Sto dvajset dni Sodome velja za de Sadovo zgodnje delo, ki je bilo vir navdiha za vsa naslednja. Napisal ga je na drobne lističe, ki jih je skrival v steni zapora Bastilja, kjer je bil zaprt leta 1785; na papir je prelil seksualne orgije premožnih francoskih svobodomislecev, ki so posiljevali, mučili in na koncu umorili svoje večinoma mladoletne žrtve. (Delo ni zgolj katalog perverzij in mučenj, temveč vsebuje zelo kompleksne navezave na literaturo in misel neke dobe ter kritiko vladajoče oblasti.)

Pergamentni zvitek, dolg 12 metrov, so odkrili v skrivališču v zidu celice v pariškem zaporu Bastilji, ko je ta bila poškodovana v času francoske revolucije leta 1789. Po padcu Bastilje se je rokopis izgubil, kot po čudežu se je nato znašel pri neki družini.

Trenutno še v zasebni lasti
Sedanji lastnik zvitka je Gerard Lheritier, predsednik in ustanovitelj podjetja Aristophil, ki je specializirano za redke rokopise. Ta ga je prinesel nazaj v Francijo, da ga bo razstavil v svojem rokopisnem muzeju v Parizu. Francoz je rokopis, ki ga je kupil za sedem milijonov evrov, doslej hranil v Švici.

Sam želi, da bi bil rokopis nekoč last francoske nacionalne knjižnice. Francoskemu ministrstvu za kulturo je bojda predlagal, da bi ga obdržal še pet let, nato pa bi ga podaril knjižnici, vendar se ministrstvo še ni odzvalo na njegov predlog.

Delo, ki ga je de Sade sam opisal kot "najbolj nečisto zgodbo, kar jih je bilo od začetka našega sveta", je leta 1904 izšlo v Nemčiji, potem ko je rokopis pridobil neki nemški psihiater.

Sveti gral zbiralcev erotike
Pergamentni zvitek je nato leta 1929 kupil mož Marie-Laure de Noailles, ki je bil neposredni potomec de Sada. Potem ko je bil ukraden, pretihotapljen v Švico in prodan zbiralcu erotičnih predmetov Gerardu Nordmannu, je švicarsko sodišče leta 1998 odločilo, da družina Noailles ni več upravičena do njega, saj je bil pozneje odkupljen v prepričanju, da je kupčija zakonita.

Od razuzdanega častnika do norca
Markiz de Sade (1740-1814) se je rodil v Parizu. Povezan je bil s kraljevo rodbino Conde. Med sedemletno vojno (1756-63) je služil kot konjeniški častnik in že takrat je bil znan po razuzdanem življenju. Od leta 1763 je bil večkrat v zaporu, med drugim so ga obtožili sodomije in umora. Leta 1772 je zbežal v Italijo. Po letu 1777 se je spet večkrat znašel v francoskih ječah. Po Napoleonovem ukazu je od leta 1801 do smrti bival v zavodu za duševne bolnike v Charentonu.

V delih je zagovarjal in opisoval psevdofilozofsko utemeljeno nebrzdano spolno življenje, polno bolestnih obscenosti in patološke krutosti. Glavna dela so poleg že omenjenega romana še Justine ali nezgode kreposti, Juliette in Nova Justine ter zbirka novel Zločini ljubezni ali delirij strasti.