Quino, ki je bil od nekdaj silen ljubitelj Busterja Keatona, je najprej nameraval delati neme karikature in stripe, a je nato upošteval nasvet nekega buenosaireškega uredništva, češ da stripi potrebujejo besede. Foto: EPA
Quino, ki je bil od nekdaj silen ljubitelj Busterja Keatona, je najprej nameraval delati neme karikature in stripe, a je nato upošteval nasvet nekega buenosaireškega uredništva, češ da stripi potrebujejo besede. Foto: EPA

Ustavite svet, hočem izstopiti!

Tipičen Mafaldin vzklik
Quino zdaj zaradi šibkega vida že nekaj let ne riše več. Foto: EPA
Seveda je v določenih pogledih strip danes malo manj aktualen - Mafaldina mama denimo uteleša klasičen stereotip ob štedilnik privezane gospodinje, zapleti pa pogosto satirizirajo zdaj že razpadlo argentinsko diktaturo - a dekličine eksistencialne skrbi ostajajo brezčasne. Foto: EPA

"V Quinovem delu je neverjetna izobraževalna vrednost, prevedeno je bilo v celo vrsto jezikov, kar priča o njegovi univerzalnosti. Njegovi liki presegajo kakršno koli geografsko okolje, starost ali socialni položaj," je v svojo utemeljitev nagrade zapisala žirija.

Quino dobi nagrado na 50-letnico Mafalde, stripa, ki je izhajal med letoma 1964 in 1973. In ne samo, da je bil preveden v več kot 30 jezikov - adaptiran je bil tudi že za televizijo in veliko platno.

Zdaj že 81-letni Quino, sin španskih staršev, ki so emigrirali v Argentino, je špansko državljanstvo dobil leta 1990; od takrat dalje živi na relaciji med Madridom in Buenos Airesom.

Svet odraslih skozi oči "drobižkov"
Lik Mafalde si je izmislil za reklamno kampanjo, ki je naročnik nikoli ni odkupil; preoblikoval jo je v strip o šestletni deklici argentinskega srednjega razreda, ki je prvič izšel leta 1964 v reviji Primera Plana. V stripih o Mafaldi je Quino zrcalil svet odraslih, kot ga vidijo otroci. Glavni lik je bila radovedna, inteligentna, ironična, nekonformistična deklica, ki jo zanimajo vprašanja mirovništva in človekovih pravic, ki sovraži juho in obožuje Beatle.

Italijanski semiotik in romanopisec Umberto Eco - ki je nagrado princa Asturije dobil leta 2000 - je strip v Evropo pripeljal leta 1969; Mafaldo je takrat opisal kot "jezno junakinjo".

Čeprav je Quino nove stripe o Mafaldi nehal risati že leta 1973, pa zanimanje zanjo nikakor ne upade; zdaj je denimo tudi že dostopna kot e-knjiga. Stripar sam se je sicer v poznejših letih začel ukvarjati z ostrejšim, temnejšim humorjem, ki izhaja v stripih za odrasle. Med njegovimi novejšimi deli so Que presente impresentable! (Kakšno nemogoče darilo/sedanjost!, 2005), La aventura de comer (Dogodivščina obedovanja, 2007) in ¿Quien anda ahi? (Kdo je tam?, 2013).

Quino v dobri družbi
Med nominiranci za letošnjo nagrado so bili še mehiški novinar Jacobo Zabludovsky, njegov kongovski kolega Caddy Adzuba ter španski filozof Emilio Lledo in špansko-ameriški biolog Francisco Jose Ayala. Poleg Eca so med dozdajšnjimi dobitniki tudi tako priznana imena, kot so fotografinja Annie Leibowitz, španska tiskovna agencija Efe in kolumbijska časopisa El Espectador ter El Tiempo.

Na področju umetnosti in družboslovja so Španci letos nagradili ameriškega arhitekta Franka Gehryja ter francoskega zgodovinarja in hispanista Josepha Pereza. Vsa priznanja bo nagrajencem jeseni na slovesnosti v Oviedu podelil španski princ Felipe.

Nagrada za lavreata poleg 50 tisoč evrov in kipca, ki ga je oblikoval Joan Miro, pomeni tudi diplomo z uradnim grbom asturijske krone. Nagrade, ki jih podeljujejo od leta 1981, veljajo za nekakšen španski ekvivalent Nobelovih nagrad.

Ustavite svet, hočem izstopiti!

Tipičen Mafaldin vzklik