Sodobna hebrejska literatura je literatura, ki govori in nagovarja večjezično. Omejuje se na obdobje po pojavu razsvetljenstva, nato po nastanku sionističnega gibanja in šele nato po nastanku države. V Izraelu danes še vedno nastaja literatura v hebrejščini, arabščini, ruščini, angleščini ter jidišu. Na okrogli mizi so obiskovalcem "približali" Izrael in hebrejsko literaturo štirje "izraelski avtorji nomadi" Sami Mihael, Hana Amihaj, Nurit Zarhi, Hava Pinhas-Koen.
Antologija sodobne hebrejske književnosti
Zbirko Antologije Vilenice nadaljuje Antologija sodobne hebrejske književnosti. Pod naslovom En zo agadá (To ni pravljica) urednik in prevajalec Klemen Jelinčič Boeta predstavlja razvoj moderne književnosti v hebrejščini, ki nastaja v prepletu številnih nacionalnih tradicij in burne zgodovine izraelske države. V antologijo so uvrščeni naslednji avtorji: A. B. Jošua, Amos Oz, David Grossman, Sami Mihael, Meir Šalev, Joram Kaniuk, Eli Amir, Etgar Keret, Cruja Šalev, Ronit Matalon, Alona Kimhi, Dorit Rabinjan, Lea Goldberg, Dalia Ravikovič, Jona Volah, Nurit Zarhi, Agi Mišol, Hava Pinhas-Koen, Šaron Hass, Natan Alterman, Amir Gilboa, Juda Amihaj, Amir Or, Roni Somek in Daniel Oz.
Zbirka Antologije Vilenice je namenjena predstavitvam manj poznanih književnosti tako srednjeevropskega kot tudi širšega evropskega prostora, ki so bile do zdaj v slovenskem prevodu manj prisotne ali še niso bile deležne zaokrožene predstavitve. Antologije so pogosto, čeprav ne nujno, književnosti manjših evropskih narodov. Kar zadeva njihovo mednarodno prepoznavnost in odmev, so te književnosti večkrat v senci tistih, ki nastajajo v večjih, bolj znanih jezikih. Hebrejska antologija se omejuje na predstavitev avtorjev po nastanku države Izrael, ki so vsi, tudi avtorji najsodobnejših generacij, še vedno močno politično in družbeno angažirani. Avtorji antologij prinašajo slovenskim bralcem okus jutrišnjih zgodb. Njihove zgodbe bodo v prihodnosti, če že ne zdaj, uspešno prestopale "meje", največkrat in primarno še vedno tiste jezikovne.
Sami Mihael
Sami Mihael je izraelski pisatelj, rojen leta 1926 v Bagdadu v Iraku. Je tudi predsednik Organizacije za človekove pravice v Izraelu (ACRI). Za svoje delo je prejel več prestižnih nagrad; leta 1992 književno nagrado Hans Christian Andersen, 2004 Brennerjevo nagrado, leta 2007 tudi nagrado EMET (For excellence in academic and professional achievements in Science, Art and Culture in Israel), ki jo podeljujejo na področju umetnosti, znanosti in kulture.
Sami Mihael je bil eden izmed prvih, ki je Izrael pozval k oblikovanju neodvisne palestinske države. V svojih romanih piše o težnjah in bojih obeh narodov, tako Judov kot Arabcev. Na literarnem večeru je povedal, da je prišel v Irak mlad, naiven in "neuk", z eno samo obleko, "pod kožo" pa so v njem "brbotali" vtisi iz bogate arabske kulture. Je svobodomiselnega duha, zato ne priznava meja ali razlik med narodi in kulturami. Zanj obstajata samo dve rasi, je povedal, "moška in ženska". Njegov pisateljski korpus obsega 11 romanov in tri dramska dela.
Na literarnem večeru je Klemen Jelinčič Boeta v izvirniku prebral del Mihaelovega zadnjega romana Maof a-barburim (Labodji let) iz leta 2011, ki je kot edini izraelski roman preveden tudi v slovenski jezik. Mihael se v svojih romanih pogosto, ne pa vedno, dotika socialno-političnih tem. V Labodjem letu so te teme v ozadju; poigrava se z ljubeznijo, ki je predstavljena na manj "običajen" način, saj v ospredje postavlja bratsko ljubezen. Intimna zgodba pripoveduje o dveh bratih, zaljubljenih v isto žensko. Roman je povezan s Slovenijo, saj se konča na Bledu.
Sami Mihael v svojih zgodbah razbija tabuje in predsodke. Prestopa meje. Tudi tiste jezikovne. Je eden izmed zadnjih judovskih avtorjev, ki piše arabsko. Izrael je označil kot državo, ovito v žalostno zgodbo, saj v njej še vedno, po več kot šestdesetih letih od ustanovitve, divjajo vojni spopadi.
Hana Amihaj
Z Bledom je povezana tudi življenjska pot velikega sodobnega hebrejskega pesnika Jude Amihaja (1924-2000). Žena pokojnega pesnika Hana Amihaj, ki je z "ikono", kot je velikega pesnika označil Jelinčič Boeta, skupaj preživela 37 let, je povedala, da se je pesnikova družina na Bledu ustavila, ko je v 30. letih pred nacisti prebegnila iz Würzburga v Jeruzalem.
Izraelski pesnik Juda Amihaj se je rodil leta 1924 v Würzburg v Nemčiji. Po mnenju številnih tako v Izraelu kot na mednarodni ravni velja za največjega izraelskega sodobnega pesnika. Bil je eden prvih, ki so pisali v pogovorni hebrejščini. Od sredine 60. let prejšnjega stoletja je bil eden izmed vodilnih osebnosti v svetu poezije. Za svoje delo je prejel več mednarodnih nagrad. Umrl je leta 2000 v Izraelu v 77. letu starosti.
Poezijo enega izmed največjih hebrejskih pesnikov v zadnjih petdesetih letih, ki po Jelinčičevih besedah sodi med največje mojstre ljubezenske lirike v svetovnem merilu, je v slovenščino prevedel Uroš Zupan v knjigi z naslovom Ura milosti. Na literarnem večeru smo lahko slišali dve izmed Amihajevih pesmi, Spanec v Jeruzalemu in Nasvete dobre ljubezni.
Nurit Zarhi
Izraelska pesnica in pisateljica za odrasle in otroke Nurit Zarhi se je rodila leta 1941 v Jeruzalemu. Ko je njen oče, prav tako pisatelj, umrl, je postala sirota. S šestimi leti je odšla v kibuc, kjer je pozneje končala srednjo šolo. Po služenju vojaškega roka je na hebrejski univerzi v Jeruzalemu končala študij psihologije. Diplomirala je s področja literature in filozofije na Univerzi v Tel Avivu.
Nurit Zarhi je objavila številne pesmi v otroških časopisih. Več let je delala kot novinarka za Yedioth Ahronoth. Objavila je več kot 100 knjig otroške literature, poezije, proze, esejev in raziskav. Primarno se ima za pesnico, saj je prepričana, da je poezija tista, ki nas primarno nagovarja. Je človekov "prvi jezik, prvi vtis, prvo poimenovanje nečesa", je dejala Zarhijeva. Arabski pregovor pravi, da je "proza sprehajanje, poezija ples", je dodal Sami Michael. Zahrijeva je sklenila predstavitev s prispodobo o plagiatorju in tatu. Plagiator reče tatu: "Ko ti vzameš, nič ne ostane. Ko vzamem jaz, ostane." Jezik je univerzalen in pripada vsem. Govori multikulturno. V izvirniku je pesnica prebrala tudi dve izmed svoji pesmi: Z besedami zraka odpiram Sapfo in Ganges.
Hava Pinhas-Koen
Hebrejski literarni večer je sklenila Hava Pinhas-Koen, rojena leta 1955. Je pesnica, profesorica literature in umetnosti in urednica revije Dimui (Revija za književnost, umetnost in judovsko kulturo). Interdisciplinarna revija Dimui, ki raziskuje judovsko kulturo in vezi med judovsko-izraelskim svetom, v ospredje postavlja notranji dialog in razmišljanje ter raziskuje, kako se odražata v lokalni književnosti, poeziji in umetnosti. Hava Pinhas-Koen je od leta 2007 tudi umetniški vodja jeruzalemske konference judovskih pisateljev Kisufim.
Hava Pinhas-Koen je objavila osem pesniških zbirk. Njene pesmi so bile prevedene v različne antologije. Pesnica piše v jeziku ladino, ki ga večina Izraelcev danes ne razume več. Ladino je "topel in domač jezik", je dejala. Jezik so včasih govorili tudi Judje z Iberskega polotoka. Slišati ga je bilo mogoče na ulicah Tel Aviva in Jeruzalema. Hebrejska literatura je polna različnih glasov; vsaka generacija ima svoj glas in "govori svoj jezik", obenem pa ti prihajajo vse od izraelskih kibucev do diaspore po svetu. Kako ladino zveni v izvirniku smo lahko slišal ob prebiranju pesmi Pieta. Pesnica preseneti s svojim drugačnim pogledom na motiv "objokovanja". Ne gre za biblični odnos, kot smo ga vajeni. V Marijinem naročju ni Jezusovo telo, pač pa je v Koenovi Pieta v hčerinem naročju telo njene matere. Hava Pinhas-Koen je s takšno "neobičajno" postavitvijo podobno kot Sami Mihael z bratsko ljubeznijo prestopila "meje" običajnega in nas nagovorila drugače.
Nina Zofič