Knjige
()
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.0 od 2 glasov Ocenite to novico!
Pogled z grajske pečine
Gre za krasno delo o kulturni identiteti in njeni (zavestni) pozabi, kar lepo ponazori pasus, v katerem Munrojeva opisuje, kako junakinjin oče med pogovorom s škotskim sorodnikom v Ontariu ni razumel lastnega očeta: "Moža sta govorila v narečju svojega otroštva – ki sta ga opustila, ko sta postala moška, in ki ga nihče izmed njunih potomcev ni mogel razumeti." Foto: Mohorjeva družba

Dodaj v

Alice Munro: Pogled z grajske pečine

Mohorjeva družba, 2017, prevedla Tjaša Mohar
14. november 2017 ob 10:49
Ljubljana - MMC RTV SLO

Zbirko kratkih zgodb kanadske nobelovke Alice Munro, ki jih je leta 2006 zbrala pod naslovom Pogled z grajske pečine, bi lahko brez slabe vesti razglasili tudi za roman.

Organizacija besedila, dvodelna struktura, pod katero naniza ducat naslovljenih poglavij/zgodb, v prvem delu prinaša povezane motive iz družinske kronike, zgodbe avtoričinih prednikov, ki so v novi svet prišli s škotskih višavij, v drugem delu pa popisuje dogodke iz svojega otroštva in mladosti (pa tudi zrelosti), ki jih je povečini preživljala v okolici Velikih jezer in južnega Ontaria.

Prvi del knjige je za Munrojevo dokaj neznačilen, saj se naslanja na lastna raziskovanja družinskega debla, ki jo je privedlo do druge polovice 17. stoletja, ko je na Škotskem našla sledi o članih družine Laidlaw, v ničemer izstopajočih, preprostih ljudi, med katerimi pa so se nekateri ukvarjali s pisano besedo. V tem delu je avtorica tudi najbolj brutalno realistična, predvsem v skorajda tehničnem opisovanju smrti otrok in odraslih za časa priseljevanja in gospodarske depresije. Munrojeva ni sentimentalna, življenja njenih prednikov so popisana hladno, asketsko, brez olepševanj, toda psihološki profil vsakega lika je bogat, v skladu z avtoričinim slovesom.

Potovanja in dejanja Laidlawovih so brez dvoma vsaj deloma prirejena, verjetno celo izmišljena, kar sploh ni problematično; Munrojeva si družinskih zgodb ne prisvaja, temveč jih rešuje pred pozabo, njena sposobnost, da se potopi v misli in občutke že dolgo mrtvih ljudi, je fascinantna, ponekod celo strašljiva. Razmejitev med faktografijo in fikcijo je brezupno zabrisana. Nekateri predniki so bili vešči s peresom, pisali so dnevnike in pisma, drugi so se "pogovarjali z vilami," zato je verodostojnost teh zapiskov nemalokrat vprašljiva. Ali kot piše Munrojeva, "zmotno bi bilo misliti, da so vsi verjeli tem zgodbam. Vinjak je odigral svojo vlogo." V kontrastu s temi fantazijami je popisano pionirsko življenje priseljencev, kmečki vsakdan, oskubljen do kosti, kjer vseprisotna mogočna krajina ni igrala nobene romantične vloge, predstavljala je zgolj zaplato zemlje, ki jo je treba obdelovati.

V drugem delu (Dom) Munrojeva – tako se zdi – piše o sebi, ali pa vsaj v tematskih okvirih, s katerimi je začinila večino svojih del, s pomembno razliko, da svojih najbližjih sploh ne omenja, kaj šele, da bi jih poimenovala. Da je bila poročena, izvemo povsem mimogrede, sredi stavka, v katerem pripoveduje o svojem očetu in njegovi ljubimki ("Ko sem prvič obiskala očeta in Irlmo, zatem ko sem se ločila in prišla živet na vzhod …"), o svojem drugem zakonu je enako skopa, partnerjevo ime je zamolčano. Vse je podrejeno zgodovini družinskih članov in prostora, ki ga zdaj deli sama. In v tem okviru izpiše zgodbo, v kateri se pojavljajo njene stalne teme: družinski in razredni odnosi, človeška poželenja, razmerja med individualnostjo in pripadnostjo.

Če Pogled z grajske pečine beremo kot zbirko zgodb ali roman, je irelevantno, to je krasno delo o kulturni identiteti in njeni (zavestni) pozabi, kar lepo ponazori pasus, v katerem Munrojeva opisuje, kako junakinjin oče med pogovorom s škotskim sorodnikom v Ontariu ni razumel lastnega očeta: "Moža sta govorila v narečju svojega otroštva – ki sta ga opustila, ko sta postala moška, in ki ga nihče izmed njunih potomcev ni mogel razumeti."

Simon Popek
Prijavi napako
Komentarji
Ta novica trenutno še nima komentarjev.
Kazalo