S pripovedjo Zavetje v pečevju, ki je izhajala leta 1941 v časopisu Slovenski dom, je Janez Gregorin vzbudil veliko zanimanje bralcev. Foto: Celjska Mohorjeva družba
S pripovedjo Zavetje v pečevju, ki je izhajala leta 1941 v časopisu Slovenski dom, je Janez Gregorin vzbudil veliko zanimanje bralcev. Foto: Celjska Mohorjeva družba

"Za pet Kriščevih ran, Tone, kakšen pa si!" mu je udaril na ušesa nekje od daleč znan piskav glas. Neka drobna roka mu je segla pod pazduho in za vrat. Nekdo ga je poskušal vzdigniti. Še bolj od daleč je nato klical isti glas: "Liza! Brž pomagat!" Obe sta ga spravili na noge. Odprl je oči, pa ni spoznal nobene. "Francozi streljajo! Francozi so v Senožeti! Burga, brž pojdi pogledat, tebi ne bodo nič naredili! Burga, brž pojdi pogledat!" je blebetal kakor otrok. Komaj sta ga razumeli. S težavo sta ga spravili v zavetje. Takega hrusta je bilo težko premakniti.

Odlomek iz knjige

Delo, ki je izhajalo leta 1941 v podlistkih časopisa Slovenski dom, je postavljeno v gore nad Kamnikom in v kmečke vasi pod njimi, kjer se v času francoske okupacije kmetje upirajo, to pa izzove vedno hujše grozovitosti. Pred nasiljem se umaknejo v zavetja visoko v pečevju, med prebivanjem v zasilnih domovanjih v gorah pa srečajo plahutarje oziroma rokovnjače. Ko se naposled vrnejo v dolino, od tam preženejo tujce, s tem pa je avtor nakazal konec okupacije Nemcev in Italijanov, ki je sam ni dočakal, je pojasnil urednik knjige France Malešič.

Janez Gregorin se je rodil leta 1911 v Brezju pri Dobrovi v bližini Horjula, dve leti za njim pa še mlajši brat Miro, s katerim sta kot mladostnika postala izredna plezalska naveza, ki je osvajala stene Kamniško-Savinjskih in Julijskih Alp, je Malešič predstavil Gregorinovo življenjsko pot. Ob filozofiji so Gregorina zelo zanimale gore, o katerih je tudi precej pisal v Planinskem vestniku in drugod. V 30. letih minulega stoletja je bil osrednja planinsko-gorska pisateljska osebnost z območja Kamniško-Savinjskih Alp. Kot zanimivost je Malešič omenil, da je prav on v literaturo o planinstvu uvedel besedi gornik in gorništvo.

Velikansko zanimanje bralcev
Močno sta ga zaznamovala bolezen in prihod druge svetovne vojne. Tako je v ljubljanskem časopisu Slovenski dom, pri katerem je bil novinar, s psevdonimom Igor Zagrenjen začel v podlistkih objavljati pripoved Zavetje v pečevju, s katero je petih mesecih oziroma v 117 nadaljevanjih vzbujal pozornost in veliko zanimanje pri bralcih, ki so v francoskem okupatorju prepoznavali nemškega oziroma italijanskega.

Zavetje v pečevju je Gregorinovo zadnje in najdaljše besedilo. Njegovo delo dotlej lahko po Malešičevih besedah uvrstimo v tri zvrsti: planinske črtice, impresije in daljši filozofski zapisi o gorah. Po hudi in daljši bolezni je umrl 4. oktobra 1942 v ljubljanski bolnišnici.

"Za pet Kriščevih ran, Tone, kakšen pa si!" mu je udaril na ušesa nekje od daleč znan piskav glas. Neka drobna roka mu je segla pod pazduho in za vrat. Nekdo ga je poskušal vzdigniti. Še bolj od daleč je nato klical isti glas: "Liza! Brž pomagat!" Obe sta ga spravili na noge. Odprl je oči, pa ni spoznal nobene. "Francozi streljajo! Francozi so v Senožeti! Burga, brž pojdi pogledat, tebi ne bodo nič naredili! Burga, brž pojdi pogledat!" je blebetal kakor otrok. Komaj sta ga razumeli. S težavo sta ga spravili v zavetje. Takega hrusta je bilo težko premakniti.

Odlomek iz knjige