Zadnje čase se literatura znova loteva družbene kritike, kar je čisto smiselno, problematično pa, ker to pogosto počne na moralizatorski ali pokroviteljski način. Na ta način poezija najdeva pot iz impresionizma vsakdana, v katerem je vse, kar pesnik vidi ali počne - kar živi - že poezija. Proza pa je iz že povsem izrabljene male zgodbe, ki pa se začuda dogaja povsem na veliko. Sicer pa se v roman, se mi zdi, znova vračajo druga svetovna vojna, nekaj več je tudi raznih fantastičnih žanrov - da ne bo kdo rekel, da ne sledimo trendom antiutopij na anglosaksonskem trgu - medtem ko so ljubezenski romani večno popularni.
Poleg izjemne širine in načitanosti, ki jo izkazuje pri analiziranju posameznih tekstov ali širših literarnih sklopov, je Harlamov tudi pronicljiv in tenkočuten bralec, je zapisala žirija v sestavi Ivan Dobnik, Igor Škamperle in lanska Stritarjeva nagrajenka Gabriela Babnik.
Dobro, slabo in zakaj je to tako
Leta 1983 na Ptuju rojeni kritik se je že pred leti kot sodelavec literarne revije Mentor začel izrisovati kot ključno ime slovenske literarne kritike. Od začetkov svojega dela pa ohranja prepričanje, ki predstavlja temelj njegovega dela, "da literarna kritika 'kaže na tem in onem, kaj je dobrega in kaj je slabega, kaj je pravega in kaj je napačnega, in [...] dokazuje tudi, zakaj je to tako", pravi. Po njegovem mnenju mora biti literarni kritik sposoben branja na dveh ravneh: najprej mora znati brati kot zaljubljenec v književnost, potem pa mora istočasno znati brati tudi kot zapeljivec, ki ljubezen vidi v njeni goloti, z vsemi napakami in pomanjkljivostmi.
Harlamov je leta 2009 diplomiral na Oddelku za slovenski jezik in književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Od leta 2007 sodeluje z literarno revijo Mentor kot literarni kritik, esejist in novinar, od leta 2009 pa je tudi član uredniškega odbora. Ob tem objavlja še v vrsti drugih medijev, kot so Airbeletrina, Delo in Pogledi, letos je bil tudi član žirije za nagrado kresnik. Leta 2009 je pri založbi Litera izšel njegov prvenec, Bildungsroman.
Poglobljenost in razumljivost
"Posebej pomenljivo pri Harlamovu je, da zna specifično literarno polje približati širšemu občinstvu, vendar zato njegovi prispevki, objavljeni na primer na portalu AirBeletrina ali pa v mesečniku za modo Grazia, niso nič manj poglobljeni in vedno pokažejo na srž problema," je zapisala žirija.
Kljub izjemni strokovnosti in poznavanju Harlamov ni osredotočen le na slovensko literarno polje, temveč zna ubrati tudi na ekstrateritorialne strune. Leta 2011 je na primer sodeloval na mednarodnem simpoziju o življenju in delu Maxa Frischa, maja 2013 je pripravil poseben prispevek o opusu Florjana Lipuša, ki ga je predstavil v dogodku festivala Vilenica, v žiriji opisujejo Harlamovo delo.
Ob razglasitvi nagrade je Harlamov zapisal, da se nagrade posebej veseli, ker ga nagovarja kot mladega kritika, saj bi si želel, da kljub razvoju in rasti, ki ju prinesejo skoraj sedemletna praksa pisanja literarnih kritik, njegova ohranja tudi vse tisto, kar navadno povezujemo s pojmom "mladosti".
Sklep 11. Prangerja
S podelitvijo Stritarjeve nagrade Društva slovenskih pisateljev se je v Rogaški Slatini sklenil letošnji 11. festival Pranger, srečanje pesnikov, kritikov in prevajalcev poezije. Letos je v ospredje postavil Švico, še posebej pa manj poznani retoromanski jezik. Na festivalu so v retoromanščino med drugim prevedli dela izbranih avtorjev, Slovenijo pa sta obiskala Leta Semadeni in Roger Perret.
Na srečanju so pesniki, kritiki in prevajalci poezije kritiško pretresli pesniške zbirke Erike Vouk, Vlada Žabota, Glorjane Veber, Anje Golob, Barbare Jurič, Jurija Hudolina, Jureta Jakoba, Dejana Kobana in Denisa Škofiča. Zbirke so izbrali Lidija Gačnik Gombač, Marcello Potocco in Tanja Petrič.
Poleg tega so na festivalu pozornost namenili tudi najboljšim poetom, ki so sodelovali na osnovnošolskem in srednješolskem natečaju. Podelili so jim priznanja, izmed tistih, ki jih zanima kritika, pa so prek razpisa izbrali dve mladi kritičarki, ki sta se predstavili na festivalu.
Stritarjevo nagrado so letos podelili 17. Ta nosi ime po književniku, kritiku in uredniku Josipu Stritarju (1836-1923), ki je s svojimi spisi izoblikoval temelje slovenske literarne kritike in estetike.
Zadnje čase se literatura znova loteva družbene kritike, kar je čisto smiselno, problematično pa, ker to pogosto počne na moralizatorski ali pokroviteljski način. Na ta način poezija najdeva pot iz impresionizma vsakdana, v katerem je vse, kar pesnik vidi ali počne - kar živi - že poezija. Proza pa je iz že povsem izrabljene male zgodbe, ki pa se začuda dogaja povsem na veliko. Sicer pa se v roman, se mi zdi, znova vračajo druga svetovna vojna, nekaj več je tudi raznih fantastičnih žanrov - da ne bo kdo rekel, da ne sledimo trendom antiutopij na anglosaksonskem trgu - medtem ko so ljubezenski romani večno popularni.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje