Ko je kitarist Rolling Stonesov Keith Richards daljnega leta 1979 spoznal eno najbolj iskanih manekenk prejšnjega stoletja, Patti Hansen, jima ni nihče napovedoval dolgoročne skupne prihodnosti. Toda par se je poročil leta 1983 in vse do danes dokazuje nasprotno. Skupaj imata dve hčerki. Foto: EPA
Ko je kitarist Rolling Stonesov Keith Richards daljnega leta 1979 spoznal eno najbolj iskanih manekenk prejšnjega stoletja, Patti Hansen, jima ni nihče napovedoval dolgoročne skupne prihodnosti. Toda par se je poročil leta 1983 in vse do danes dokazuje nasprotno. Skupaj imata dve hčerki. Foto: EPA
Keith Richards, Življenje
Richards v knjigi med drugim zbija šale na račun velikosti (oziroma majhnosti) Mickovega korenjaka. Šele letos je v intervjuju za Q priznal, da kolega pravzaprav golega še ni videl na lastne oči in "da so take šale med prijatelji dovoljene". Foto: Založba Učila

Life (Življenje), avtobiografija Keitha Richardsa, je letošnja dobitnica nagrade Normana Mailerja, ki jo podeljujejo za najboljšo biografijo. Knjiga spominov je lani izšla v večmilijonski nakladi in je od takrat, najbrž ne ravno presenetljivo, postala ena najbolj prodajanih knjig izpod peresa kakega rockerja.

Clintonova tašča, najbolj goreča "grupica"
Na podelitvi nagrade v New Yorku je Richards dejal, da se - glede na to, da piše pesmi že od svojega 16. leta -, na literarni prireditvi ne počuti ravno kot riba na suhem. Prireditve se je udeležil tudi nekdanji ameriški predsednik Bill Clinton, ki je Richardsa predstavil kot svojega prijatelja in povedal anekdoto o tem, kakšna silna Richardsova oboževalka je bila njegova nedavno preminula tašča ("Si predstavljate, kako je živeti z 92-letno grupico, žensko, ki živi in diha za Rolling Stonese?") Mimogrede, srečanje Hillaryjine matere Dorothy Rodham z Richardsom je za film Shine A Light dokumentiral tudi Martin Scorsese.

Na torkovem literarnem večeru je med drugim spregovoril Elie Wiesel, Nobelov nagrajenec, ki je preživel holokavst in ki je tokrat prejel nagrado za življenjsko delo. Richards se tej ugledni druščini sicer ni pustil zastrašiti in je nagrado sprejel z besedami: "Tale je za v anale, če me razumete, vi pisuni!" Sin tovarniškega delavca je na galavečer prišel v opravi za na koncert - s sončnimi očali, dolgim šalom in značilno rutico v laseh se je med drugim razgovoril tudi o svoji odvisnosti od heroina ("Edini resni stvari, ki me je kdaj zanimala, sem se odpovedal.").

Od otroških let do ravsov z "Brendo"
Življenje je letos izšlo tudi v slovenskem prevodu, in sicer pri založbi Učila. Za prevod je poskrbel Andrej Hiti Ožinger. Čeprav se okrog njenega avtorja že leta pletejo razni urbani miti in legende - od tega, da je posnifal pepel svojega pokojnega očeta pa do epskih pretiravanj tega, čez koliko mamil se je prebil v svojih "zlatih" letih - je knjiga vseeno resno čtivo, ki popiše vse od Keithovega odraščanja v povojni Angliji do njegove prikupno ekscentrične družine, časov ustanovitve Stonesov in Richardsovega ljubezenskega rivalstva s pokojnim Brianom Jonesom in seveda burnega odnosa z Mickom Jaggerjem (Richards ga v knjigi večkrat omenja kot "Brendo" in "Njeno Visočanstvo".) Kljub kitaristovemu slovesu nepopravljivega rokenrolskega odpadnika tako izmed platnic vstaja portret lucidnega, prizemljenega družinskega človeka.

Nagrada ni brez teže
Med dosedanjimi dobitniki nagrade, ki so jo letos podelili že tretje leto, sta nobelovca Toni Morrison (2009) in Orhan Pamuk (2010), oba za življenjsko delo. Lani je bil za življenjsko delo na področju publicistike nagrajen tudi ustanovitelj revije Rolling Stone Jann Wenner.

Nagrada je ime kakopak dobila po ameriškem pisatelju Normanu Mailerju, ki je umrl leta 2007. Dvakratni Pulitzerjev nagrajenec je zaslovel že s svojim prvencem, romanom drugi svetovni vojni Goli in mrtvi. Veljal je za vsestranskega in spornega pisatelja, ki je s svojimi provokativnimi romani pogosto razburjal javnost. Pulitzerjevo nagrado je dobil leta 1968 za roman The Armies of the Night (Vojske noči), leta 1979 pa še za roman Krvnikova pesem.