Nagrada je bila ustanovljena na pobudo Vitala Klabusa, ime ji je dal sedanji predsednik DSP-ja Veno Taufer: "Josip Stritar je bil po Čopu prvo resno ime slovenske kritike, postavil je merila, ki veljajo še zdaj." Dosedanji nagrajenci so bili Mitja Čander, Petra Vidali, Ignacija Fridl, Vanesa Matajc, Urban Vovk, Lucija Stepančič, Alenka Jovanovski, Petra Pogorevc, Gorazd Trušnovec, Tina Kozin, Jelka Ciglenečki, Goran Dekleva, Gaja Kos in Ana Geršak.

"Gre za zelo pomembno vzpodbudo za mlade kritike, saj jim je potrebno dati priznanje. Vidno pa je, da v kasnejših letih pride do osipa kritiških peres, mnogi pisanje kritik opustijo ali pa se preusmerijo v teorijo, literarno zgodovino. Prav je, da je kritiško polje v Sloveniji prepuščeno mladim, senzibilnim, je pa potrebno opozoriti tudi na medije, ki omejujejo kritiške možnosti. Kazalo bi, da bi bili kritiki nekoliko agresivnejši, se prilagodili dejstvu, da jih mediji omejujejo, prilagodili formo, izraz (ne pa merila!) mediju, ki ga v danem trenutku nagovarjajo. Na ta način bi kritiki uveljavili nekaj vzpodbudnega za slovensko literaturo. Nekoliko agresivnejši pristop, da," je povedal Taufer.

Letošnjo Stritarjevo nagrado z odločitvijo žirije v sestavi Peter Kolšek (predsednik), Andrej Blatnik (pisatelj in literarni strokovnjak) in Ana Geršak (lanska nagrajenka) je prejela Mojca Pišek. Žirija je v utemeljitvi med drugim zapisala:

"Berljivost in globina" v tekstih Piškove
"Čeprav se osredotoča predvsem na slovensko žanrsko literaturo, njene obravnave spretno izrabljajo in celo presegajo običajne literarno-teoretske instrumentarije ter segajo na področje sociološke analize z osupljivo slogovno in terminološko ekspertizo. V žanrski literaturi razbira drobne patologije sodobne družbe, kar daje njenim kritikam dodatno širino. S privzemanjem semantičnega modula obravnavanega dela Mojca Pišek razkriva fabulativno inkoherenco od znotraj. Avtoričina kritiška agilnost pride do izraza tako v kratki kot v dolgi formi, tako v časopisnem kot strokovno literarnem kontekstu; njene tekste odlikujeta izjemna berljivost in globina."

Mojca Pišek je nagrado sprejela z besedami: "Literarna kritika je vse tisto, česar avtor in založnik ne želita objavljenega. Vse ostalo je literarni piar. Je negativno kritiko spisal zadirčen kritik ali jo je naredila slaba knjiga? To je vprašanje o kokoši in jajcu v svetu kritične recepcije knjig. Literarna kritika je malo ekonomije in varstva potrošnikov, preostalo pa je matematika in statistika. S knjigami je kot pri vsakem drugem 'nakupu'. Za večino izdelkov se izkaže, da bi lahko živeli brez njih. Avtorju in kritiku, obema, so pomembnejši bralci. Edina enačba, ki se kritiku izide, je skrhana samopodoba avtorja krat srd založnika, nikoli slaba volja bralcev, ki jim priporoča povprečne knjige. Pravi predmet kritike je še bolj neulovljiv in nehvaležen, kot se zdi, saj so to redko slabe knjige, pač pa so njen dejanski predmet povprečne knjige. Statistično neverjetno je, da bi bilo vse dobro. Statistično neverjetno je, da bi bilo vse slabo. Najbolj verjetno je, da je večina povprečna. In res, na zelo slabo in zares dobro knjigo naleti kritik tako redko, da mora zaupati verjetnosti. Najlepše je seveda imeti v rokah knjigo, o kateri lahko mirno zapiše vse najboljše. Sicer pa to ni zares odvisno od njega. Odvisno je od avtorja in od sistema, ki avtorja omogoča. Še največ lahko za kritiko naredi avtor sam. Piše lahko boljše knjige in v objavo ponuja najboljše. Avtorjem povprečnih knjig se ni treba bati kritike. Njihov literarni agent in aktualni zaveznik je slab okus."