Knjige
(4)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4,4 od 54 glasov Ocenite to novico!
Tadej Zupančič pred svojo knjižno polico, na katero je pred kratkim postavil tudi knjigo Nekje drugje z lastnim podpisom. Foto: Rolf Gillespie
       London je vsekakor dom zaradi kilometrine: še nikoli nisem nikjer živel tako dolgo kot živim v Londonu, celo rojstno Celje sem zapustil pri osemnajstih. Pogrešam prijatelje – in to v obeh mestih – in pogrešam tiste male, nenavadne, morda čudne, res posebne posebnosti, ki iz urbanega konglomerata naredijo nekaj več. Ja, dom, v bistvu. Mogoče pa bi to lahko bila definicija doma.       
Alex Turner, 'čudežni deček' britanskega rocka, je odraščal pred očmi Tadeja Zupančiča, ki Turnerja spremlja vse od začetka strmo vzpenjajoče se karierne poti. Prav njemu in njegovim Arctic Monkeys (in The Last Shadow Puppets) je namenjen zajeten del poglavja Glasbeni pouk v knjigi Nekje drugje. Foto: EPA
       Mešanica obojega? Verjetno to, da, mešanica obojega. Ter občutek za duh časa.       
 Damien Hirst - genij ali genialni prevarant?
       Mešanica obojega. Vsaj včasih je bilo tako.       
 Pete Doherty - genij ali genialni pozer?
Med slavnimi osebnostmi, s katerimi se je (po naključju ali pa ne) srečal Tadej Zupančič, je tudi Neil Tennant iz dua Pet Shop Boys. Kljub vznemirjenju oboževalca (zalezovalca?) sta na kratko pokramljala. Srečanje s svojim idolom opisuje v poglavju Neil Tennant in jaz (obstajata še poglavji Grace Jones in jaz in, seveda, Alex Turner in jaz). Foto: EPA
       Razlika med Londonom in Slovenijo je to, da stvari v Slovenijo pridejo že prečiščene in presejane, medtem ko je London v resnici velikansko sito. Res pa je tudi, da je pot običajno zanimivejša od cilja in da verjetno moraš videti tudi po 20 ali 30 slabih ali povprečnih bandov ali koncertov, da potem ugotoviš, kaj je res dobro.       
Nekje drugje je tretje knjižno delo s podpisom Tadeja Zupančiča. Leta 1990 je izšel njegov kinotečni zvezek Steven Spielberg, čez nekaj mesecev pa še knjiga o ameriški televiziji Pop TV. 'Zgodnja dela,' pravi. Foto: Založba Vale-Novak

Dodaj v

Intervju: Tadej Zupančič, vztrajni zalezovalec Londona

Ob izidu knjige Nekje drugje. Devetnajst let v Londonu
28. november 2010 ob 12:00,
zadnji poseg: 29. november 2010 ob 14:18
Ljubljana - MMC RTV SLO

"London je zelo lahko pogrešati, obenem pa ga vsake toliko časa moraš zapustiti, saj je zelo napeto, intenzivno, nasičeno mesto. Rad bi rekel, da grem lepo na deželo, kjer si lepo odpočijem, vendar pa to ni res: podeželje me dela malo živčnega."

Tadej Zupančič (1965) se je v London preselil leta 1991 in tam ostal. In še vedno, po 19 letih, se ga ni naveličal. Še zdaj se mu zdi neskončno, neverjetno fascinantno mesto. Doma je v Londonu, saj je največji del življenja preživel prav tam. "Res je, v Londonu se ni treba spreminjati, vendar pa se spreminjaš, ker se tudi London večno, skoraj obsesivno spreminja. In prav zato si v Londonu lahko to, kar si; samo še malo bolj," piše v uvodu v knjigo Nekje drugje.

Številni predstavniki mlajše generacije bralcev smo ga najprej spoznali prek njegovega odličnega bloga, na katerem nas med drugimi londonskimi utrinki vestno obvešča o vzhajajočih glasbenih zvezdnikih na britanski glasbeni sceni (in njihovih opravah in čevljih ter opravah in čevljih obiskovalcev koncertov). Nato smo začeli odkrivati njegove prispevke v Sobotni prilogi in se začeli razvijati v njegove zalezovalce, kakor sam označuje sebe v odnosu do določenih posameznikov, ki jih občuduje. London še vedno zalezuje z vsemi čutili. Pa čeprav se njuna ljubezenska zgodba ni začela ravno obetavno.

"'London ni enciklopedija, ampak album obsedenca, poln živopisnih izrezkov, ki nimajo zveze drug z drugim, razen tega, da si prizadevajo odkriti identiteto,' je razložil Jonathan Raban; rad si predstavljam oziroma upam, da lahko to velja tudi za mojo knjigo," je zapisal na ovitku svoje nove knjige, zbirke kolumn, kritik, blogov in drugih prispevkov Nekje drugje s podnaslovom Devetnajst let v Londonu. In prav ob izidu tega dela (pri založbi Vale-Novak) smo končno dobili priložnost, da pobliže spoznamo naš "predmet zalezovanja". In bili smo malo manj zadržani, kot je bil Tadej Zupančič ob srečanju z Alexom Turnerjem, pevcem in vodjem skupine Arctic Monkeys, ki ga že od začetka njihovega vzpona zalezuje. Čeprav ne kadi več, je vse, kar je lahko storil ob srečanju s Turnerjem, to, da ga je prosil za cigareto.

Tadej Zupančič je bil tudi gost oddaje Nedeljski gost na Valu 202. Pogovor, ki ga je vodila Nina Zagoričnik, poslušajte tukaj.
Pogovor je sicer zavil pretežno v glasbeno smer, a v knjigi je to le eden - sicer nikakor ne najmanj pomemben (!) - izmed štirih tematskih sklopov, iz katerih utripa London. Kot je na zadnji platnici knjige zapisal avtor: "Zanimalo me je vse običajno, vse efemerno, vse čudežno. Mesto. Londončani. Življenje. Glasba. Podzemlje. Podzemna. Pesniki. Pisatelji. Obiskovalci. Priseljenci. Turisti. Arhitektura. Knjige. Še več knjig. Slikarji. Droge. Tetovaže. Filmi. Moda. Glasbeniki. Še več glasbe. Slikarji. Gledališče. Stil. Stili. Ikone. Geniji. Klasika. Krona. Nogometaši. Skrajneži. Politika. Disko. Mediji. Kuhanje. Življenje! Še več mesta."

Na ovitku knjige, ki zajema devetnajst let vašega življenja v Londonu, ste objavili seznam devetnajstih pesmi, ki so vas zaznamovale. Glede na to, da je na vrhu omenjenega seznama The Perfect Kiss zasedbe New Order, vaša najljubša pesem "vseh časov", kot je mogoče prebrati v knjigi, zaporedje najbrž ni naključno?
The Perfect Kiss je na prvem mestu zato, ker je res moja najljubša pesem vseh časov. Vsake toliko časa se pojavi kakšna nova pretendentka, tudi med temi, ki so na tem seznamu, jih je nekaj, vendar potem ostanem kar pri – ali z – The Perfect Kiss. So pa druge pesmi, vsaj kot se mi zdi, med seboj povezane ali vsebinsko ali pa tematsko. Stvari sem si predstavljal takole: na prvem mestu so torej New Order, takoj za njimi pa sta Pet Shop Boys s svojo Love Comes Quickly. To, da so Electronic – kot odvoda obeh – potem na tretjem mestu, je popolnoma logično, pa tudi Getting Away With It je super pesem. In potem je potrebna klasika, torej Kraftwerk, z njihovo The Model, potem pa ledeno hladno nadaljevanje Kraftwerkov, namreč švedski duo The Knife. Potem je en manjši "francoski blok", The Libertines so takoj po The Strokes, ker tja tudi sodijo, Waterloo Sunset od Kinksov je najboljša pesem o Londonu, od Arctic Monkeys pa je Cornerstone, ki se mi zdi, da je njihova najbolj zrela pesem. Tako sem si predstavljal stvari: vse pesmi so, na določen način, povezane in prepletene.

V oči malce zbode dejstvo, da na seznamu ni Joy Division. Kaj lahko poveste sebi v zagovor? Kaj pa, recimo, The Smiths? Ne spadate (več) med častilce Morrisseyja?
Vem, saj vem. Najboljši izgovor bi seveda bil, da bi se, recimo, pesmi z Unknown Pleasures uvrstile od recimo 21. do 30. mesta, tiste z The Queen is Dead pa na naslednjih deset, pa bi bila stvar opravljena. V bistvu pa res ne vem. Bolj gre za to, da vse pesmi, ki so na tem seznamu, še vedno poslušam, seveda ne tako intenzivno, skoraj mrzlično kot včasih, ampak še vedno, Joy Division in The Smiths pa manj, čeprav sta obe skupini name vplivali bolj, kot bi si upal priznati. Mogoče pa res gre samo zato, da sem poskušal zatajiti to, kar je name res najboj vplivalo (smeh). Poleg teh dveh skupin na seznamu sicer zagotovo manjka še vsaj These New Puritans, ki so me popolnoma navdušili že s prvim albumom, z drugim, Hidden, pa še bolj. Mogoče pa bi pesmi s Hidden morale biti uvrščene nekje od 22. mesta naprej?

Sicer pa me je med sestavljanjem seznama najbolj šokiralo nekaj drugega: pogledal sem namreč na "števec" predvajanj na iTunes, ki je kar dober kazalec tega, kaj poslušam "sproti", mogoče tudi manj pozorno in včasih tudi na "zanko". Nikoli in nikdar ne bom povedal, katerih pet pesmi je bilo na prvih petih mestih. No, mogoče samo to, da je samo ena od njih tudi na seznamu na zavihku knjige.

New Order bi bili morda kar malo užaljeni, če bi vedeli, da ste večino prispevkov iz dela knjige, naslovljenega Glasbeni pouk, namenili "čudežnemu dečku" Alexu Turnerju in njegovim Arctic Monkeys in The Last Shadow Puppets … Turnerja v nekem prispevku - na neki način - primerjate celo s Strnišo in Makarovičevo. Kaj je tisto, kar ga (oziroma njegove verze) v vaših očeh (ali bolje, ušesih) dela tako posebnega?
(smeh) Dvomim, da bi se New Order zaradi tega posebej sekirali. V bistvu pa je šlo bolj za to, da se je prvič po zelo dolgo časa zgodilo, da sem lahko določen fenomen – torej Arctic Monkeys in kasneje The Last Shadow Puppets – spremljal "v živo" in skoraj iz prve roke. Celo pri Libertinsih je bilo vse skupaj bolj pasivno, verjetno zato, ker mi je šlo pri njih na živce še precej stvari, čeprav so bili njihovi gverilski koncerti zelo fajn, odnos med bandom in občinstvom pa – mogoče res ni boljše besede – pristen. Kljub tej izkušnji so se mi Arctic Monkeys zdeli prava supernova.

Je pa res – in pri tem nisem čisto sam – da verjetno padam na zelo poseben tip glasbenikov, ki sem se jim vedno pripravljen pustiti prepričati. Bernard Sumner, očitno, pa Nick Cave, vsekakor. In potem je že Alex Turner. Gre za senzibilnost, ki mi očitno paše. Pri Turnerju je zanimivo še to, da se je resnično razvil v izjemnega tekstopisca, mogoče že celo pravega pesnika. Sicer krasne vinjete o najstniškem življenju, ki so napolnile prvi dve plošči, je na tretji, torej na Humbug, začela dopolnjevati čudovita, krepka melanholija, ampak takšna z ostjo, ki reže. Je pa res, da tega verjetno ne bi bilo, če se ne bi lotil tudi The Last Shadow Puppets. Ta projekt je bila zanj – in tudi za nas – zelo pomembna in zanimiva postaja. V bistvu je vse skupaj zelo vznemirljivo in me res zanima, kakšen bo novi album Arctic Monkeys.

"28. oktobra me je britanski indie nehal zanimati," ste zapisali v Sobotni prilogi 22. novembra 2008. (Ne še obupati, ne ravno zdaj, ko smo v Sloveniji dobili celo "indie" večere v določenih klubih, smo si mislili.) Ste se morda do zdaj le malce omehčali? Vas je v zadnjih dveh letih katera izmed "The" skupin vendarle navdušila? (The xx ste pravilno napovedali mercuryja!)
Dobre glasbe je seveda manj kot glasbenega šodra – in samo za to je šlo v tistem malo bombastičnem ... no, zelo bomabastičnem stavku. Ampak z nečim pač moraš pritegniti pozornost. (smeh) The xx sem videl, ko so bili predskupina The Big Pink, tisti hip "prihodnosti londonske glasbe", vendar pa se je, kar je zelo pogosto, izkazalo, da bo prihodnost drugačna od tiste, kakršno so napovedovali mediji. Oboji so bili fajn, samo da so bili otroci iz The xx vseeno zanimivejši, vsaj po mojem. Ravno zdaj narašča, narašča, narašča zanimanje za The Vaccines, kvartet iz Londona, ki jih bom v živo sicer videl šele enkrat februarja, vendar pa je njihova pesem Wreckin' Bar (Ra Ra Ra) krasna minuta in pol malo razštelane glasbe. In to, da se začne z refrenom, je samo super.

Zadnje čase tudi k nam sem ter tja prikapljajo bolj aktualni predstavniki "urbane" glasbene scene (kakor se pri nas rado reče vsemu, kar ni ravno mainstream, dobili smo tudi precej "kul" Center urbane kulture v Šiški ...). Včeraj, na primer, so v Mariboru nastopili MGMT, ki so, kot ste zapisali, v Londonu uprizorili enega vaših najljubših koncertov leta, naslednji teden pridejo White Lies ... Kako na (ne)dogajanje na slovenski "sceni" gledate iz varne razdalje, od nekje drugje?
Ja, MGMT sta bila zelo v redu. Res je, da je tudi pri koncertih zelo veliko odvisno od zelo različnih stvari. Občinstvo, recimo, je bilo na njunem koncertu v Brixton Academy pošastno grozno in zdolgočaseno, ker je prišlo poslušat tiste tri uspešnice z njunega prvega albuma. Meni pa se je zdel novi, drugi album, Congratulations, krasen in fantastično dober. Razen zadnje pesmi. Kakor koli že, lepo je bilo, da se mi je zdelo, da sta itak igrala samo zame. To si zelo rad predstavljam tudi sicer. (smeh)

Razlika med Londonom in Slovenijo je to, da stvari v Slovenijo pridejo že prečiščene in presejane, medtem ko je London v resnici velikansko sito. Res pa je tudi, da je pot običajno zanimivejša od cilja in da verjetno moraš videti tudi po 20 ali 30 slabih ali povprečnih bandov ali koncertov, da potem ugotoviš, kaj je res dobro.

Vas, glede na dejstvo, da živite v kozmopolitskem Londonu, druge svetovne metropole – poleg Berlina – sploh še vznemirjajo? Kam se najraje odpravite, ko začutite "wanderlust"?
London je zelo lahko pogrešati, obenem pa ga vsake toliko časa moraš zapustiti, saj je zelo napeto, intenzivno, nasičeno mesto. Rad bi rekel, da grem lepo na deželo, kjer si lepo odpočijem, vendar pa to ni res: podeželje me dela malo živčnega. Rad imam velika pristaniška mesta, od Barcelone in Marseilla do Hamburga in ja, celo Rotterdama. Pa New Yorka. V glavnem se mi zdi kombinacija velemesta in morja najbolj elegantna rešitev. Res pa je, da nimam posebnih izkušenj iz drugih delov sveta, saj sem v glavnem potoval samo po zahodni Evropi in Združenih državah, vse ostalo pa, kot se mi zdi, me še čaka.

Je Dalston, o katerem ste v Sobotni prilogi pisali junija lani, še vedno "it" kraj londonskega nočnega življenja? Kaj pa Soho? Je civilni iniciativi uspelo ohraniti vsaj malo pristnosti?
Ja, Dalston je še vedno zelo zanimiv, čeprav je res, da se je veliko zanimivih stvari začelo dogajati v še bolj odročnih četrtih, recimo Peckhamu na jugu Londona. V Peckhamu, ki ga tudi veliko Britancev pozna predvsem po komediji Samo bedaki in konji je ena najvplivnejših "mladih" galerij v mestu, namreč Hannah Barry, tam pa je pognala tudi ena največjih atrakcij, provizorična restavracija Frank's Cafe & Campari Bar, na strehi 10-nadstropne garažne hiše. Soho, po drugi strani, je trenutno v eni izmed svojih ekspanzivnih faz, kar pomeni, da se stvari spreminjajo in da je vse skupaj malo živčno in vreščeče. Bomo videli.

Vsakogar pa se včasih loti domotožje. Kaj pogrešate takrat, ko pogrešate Slovenijo? Ali pa je London zdaj dom, po katerem se vam toži, ko ga za nekaj časa zapustite?
Domotožje je zelo relativen pojem. Tako kot je tudi dom kot tak nekaj precej relativnega; to, kar je dom za nekoga, je nenazadnje tujina – morda realna, morda samo čustvena ali intelektualna – za koga drugega. London je vsekakor dom zaradi kilometrine: še nikoli nisem nikjer živel tako dolgo kot živim v Londonu, celo rojstno Celje sem zapustil pri osemnajstih. Pogrešam prijatelje – in to v obeh mestih – in pogrešam tiste male, nenavadne, morda čudne, res posebne posebnosti, ki iz urbanega konglomerata naredijo nekaj več. Ja, dom, v bistvu. Mogoče pa bi to lahko bila definicija doma.

In še za konec - ker držimo obljubo, da vas ne bomo mučili z vprašanji o Williamu in Kate: katere čevlje bi obuli za intervju z Alexom Turnerjem? (Kot spretni zalezovalci - no, "izdal" vas je Ekoas na svojem blogu - vemo, da ste na predstavitev svoje knjige obuli McQueena ...)
(smeh) Kakšne udobne, mogoče? Kakšnega posebnega izbora sicer nimam, ampak verjetno bi šel kar v allstarkah. Razen če ne bi lilo, potem verjetno kaj od čevljarstva Hudson. (smeh)

Imate kakšen dober nasvet za vsakdanjo rabo?
Ko vas začnejo tetovirati, ne pozabite dihati.

Alenka Klun



A. K.
Prijavi napako
Komentarji
tzupancic
# 28.11.2010 ob 20:03
Hvala za link za Fiction, friteza. In hvala za komentar o Shoreditchu. O Shoreditchu in Hoxtonu imam sicer svoje mnenje, ki se očitno razlikuje od vašega (o tem je nekaj stvari tudi v knjigi). Ne glede na to, da se lahko tam "zaletiš v Alexo Chung", je dejstvo, da so Shoreditch in Hoxton skoraj popolnoma kolonizirali banalni hipsterji (na eni strani) in trgovci z novci iz Cityja (na drugi). Na srečo še obstajajo žepi odpora: The Macbeth na Hoxton St je majhen pub, v katerem bije veliko indie srce (pa čeprav je tudi malo komercialen), Xoyo na Cowper St je verjetno najbolj agilna nova "majhna" koncertna dvorana v Londonu, nekaj je potem še stare garde, vključno z The George and Dragon in Joiners, pa tudi v Old Blue Last in Hoxton Square Bar and Kitchen se najde kaj zanimivega, če lahko preveslaš skozi samozadovoljni hipsterski sirup in naduto osebje (to o nadutem osebju velja za Hoxton Square Bar and Kitchen). V bistvu hočem povedati samo to, da obstajajo deli mesta, ki so lahko komu iz kakršnegakoli razloga malo zoprni. Meni so zoprni Notting Hill, Leyton in, ja, Shoreditch in Hoxton. Za to, seveda, nimam kakšne posebno racionalne razlage, vendar še kar vpliva na moje obnašanje: ko grem, recimo, na koncert v Xoyo, grem naravnost tja, se ne oziram okoli in se koncentriram samo na glasbo, ne pa na druge, postranske stvari, ne glede kako atraktivne so.
Vprašanje o Dalstonu se je nanašalo samo na članek iz Sobotne, ki je ponatisnjen v knjigi. Verjetno bi moral dodati, da se stvari včasih spreminjajo bliskovito, včasih manj in tudi manj krčevito. In Peckham je bil samo bližnjica za to. Prav tako bi lahko, recimo, govoril o New Crossu.
friteza
# 28.11.2010 ob 12:28
Verjetno ne bom dobil odgovora, ampak vseeno.

Sam preživim 10 mesecev na leto v Londonu, prepričam sem, da se moj in g. Zupančičev glasbeni okus križa velikokrat, ampak nekaj mi pa ni jasno. Jaz trdim, da je trenutno (in zadnjih 5 let) center "underground LDN-a" (nobene povezave z rapom, hip hopom ali podobno, ampak zgolj indie indie sceno) Shoreditch in malce okoli.

Sej je Dalston Superstore čist fina zadeva, ampak samo v Shoreditchu lahko pomagaš g. Fursu iz Horrorsov nesti vrečke iz Tescota, se zaletet v Alexo Chung in zardet, ko se ti ona opraviči, večerjat s Farisom in premagat Tima Burgessa v pinkponku. :)

Čist pozitiven nasvet za Tadeja: Pojdi pogledat kdaj THE CAVE CLUB večere v Buffalo Baru.

Pa še nekaj za nedeljsko dopoldne
AA
# 29.11.2010 ob 15:21
uf, knjiga!!! odlično! :)
friteza
# 28.11.2010 ob 12:29
http://www.youtube.com/watch?v=qbV37jztM
2E

P.S.: The xx/The Xx in ne The XX.
Kazalo