Brat pokojnega švedskega pisatelja, ki je nenadoma (in še pred izidom romana Dekle z zmajskim tatujem) umrl leta 2004, prek medijev razčiščuje spor z bratovo dolgoletno partnerico, ki Larssonov klan obtožuje, da hoče postumno Stiegovo slavo ožeti do zadnje krone.

V pogovorni oddaji, ki jo je švedska televizija predvajala v petek, je Joakim Larsson razkril, da nameravata z očetom (ki je pisateljev zakoniti dedič) večji del dosedanjega dohodka milenijske trilogije, ki znaša okrog 250 milijonov švedskih kron (slabih 28 milijonov evrov), podariti v dobrodelne namene. "Koliko bomo obdržali zase? O tem še nismo razmišljali," si je morda priprta vrata kljub vsemu pustil Joakim.

Bistvo je v tem, da se do pravice za upravljanje pisateljeve literarne zapuščine počuti upravičena tudi Eva Gabrielsson, ki je bila njegova življenjska sopotnica več kot trideset let - a ker nista svoje zveze nikoli potrdila pred matičarjem (menda zato, da se ne bi izpostavljala neonacističnim skrajnežem, ki so Larssona imeli na muhi), je po Stiegovi smrti ostala brez pravic do njegove zapuščine. To je verjetno obžalovala šele pozneje, ko je "fenomen Larsson" zares izbruhnil. Do danes so po vsem svetu prodali že približno 50 milijonov izvodov njegovih treh kriminalnih romanov; poleg Dekleta z zmajskim tatujem sta to še Dekle, ki se je igralo z ognjem in Dekle, ki je dregnilo v osje gnezdo.

Napisanih je že 200 strani četrtega romana
Gabrielssonova ima v rokavu kljub vsemu še en adut: četrti, nikoli izdani roman iz serije, do katerega pa nima avtorskih pravic. Pisateljevi družini ga noče izročiti, je pa potrdila, da ima na pokojnikovem računalniku shranjenih več kot 200 strani njegovega "rokopisa". Prepričana je, da ga je sama sposobna dokončati, saj sta s Stiegom po njenih besedah velikokrat pisala skupaj. Gabrielssonova sicer noče izdati zapleta nedokončanega trilerja, pove pa, da se v njem glavna (anti)junakinja, uporniška in samotarska hekerka Lisbeth Salander, "počasi otrese svojih duhov in sovražnikov".

"Tako ali tako že imajo goro denarja. Mislim, da nekje mora biti meja," je teden dni prej partnerjevo družino oplazila v isti oddaji. "Koliko bodo še spraskali z dna soda?" Sicer je "vdova" tudi sama napisala knjigo Millennium, Stieg in jaz, v kateri popisuje svoje življenje s pisateljem; v švedske knjigarne je prišla pred nekaj dnevi. Oboževalce trilogije Millenium bo verjetno zanimalo predvsem poglavje, v katerem razkriva, kateri del sage o Lisbeth Salander, finančnem novinarju Mikaelu Blomkvistu in časopisu Millenium, ki ga vodi, temeljijo na resničnih dogodkih in osebah iz Larssonovega življenja.

Razprodaja dobrega imena?
Junija lani, kmalu po ameriški premieri filma Dekle z zmajskim tatujem, je Gabrielssonova zavrnila 2,1 milijona evrov, kolikor ji je (poleg sedeža v odboru, ki upravlja s pisateljevo dediščino) ponudil klan Larssonovih. V svoji knjigi je piše, da "noče biti del znamke in industrije Stiega Larssona ... nočem videti lončkov za kavo z napisom 'Millenium', rada bi videla, da se spoštuje 'pravega' Larssona."

Joakim Larsson seveda kategorično zanika insinuacijo, da poskuša družina služiti na pokojnikov račun. "Nihče ne potiskuje majic in lončkov za kavo. Naši odvetniki so temu naredili konec. Dobili smo celo ponudbo za produkcijo tajvanske operete, pa smo jo zavrnili." Prihodki od prodaje romanov in filmskih adaptacij (švedsko filmsko trilogijo z letnico 2009 lahko v naših kinematografih ujamete prav v teh dneh, ameriško različico Dekleta z zmajskim tatujem pa režira David Fincher in na velika platna prihaja še letos) bodo namenili organizacijam, ki jih je podpiral Larsson, med drugim časopisu Expo, ki ga je ustanovil leta 1995.

Larsson je se namreč večji del svoje novinarske kariere - podobno kot njegov literarni junak, novinar in urednik Mikael Blomkvist - aktivno boril proti rasizmu, ekstremizmom in korupciji. zaradi svojih levičarskih nazorov sta si tako Larsson kot Expo nakopala cel kup nevarnih sovražnikov. Pisatelj je redno dobival grožnje s smrtjo, tiskarna revije pa je redno doživlja nočne obiske vandalov. Iz varnostnih razlogov se Larsson zato ni pustil fotografirati, v javnosti pa se z Gabrielssonovo nista pojavljala skupaj.

Zlobci so neonacisti
Larsson, ki je od nekdaj požiral kriminalne romane, jih je leta 2001, brez kakega vidnega povoda začel tudi pisati. Pozneje je govoril, da se je pisanja lotil za zabavo bodisi za denar, češ da so knjige njegov "upokojitveni sklad". Leta 2003 je bilo Dekle z zmajskim tatujem - precej konvencionalna, čeprav napeta kriminalka, v kateri sta "zlobca" še posebej sadistična incestuozna izprijenca in neonacista, njuni zločini pa precej nazorno opisani - končano.

Programska kampanja proti nasilju nad ženskami
Večina zločinov, ki smo jim priča v Larssonovih romanih, je spolne narave in uperjena proti ženskam (največkrat gre za motiv posilstva), skoraj v vsakem poglavju pa je skoraj programsko obravnavan tudi kaka feministična tema. Zanimivo, da je bil Larssonov naslov trilogije Moški, ki sovražijo ženske (Män som hatar kvinnor) - v švedščini ga je prvi del serije na avtorjevo vztrajanje tudi ohranil, v prevodih pa praviloma ne. Seveda ima ves ta feminizem tudi drugo plat: nekateri Larssona obtožujejo, da s svojo obsodbo nasilja nad ženskami bralcu postreže prav s tem: zelo nasilnimi prizori izživljanja nad nežnejšim spolom.

Rokopis je pisatelj poslal založbi Piratförlag, ki izdaja predvsem kriminalke. Njegovega paketa niso niti odprli, saj si praviloma ne jemljejo časa za še neobjavljene avtorje. (Zgodovina jih bo, kot založbo, ki je zavrnila Beatle, verjetno pomilovala).

Usodnih je bilo sedem nadstropij stopnic
Več sreče je imel Larsson z založbo Norstedts Förlag - ti so mu sicer ponudili pogodbo, a je šlo vnašanje popravkov neznansko počasi, ker pisatelj v svojem natrpanem urniku za to preprosto ni našel časa. (Na vse bolj živčno e-poštosvoje urednice je lakonično odgovarjal, da "bo že".) Nekega dne, sedem mesecev po podpisu pogodbe, je prišel na uredništvo Expa in ugotovil, da je dvigalo pokvarjeno. Sedem nadstropij je premagal peš, nato pa ga je zadel infarkt in ga na mestu pokončal. Star je bil petdeset let.

Koliko peres je pisalo Milenium?
Najbrž predvsem zato, ker pisatelj ni živel dovolj dolgo, da bi videl sadove svojega dela, je trilogija Millenium zelo plodno gojišče novih in novih škandalov. Pod vprašaj se namreč postavlja celo njeno avtorstvo. Larssonov sodelavec pri Expu Kurdo Baksi je v nedavni avtobiografiji kar naravnost izjavil, da pokojnik preprosto ni imel pisateljskega daru, tudi nek drug njegov kolega je že komentiral, da mu je pri knjigah verjetno zelo konkretno nekdo pomagal. Najbolj očitna "kandidatka" se zdi Gabrielssonova, ki pa na vprašanja o deležu svojega avtorstva odgovarja zelo nedosledno; včasih se iz enačbe popolnoma izvzame, drugič o avtorstvu knjig govori v dvojini.