. Skozi zgodovino se je razvijala s pomočjo metamorfoz in prehajanja iz gradiva v gradivo. Plečnik se je loteval klasičnih tem arhitekture in jih obravnaval z veliko ustvarjalno domiselnostjo. Njegova umetnost je nadčasovna in kot taka spet zelo aktualna v današnjem času zmed in stranpoti.

Kako torej slogovno umestiti delo arhitekta Plečnika, ali lahko rečemo, da je obenem klasičen in moderen?
Plečnik je bil pogosto pred svojim časom. Spomnimo samo na njegovo železobetonsko dunajsko Cerkev Sv. Duha ali pa na funkcionalistično klančino v zvoniku praške cerkve. Takih in podobnih primerov bi našli še veliko prav tam, kjer bi jih najmanj pričakovali. Na področju sakralne umetnosti sodi s svojim zavzemanjem za izčiščenje balasta, ki se je skozi stoletja nabiralo v katoliških cerkvah, prav med pionirje dvajsetega stoletja. Z oznakami klasičen ali moderen si ne moremo veliko pomagati, primerneje bi bilo, če bi se raje vprašali, s čim vse je obogatil sodobno arhitekturo. Gre za vračanje k temeljnim in v času funkcionalizma prezrtim nalogam arhitekturnega ustvarjanja, ki jih je znal genialno prevajati v sodobnost. Njegova oblikovna govorica pri tem ni odločilna, pač pa način kako graditi monumentalno ob hkratnem ohranjanju človeškega merila. Koliko novega življenja je znal vdihniti samo klasičnemu stebru in v kakšnih kombinacijah ga je uporabljal! Plečnik je visoka šola arhitekturne umetnosti, skozi katero bodo morale tudi prihodnje generacije, če bodo hotele najti svojemu času primeren izraz. Drugače rečeno, Plečnikova arhitektura je izrazito večplastna in nam še vedno lahko pove veliko novega.

Znano je, da ste najbolj razgledan in poglobljen strokovnjak za Plečnika, morda pa je manj znano, da knjige o njem opremite tudi z odličnimi lastnimi fotografijami. Kako vidite arhitektovo delo skozi fotografski objektiv?
Dandanes, ko ljudje malo berejo in več gledajo slike, so fotografije zelo pomemben del vsake knjige o arhitekturi. Če si navezan na tujega fotografa, nikoli ne moreš pokazati tega, kar se ti zdi posebej pomembno za razumevanje umetnika. Fotografiranje je svojevrstno ustvarjalno delo, enako kot pisanje besedila, pri katerem s svojim znanjem in občutkom določaš poudarke. Poleg drage profesionalne opreme je potrebno tudi precej tehničnega znanja in zlasti smisla za kompozicijo. Arhitekturo je treba skozi vse leto spremljati, da ujameš optimalno osvetlitev. Skratka, vedeti moraš, kdaj in ob kateri uri se sonce najbolje sprehodi po fasadi določene stavbe. Če je tedaj pred njo parkiran tovornjak ali pa pred njo stoji kaka druga ovira oziroma stavbo obdajajo zidarski odri, seveda ne bo nič s posnetkom. Enako, če je stavba pod snegom. Poskusiti moraš spet čez leto dni v upanju, da se ti bo takrat posrečilo. Velikokrat je treba stvari fotografirati skozi okno sosednje stavbe, za kar potrebuješ dovoljenje stanovalcev, ki pogosto temu niso naklonjeni. Ko se domeniš seveda ni nobenega zagotovila, da bo tedaj tudi lepo vreme … Posebno poglavje predstavlja fotografiranje interjerjev praškega gradu, ker gre za prostore predsednika republike, kjer je nujno posebno dovoljenje. Tega navadnim smrtnikom danes več ne dajejo. Določeni posnetki vrtov na južni strani gradu so mogoči, le poleti in to zgodaj zjutraj, predno jih odprejo obiskovalcem. Veliko stvari pa se sploh ne da več posneti, ker so se med tem že temeljito spremenile (na primer tržnice z novim Mesarskim mostom, dvorišča na praškem gradu so vedno polna obiskovalcev, da njihovega tlaka skoraj ni videti …).

Kakšna pa je bila geneza "odkrivanja" arhitekta Plečnika pred desetletji in posledično oblikovanja strokovnega in javnega odnosa do njegovega arhitekturnega opusa?
O Plečniku se dobrih deset let po smrti ni več pisalo, profesor Nace Šumi mi je celo zatrjeval, da je njegova slava za vedno minila. Prvi se je nanj spomnil arhitekt Boris Podrecca z razstavo na Dunaju. Kmalu nato, leta 1968 je sledila razstava v Narodni galeriji, katere pobudnik je bil Lojze Gostiša. Imel je srečo, da je ujel kratek čas praške pomladi, ko je bil arhiv praškega gradu odprt raziskovalcem, predno so ga vse do padca berlinskega zidu za javnost spet zaprli. Istočasno je svojo monografijo v Italiji objavil Marko Pozzetto. V znanstveni literaturi pomeni velik korak naprej Steletova knjiga o Plečnikovem potovanju po Italiji in Franciji. Sem prištevam tudi svoje že omenjeno delo o Plečnikovem dunajskem času nekaj let pozneje. Nov velik impulz je predstavljala zelo obiskana razstava v Centru Georges Pompidou v Parizu leta 1986, katere pobudnika sta bila Boris Podrecca in François Burghardt. Z njo je naš Plečnik prodrl v evropsko zavest. Prihodnje leto je bila na ogled tudi pri nas, nato pa je bolj ali manj okrnjena potovala še po nekaterih evropskih razstaviščih. Novo spodbudo za študij Plečnikovega dela je prinesla deset let poznejša razstava na Praškem gradu (1996), kar je bila hkrati priložnost za temeljit študij grajskega arhiva. Ob tej priložnosti je izšel obsežen katalog s tehtnimi prispevki poznavalcev Plečnikove arhitekture, bogato ilustriran z arhivskim slikovnim gradivom. Obe omenjeni razstavi sta spodbudili pisanje o Plečniku. Med vidnejšimi dosežki omenjam tri vodnike po njegovi arhitekturi, ki sem jih napisal skupaj z Andrejem Hrauskym in Janezom Koželjem. Lani smo na Dunaju izdali obsežno monografijo o Plečnikovi Zacherlovi hiši, brez katere ni mogoče razumeti niti večine arhitektovih poznejših del. Veliko je o Plečniku pisal tudi Peter Krečič. Med profilirane avtorje sodita zlasti Tomaš Valena in njegov nekdanji učenec Jörg Stabenow. Sledile so različne razstave o našem arhitektu, med večjimi so bile krakowska (2006), bruseljska (2008) in budimpeštanska (2015).

Nekako se mi zdi, da prevladuje splošno mnenje, da Plečnika poznamo in cenimo, a je v resnici naše zavedanje o arhitektu in njegovem delu zelo ozko in premalo poglobljeno …
Danes je literatura o Plečniku narasla skoraj do nepreglednosti, čeprav se mnogim avtorjem pozna, da so svoja dela pisali brez podrobnejšega poznavanja arhivskega gradiva. Izmed obsežne arhitektove korespondence so poleg Steletove objave pisem iz Italije dočakala kritično izdajo še pisma Janu Kotěri, Alexandru Titlu in Emiliji Fon. Vse drugo še čaka na nekoga, ki bi se bil pripravljen tega lotiti. Brez temeljnih izdaj Plečnikovega dopisovanja s hčerko predsednika Masaryka Alice, Ottom Rothmayerjem, Josom Markušićem in pa zlasti z domačimi bo vse nadaljnje umovanje o Plečniku ostalo le na pol poti. Prav tako na objavo čakajo tudi zapiski Plečnikovih učencev, zbranih v Ognjišču akademikov arhitektov. Vseeno pa imamo opravka z dejstvom, da kljub vsesplošnemu govorjenju o Plečniku pri nas v resnici o njem zelo malo vemo. To se kaže tudi v pomanjkljivi skrbi za ohranjanje njegovih del. Bežigrajski stadion je poučen primer tega, ko tudi z uvrstitvijo med kulturne spomenike državnega pomena ni varen pred špekulacijami zasebnih interesov. Enako se godi na primer paviljonu Jožamurka v Begunjah, kjer spomeniško varstvo nemo opazuje prepire o lastništvu med kranjsko in radovljiško občino, in čaka, da se bo zaradi drsenja terena kmalu vse skupaj podrlo.

Kakšno je življenje v Plečnikovi vili - prebivalcu bloka kakšne ljubljanske soseske je to nekaj popolnoma nedojemljivega?
Rojen sem v hiši, ki jo je preuredil Plečnik. Ne morem si predstavljati, da bi živel kje drugje! Ko enkrat človek spozna, s kakšnim posluhom za lepo je vse nastalo, stanovanje vzljubi. Koliko ljudi, ki se gnetejo v uniformiranih blokih, nima te sreče in niti ne ve, da je bivanje v takem domu poseben privilegij. Seveda človek ne more več ničesar spremeniti, ker je vse že popolno. To bi morda koga celo motilo, vendar ima v zameno okolje, ki ga dnevno bogati z lepim in mu je hkrati neizpodbiten vir navdiha za ustvarjalno delo. Tako Plečnikovo stanovanje je imel nekoč le češkoslovaški predsednik na praškem gradu.

Vemo, da je bil vaš stari oče Matko Prelovšek kot načelnik mestne gradbene uprave skorajda "boter" tega, kar danes poimenujemo Plečnikova Ljubljana. Lahko poveste kaj več o tem?
Moj stari oče Matko Prelovšek je gradbeništvo študiral na Dunaju in se je morda že tedaj vsaj bežno kdaj srečal s Plečnikom. V letu prve svetovne vojne je postal vodja gradbenega oddelka ljubljanske mestne občine. Na tem položaju je Plečniku omogočal nemoteno urejanje mesta, saj je na svoja pleča prevzel vsa nasprotovanja arhitektovih kritikov. V tistem času so se velike zamisli rojevale zelo neformalno, pogosto ob kozarcu vina na hodniku gostilne Pri kolovratu, kjer je Plečnik skupaj z njim in umetnostnim zgodovinarjem Francetom Steletom razgrinjal svoje vizije prihodnje slovenske prestolnice. Vsi trije poštenjaki, zagreti za razvoj Ljubljane, so do konca ostali tudi zvesti prijatelji. Plečnik sprva Steletu ni zaupal, ker se je šolal na Dunaju pri generaciji, ki ni imela več posluha za Semperja in njegovo filozofijo. Zato se je sprva več obračal na Izidorja Cankarja, vendar je po njegovem izstopu iz Katoliške cerkve spremenil mnenje, zlasti ker se je Stelè medtem razvil v največjega poznavalca slovenske umetnosti. Ko je Stelè prevzel uredništvo Doma in sveta, so bralci lahko tekoče spremljali Plečnikovo delo. Plečnik se z mojim dedom ni tikal, kar pa ni pomenilo, da bi si ne bila človeško blizu. Vikanje je bilo Plečniku v načelu višja oblika spoštovanja od tikanja. Zanimivo je, da ne Plečnik ne moj ded v mestu, za katerega sta z vsem srcem živela in mu dala vse svoje znanje, nimata po sebi imenovane nobene ulice. Plečnik se je moral zadovoljiti le z dvoriščem nekdanje uršulinske gimnazije, ki so ga ob pariški razstavi poimenovali po njem.

Ta družinska povezava vas je gotovo zaznamovala in usmerila vaše nadaljnje življenje?
Za študij umetnostne zgodovine sem se odločil prav zaradi Plečnikove umetnosti, ki me je obdajala že od ranega otroštva. Nikakor si nisem mogel predstavljati, da je Plečnikovo delo tako pomembno. V času funkcionalistične estetike se je zdelo vse, kar ni bilo gladko in je bilo povrh vsega še okrašeno, za zdavnaj preživeto. Pohištvo, ki ni bilo iz upognjenega lesa, pač pa rezano, je veljalo za malovredno. Stanovanje me je zaznamovalo za vse življenje in sem tudi zaradi tega skušal priti Plečnikovi umetnosti do dna. Danes, ko pri sebi gostim arhitekte z vsega sveta, vidim, da se je ta odločitev izplačala.

Omenjate Franceta Steleta, ki je bil naš prvi profesionalni konservator. Zanimivo se mi zdi, da je naloga spomeniškovarstvenikov ohranjanje urbanističnih celot in posameznih arhitektur skupaj z njihovo vedutno pojavnostjo, v Ljubljani pa je Stelè "dopustil" številne Plečnikove realizacije, ki so bistveno posegle v videz in organizem mesta. Je bil v tem primeru Stele na neki način vizionarski?
Stelè je bil v tem pogledu resnično vizionar, saj se je zavedal, da Plečnikovi posegi bogatijo mesto in so dolgoročno pomembnejši od strogega ohranjanja zatečenega stanja. Doktrino spomeniškega varstva je v tem primeru podredil višji kakovosti genialnega arhitekta. To je storil z vso odgovornostjo do svojih zanamcev.

Ob koncu intervjuja še o koncu Plečnikovega leta. Kako smo praznovali in kaj bo ostalo od tega jubileja?
Leto 2017 je bilo razglašeno za Plečnikovo, saj se ujema s spominom na njegovo rojstvo in smrt (1872-1957). O tem je bilo veliko govora, zato je prav, če si pogledamo, kaj nam je prineslo. V skrbi za njegova dela ne prav veliko, saj so nam komunalci ob popolni odsotnosti spomeniškega varstva dokončno zabetonirali strugo Gradaščice in jo spremenili v mestno kloako, medtem ko Plečnikova ureditev ob njej še naprej propada. Podobno se je zgodilo tudi s tlakom ob stolnici na Dolničarjevem trgu, kjer so poškodovane kamne preprosto zalili z betonom, da so nepridipravi vanj lahko pisali svoje obscenosti. Lani odprta prenovljena hiša v Trnovem se prav tako ne more v celoti pohvaliti kot vzoren primer spomeniške obnove. Z njenega vrta je izginil skalnjak, na katerem je Plečnik z veliko ljubeznijo gojil rastline, ki mu jih je pošiljal ali prinašal njegov zvesti praški učenec in sodelavec Otto Rothmayer. Veliko predmetov v hiši tudi manjka, ker so ostali pri sorodstvu, kamor jih je po arhitektovi smrti porazdelila njegova nečakinja. Vse to bi se dalo nadoknaditi bodisi s posojilom originalov oziroma njihovimi kopijami, seveda če bi sploh kdo za to vedel. Upajmo, da je sedaj vendarle sanirana vsaj klet, v kateri se je po obnovi po vsakem dežju nateklo vsaj 10 cm deževnice. Po dolgih letih je na predlog župnijskega sveta mestna občina končno sv. Janezu Krstniku na trnovskem mostu vrnila križ. Ni šlo brez težav, saj se je zaradi dolgoprstnežev, ki trgujejo z bronom, posrečil šele drugi poskus. Kljub temu pa Trnovčani niso uspeli s predlogom, da bi v našem glavnem mestu vsaj eno večjo cesto poimenovali po slovenskem arhitektu; Jankovičevi mestni svetniki so njihovo pobudo arogantno zavrnili. Kot že tolikokrat doslej, so na Plečnikovem spomeniku pred kazino spet razbili ali ukradli puta z vencem. Slabo se godi tudi barjanski cerkvi, kjer so domačini prevzeli iniciativo v svoje roke. Cerkev je polna navlake, ki ne sodi vanjo, nekdo pa je uničil tudi divjo trto na zunanjosti zvonika. Ta je bila sestavni del Plečnikove arhitekture, ki je vedno živela v tesnem sožitju z rastlinjem. Zato na Barje ne hodim več, ker me ob tem barbarstvu preveč boli srce. Med razstavami, ki so jih pripravili v mestnem muzeju, je treba pohvaliti kot veliko novost samo predstavitev fotografij gorenjskega podjetnika in amaterskega fotografa Petra Nagliča v ljubljanskem Tivoliju. Ob pogostih obiskih Ljubljane je v objektiv kamere ujel nastanek prenekatere Plečnikove umetnine. Njegove fotografije imajo neprecenljivo dokumentarno vrednost za preučevanje Plečnikovega dela.

Po vašem mnenju torej Slovenci ne znamo dobro skrbeti za Plečnikovo dediščino. Kaj pa na tujem?
Čisto nekaj drugega je skrb za našega Plečnika na Češkem, kjer ima slovenski arhitekt v Pragi tudi svojo ulico. Že pod predsednikom Havlom so začeli sistematično obnavljati njegova dela na praškem gradu in v Lanih. Nedavno so znova uredili vse vrtove na južnem delu gradu. Kot piko na i so letos dokončali še obnovo Masarykove knjižnice, ki so jo komunisti prestavili nadstropje više in ji zaradi nižjega stropa odrezali vrhnji del polic. Po žametni revoluciji so pohištvo vrnili na prvotno mesto in rekonstruirali tudi kamnit stenski vodnjak, letos pa so, kot rečeno, dopolnili police in naredili kopijo izginulega lestenca, tako, da je prostor spet videti takšen kot nekoč. Vsa druga obnovitvena dela, ki so stala težke milijone kron, so bila gotova že pred desetletjem, ko smo praznovali podoben arhitektov jubilej. Pri nas smo v tem času izumili le Plečnikov čaj.

Pri nas je gotovo najbolj odmeven primer planirane "obnove" Plečnikovega stadiona za Bežigradom v Ljubljani?
V zvezi z bežigrajskim stadionom smo dočakali preklic okoljevarstvenega dovoljenja, ki ga je izdala Agencija za okolje. Ministrstvo za okolje in prostor je po osmih letih končno ugotovilo, da je stadion s posebnim vladnim odlokom zavarovan kot spomenik državnega pomena in zato na njem in v njegovi bližnji okolici niso dovoljeni nikakršni gradbeni posegi. Ta odlok očitno na ministrstvu razumejo le na pol, saj so zadevo vrnili agenciji v ponovni pretres skupaj z naročilom, da je treba preveriti vpliv hrupa tudi po izgradnji športnega parka. Še bolj zanimivo je izmikanje omenjene agencije, kjer trdijo, da so se predhodno posvetovali z ministrstvom za kulturo, od koder pa so dobili pozitivni odgovor, saj naj bi spomeniško varstvo presodilo, da so spremembe stadiona dopustne. Kaže, da tudi do ministrstva za kulturo še ni prišel vladni odlok iz leta 2009, ki je status stadiona dvignil v kulturni spomenik najvišje kategorije. Slovenski ICOMOS se je že lani distanciral od korektne obnove stadiona, danes pa živimo v skrajno absurdni situaciji, ko njegovo uničenje terja le še spomeniško varstvo, kar je svojevrsten prispevek k Plečnikovemu letu. Mimogrede povejmo, da sploh ne gre za stadion, saj je ta napačno orientiran in ne ustreza strogim pravilom mednarodne nogometne zveze. Apetiti posameznikov so usmerjeni v vrtičke fondovcev, kjer naj bi zrasti trije stanovanjski stolpiči, od katerih bi imeli korist čisto določeni osebki. Plečnikov stadion je pri tem le izgovor oziroma kolateralna škoda, saj z njim po izgradnji Stožic nihče nima več resnega namena. Gre torej za pridobitev gradbenega dovoljenja za nekaj, kar je le pretveza za zasebni profit.

Če pustiva ob strani to problematiko, me zanima, kako pa je z vpisom na Unescov seznam svetovne dediščine človeštva, kako so potekale priprave?
Zgodba z uvrstitvijo Plečnikovih del na seznam svetovne kulturne dediščine se še naprej vleče kot jara kača, danes pa je, žal, čisto v slepi ulici. Minilo je že več kot deset let, odkar je tedanja županja tretjega praškega okraja Vinohrady, gospa Milena Kozumpliková, predlagala, da bi Plečnikovo cerkev skupaj z barjansko, šišensko in bogojinsko uvrstili na Unescov seznam. Pri nas je nastal hud ideološki odpor, saj Plečnik vendarle ni le cerkveni arhitekt. Slovenijo je v tej zadevi obiskal tudi namestnik češkega ministra za kulturo, gospod Jaromír Taliř. Domov se je vrnil z vsemi zagotovili, zgodilo pa se ni nič. Čehi so obupali in iniciativo prepustili nam. Po mojem predlogu so na našem ministrstvu sestavili strokovno komisijo (mene so seveda izpustili), ki je sestavila ne najbolj posrečen nabor Plečnikovih ljubljanskih del. Pač to, kar je vsak od prisotnih poznal ali vedel. Konec leta 2015 je prišlo do skupnega sestanka, na katerem je bilo izbrano ime projekta in dogovorjeno, da se znova srečamo v začetku maja prihodnjega leta v Pragi, kjer bomo pregledali dokumentacijo in jo septembra skupaj poslali v Pariz. Termin je bil ugoden, ker je bil na vrsti tudi Le Corbusier s svojimi deli, kar bi olajšalo Plečnikovo nominacijo. Čehi so svojo nalogo opravili, pri nas pa se spet ni zgodilo nič, ker ministrstvo nikomur ni podaljšalo pogodbe. Tudi v Prago ni bilo nikogar in nihče se ni opravičil. Čehi so se spraševali, ali imamo s Plečnikom sploh resen namen. Leta 2016 so Le Corbusierova dela dočakala zapis na seznam svetovne kulturne dediščine, naš Plečnik pa je po zaslugi Ministrstva za kulturo ostal praznih rok. Zadeva bi se brez konca vlekla naprej, če v začetku letošnjega leta premier Cerar ne bi obiskal Prage, kjer je bila Plečnikova nominacija glavna tema na področju kulturnega sodelovanja.

Se je visok politični obisk za skupno nominacijo Plečnikovega opusa, če se grobo izrazim, izplačal? Zdaj se je namreč to sodelovanje spet zapletlo oz. razpletlo, če nekoliko parafraziram.
Pri Unescu so medtem spremenil pogoje vpisa in namesto posameznih stavb so prišle na vrsto urbanistične in ambientalne celote. Torej bi bilo treba vse napisati spet na novo. Ministrstvo je za to zadolžilo nekaj oseb, ki se doslej nikoli niso ukvarjale s Plečnikom, kar predstavlja svojevrsten nesmisel, ki meji na sabotažo. Tako do letošnje jeseni ni bil sestavljen poskusni dosje, ki bi ga lahko pregledali tuji strokovnjaki in nanj dali svoje pripombe. Zato tvegamo, da naš dokončni elaborat, ki bo gotov kadar koli že bo, ne bo sprejet. Vsekakor bo treba spet čakati na ugoden trenutek, ki smo ga, kot rečeno, v letu 2016 zamudili po svoji krivdi. Veliko laže bi šlo, če bi strokovne dokumente pripravljali tisti, ki o Plečniku nekaj vedo, ne pa brezimni uradniki. Sploh pa je za tako imenovano Plečnikovo leto značilno, da so bile vse naloge zaupane amaterjem in ne nam, ki se resno ukvarjamo s preučevanjem njegovega dela. Ob obisku predstavnice ICOMOS v Sloveniji je bilo ugotovljeno, da med praško cerkvijo in naborom ljubljanskih del ni prave logične povezave in bi bilo bolje, če bi vsaka država zase predlagala svoje spomenike. Ministrstvo za kulturo je zato sklenilo, da bomo sami prijavili Plečnikova dela na seznam svetovne kulturne dediščine. Kdor nekoliko pozna razmere ve, da posamične nominacije v Evropi, ki je prepolna pomembnih kulturnih objektov, nimajo več veliko možnosti na uspeh. Poleg tega bi morali sestaviti tudi čisto nov nabor spomenikov, kar pa je težko izvedljivo že zaradi nekompetentnih ljudi, ki jih je imenovalo ministrstvo. S tem so se zmanjšale naše možnosti za mednarodno promocijo Plečnika na minimum. Zato bi veljalo razmisliti, ali ne bi bilo vendarle koristneje upoštevati začetno misel o skupni nominaciji Plečnikovih cerkva.

Znani ste kot precej kritičen pisec: je v zvezi s Plečnikom več razlogov za optimizem ali pesimizem?
S povedanim nikakor nočem vzbujati pesimizma. Vseeno pa menim, da je treba stvari postaviti na pravo mesto. Kritika naši samoljubnosti ni dobrodošla, vendar brez nje žal ne gre. Kdo naj jo piše, če ne nekdo z globljim poznavanjem stvari? S tem pa si seveda nabiram nasprotnike. To je tudi vzrok, da so me vsa javna naročila v zvezi s Plečnikom letos obšla.

Andrej Doblehar
Prijavi napako
Komentarji
braun
# 28.12.2017 ob 16:44
Kalvarija tako Plečnika kot Prelovška pod obzorjem ljubljanskega kvazipolslovnega pohlepa in psevdokulturnega vajenstva.

Plečniku škodi ljubljanska mestna oblast in prav vsi ustoličeni administratorji z MK in ARSO na čelu. Če bi Plečnik ne doživel EU obujanja prosto po Podreccovi vztrajni naturi, bi se z njim dogajalo prav to kar se je z Lectarijo. Podiranja, ne le stadiona in Plečnikove tržnice (izprani temelji arkad in nebulozni načrti z arheološkim podzemljem pod ploščadjo,) tudi številnih njegovih del, ki so usodno spreminjana z neznanjem (trnovski dom), ... se nadaljuje na prikriti ideološki pretvezi. Obračun s Pečnikom je bil napovedan in še traja.

Tudi z gospodom Prelovškom manipulirajo na škodo znanosti, kulturne dediščine in kredibilnosti doma in tujini.

Nič jim ni sveto, nekultura se razrašča, obzorja pa zastrta.
ajvard
# 28.12.2017 ob 12:11
čestitke za jasno besedo in pokončno držo!
ennui
# 14.01.2018 ob 10:44
Meni je perspektiva Prelovška predvsem izjemno žalostna. Gospod, ki je desetletja imel moč vplivati na stanje je bolj malo storil. Sedaj pa gre na vse mogoče medijske platforme, da kritizira ljudi, ki so ga nasledili in se trudijo. Kritika, recimo, da v hiši veliko predmetov manjka je naravnost smešna. Manjkajo že desetletja, so v zasebni lasti in jih ne AML in ne MGML niso imeli v lasti.
ukrajin
# 28.12.2017 ob 15:05
ja pa ja
kar vsa umetnost je 'aktualna' v tem 'zmedenem negotovem' sodobnem času
Kazalo