Kocbekove misli so bile v središču mednarodnega simpozija, ki je v Cankarjevem domu potekal v okviru festivala Fabula. Po besedah moderatorja simpozija, pesnika in dramatika Iva Svetine sta Kocbekova misel in njegova umeščenost v zgodovino še vedno aktualni. Literat je bil s svojo veličino kot mogočno drevo, ki na nas še vedno meče senco.

Svetina je razmišljal o Kocbekovem odnosu med jezikom in resnico, zanj je namreč sleherna beseda magični ključ, ki odpira vrata v neznani svet okolja ter zgodovine.
S prispevkom o vzporednicah med Kocbekovim pisanjem in političnim angažmajem ter njegovih idejnih povezavah s francoskim filozofom Emmanuelom Mounierjem (1905-1950) in personalistično revijo Esprit je sodeloval ameriški pisatelj, kritik in prevajalec John Taylor.
Med ameriškimi bralci Kocbek ni dobro poznan, sam pisatelj pa se je z njim prvič srečal leta 2004 prek izbranih pesmi z naslovom Nothing is Lost, ki so izšle pri Princeton University Pressu v prevodu Michaela Scammella in Vena Tauferja. Pri branju sta ga očarala Kocbekovo duhovno iskanje in globina njegovih premislekov o takratni politični situaciji v Sloveniji. "Predvsem pa me je navdušilo, da je vse življenje nadaljeval svoje duhovno iskateljstvo kljub težavnim okoliščinam, ki jim je bil podvržen po drugi svetovni vojni vse do smrti," še pojasnjuje.
Kocbek je vse življenje ohranil stike s intelektualci v Franciji, kjer je preživel leto 1934. Tja mu je sledil tudi 'špijonski prijatelj' Jože Brejc oziroma od leta 1952 naprej Jože Javoršek, kot je v svojem prispevku z naslovom Spregledano poglavje iz Kocbekove biografije spregovoril Andrej Inkret. Kritik, raziskovalec in urednik, ki ga je Ivo Svetina označil za najboljšega poznavalca Kocbekovega dela, je v svojem prispevku očrtal 'stransko zgodbo' iz Kocbekovega življenja o Javoršku, literatu, političnem zaporniku in potem sodelavcu SDV-ja, ki je bil njegov mladostni prijatelj ter tesni sodelavec v krščanski skupini.
Javoršek je bil Kocbekov 'najzvestejši spremljevalec' med 69 ljudmi, ki so bili v SDV-ju zanj sicer 'zadolženi'. Med njimi je Javoršek napisal največ poročil, v katerih je 'veliko skonstruiranih podatkov', je povedal Inkret. Kocbek in Javoršek sta se razšla leta 1963 in Javoršek ga začel javno zaničevati.
Kocbekova poezija je tista večna
Kocbekova upesnitev poetike pa je naslov prispevku, s katerim je o literatu spregovorila Spomenka Hribar, ki pravi, da se Kocbeka še vedno preveč politizira, njegova poezija, ki ostaja večna, pa je pogosto v ozadju. Poezijo je po njenem mnenju Kocbek razumel kot prostor zarotitve proti grozi brezimnosti v svetu.
Ruska raziskovalka Julija Sozina na simpoziju sodeluje s premislekom o medbesedilnosti v Kocbekovem delu Strah in pogum (1951), David Krašovec predstavlja Kocbekov pogled na francosko literaturo in profesorica Vanesa Matajc premislek Kocbekovega personalističnega zastavka v prispevku Oseba in dejanje med pesništvom in zgodovino.