Knjige
Tone Škrjanec
"Škrjanec lahko brez patetike in kiča piše o stvareh, kot sta jutranje čivkanje vrabcev pod oknom ali pa svetlikanje pivske pene v soncu," je v svoji recenziji zbirke Dihaj ugotovila Veronika Šoster. "Za tak pogled so potrebni potrpljenje, umirjenost in umerjenost notranjosti." Foto: ARS/Maj Pavček
       Tone Škrjanec ni zgolj skuliran bitniški hedonist, ki piše krasne pesmi in 'se ne sekira' glede nepomembnih in vseh ostalih stvari. Je tudi 'undercover' zenmojster, ki vidi v srčiko stvari, vidi tako smeti kot lepoto, vonja kri in parfum, pozna ranljivost in nemoč, in zna sočasno zadržati (in zdržati) prisotnost vsega, kar smo in kar nas obkroža, to neznosno lahkost bivanja, v besedah, ki jih lahko vzamemo s sabo na pot ali se zavijemo vanje kot v dekico.       
 iz utemeljitve nagrade
Zbirka Dihaj predstavlja nadaljevanje pesniške linije od pagod na veter prek Bakra in Kože do novejših zbirk. Iz pesmi Netopirji: »hladno je. ogenj crkuje. / zato ta pulover / iz šetlanda z jeleni. / izum negorečega papirja / je poslednja norost / in začetek konca. / šele zvečer se prikažejo netopirji. / vse to veš. bil si zraven.« Foto: emka.si
       Očitno knjiga ni tako slaba, kot včasih sam mislim, da bi znala biti.       
 Tone Škrjanec

Dodaj v

Pesniška zbirka leta: po Veronikini nagradi Tone Škrjanec osvojil še Jenkovo

Po Veronikini nagradi še eno ugledno pesniško priznanje
26. oktober 2018 ob 21:08
Ljubljana - MMC RTV SLO, STA

Jenkovo nagrado za najboljšo pesniško zbirko zadnjih dveh let je prejel Tone Škrjanec za zbirko Dihaj. Nagrado, ki jo podeljuje Društvo slovenskih pisateljev, so mu izročili v Mavčičah blizu Podreče, kjer se je pred 183 leti rodil Simon Jenko.

Kot piše v utemeljitvi, Škrjanec s svojo zadnjo pesniško zbirko Dihaj (Aleph, Center za slovensko književnost) "ostaja na sledi poeziji, ki se izogiba velikim izjavam in gestam, kot bi hotela resnično zajeti in pokazati svet, ki jo obkroža, pa se zaveda vseh pomanjkljivosti jezika in človeškega dojemanja sveta. Zato govori šele, ko ujame hip nenadejanega, ki se lahko utrne kadar koli, in je lahko zdaj kaplja sline na koži ali pivska pena, ki se 'izredno lepo svetlika v zgodnjem popoldanskem soncu'".

Tudi utemeljitev nagrade je poezija
Kljub dostopnosti in izraziti komunikativnosti pesmi govorec pesmi po prepričanju žirije ni zgolj "skuliran bitniški hedonist, ki piše krasne pesmi in 'se ne sekira' glede nepomembnih in vseh ostalih stvari. Je tudi 'undercover' zenmojster, ki vidi v srčiko stvari, vidi tako smeti kot lepoto, vonja kri in parfum, pozna ranljivost in nemoč, in zna sočasno zadržati (in zdržati) prisotnost vsega, kar smo in kar nas obkroža, to neznosno lahkost bivanja, v besedah, ki jih lahko vzamemo s sabo na pot ali se zavijemo vanje kot v dekico."

"Tiho sedenje in poslušanje ostajata radikalen stejtment. Nismo lovci, iskalci smo, vsako naše iskanje ima nepričakovan konec, in prav to vzbuja upanje," je v utemeljitvi še zapisala žirija.

Škrjanec, ki je letos za pesniško zbirko Dihaj že prejel Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko, ki jo podeljuje Mestna občina Celje, je povedal, da ga je Jenkova nagrada presenetila, "saj ni v navadi, da bi se nagradi podeljevalo za isto zbirko". Kot je še povedal, je zelo počaščen in zadovoljen. "Očitno knjiga ni tako slaba, kot včasih sam mislim, da bi znala biti," je dodal.

Žirijo so sestavljali lanska nagrajenka Veronika Dintinjana (predsednica), Aljaž Koprivnikar, Diana Pungeršič, Domen Slovinič in Glorjana Veber, ki je lavreatu na nocojšnji prireditvi tudi izročila plaketo.

Kako poeziji vrniti primat množične pozornosti?
Letošnja novost je bila, da se je žirija namesto petih nominirancev v prvi polovici oktobra odločila objaviti daljši seznam 11 zbirk, ki so lahko upale na nagrado. Kot razlog je navedla nevidnost poezije v javnih občilih, čeprav je ta "nepogrešljiv del govorice vsake družbe". Pozneje je sporočila še ožji izbor za nagrado.

Tudi letošnji lavreat meni, da se poezija izgublja v medijskem prostoru. Pred časom je bilo v časopisih neprimerno več tega, pa tudi v drugih medijih, čeprav je absolutno največji primanjkljaj opaziti v časopisih. Ni kritik, le tu in tam kakšna notica o knjigi, da je izšla, je povedal.

Posledično se mu zdi, da se tudi v širši družbi izgublja zavest o obstoju poezije. "In potem, če se o tem ne piše, če se nekaj ne naredi, je še slabše," je poudaril in dodal, da ljudje danes ne znajo več brati. "Z računalniki je branje postalo čisto nekaj drugega, tu gre vse po diagonali. Poezija pa zahteva svoj čas in celega človeka. Ne moreš preleteti pesmi. Pesem ali prebereš, si vzameš čas, se zamisliš, ali pa je to le zapravljanje časa, če greš kar tako prek nje," je sklenil Škrjanec.

V ožjem izboru za Jenkovo nagrado, ki je vredna 1.000 evrov bruto, so bili letos še Esad Babačić s pesniško zbirko Odrezani od neba, Jure Jakob z zbirko Lakota, Maja Miloševič z zbirko Oder za gluhe, Ana Pepelnik z zbirko Tehno in Nataša Velikonja z zbirko Preveč vljudna.

A. J.
Prijavi napako
Komentarji
cene vols
# 26.10.2018 ob 22:16
"Nisem profesionalec v teh vodah...."
Pa kljub vsemu sodiš zbirko po eni pesmi. Bravo!
velenjcan
# 27.10.2018 ob 08:59
Sestavni del zgodbe ni samo to, da poezije v časopisih praktično ni, ampak tudi to, da bralci ne razumejo, da pesem nastaja v njihovi glavi, bralec sam iz zapisanih besed dela, 'konstruira' pesem. Očitek, da to ni poezija ipd., leti torej najprej na bralca, šele potem na avtorja.
oleander_in_pes
# 27.10.2018 ob 01:06
Meni je všeč, kaj morem.
Dialog vidim tu, z neko drugo knjigo pesmi ...

Mislil sem, da bi nagrado utegnil dobiti Jure Jakob, no, ampak sem zadovoljen.
Iskrene čestitke z galerije!
zamudnik
# 26.10.2018 ob 23:50
Meni je pa to všeč. Prav tako razmišljam, zakaj, pa ne vem. Mogoče zaradi tega ne bom lažje bicikliral, ampak za trenutek je prineslo neko svetlobo.
Bivši uporabnik
# 26.10.2018 ob 22:08
Nisem profesionalec v teh vodah a mislim, da je naša poezija padla na zelo nizek nivo. Pod kotickom sorodne novice je moč najti posnetek kjer Tone eno pesmico tudi prebere. Menim da gre za neurejeno shizofrenicno bluzenje. Vse v duhu modernega časa, ko ni časa za kvaliteto. Kam so izginile rime? Kam se je skril ritem? Kaj je pesnik hotel povedati? Zna sploh kdo obcasno pripovedovati skozi pesem? Brez glave in repa vse povprek nametano v vrstice. In to dobi nagrado in splošno hvalo.
oleander_in_pes
# 27.10.2018 ob 01:08
Pa kako res je, poezijo so skoraj povsem izrinili iz časopisov.
Bivši uporabnik
# 26.10.2018 ob 22:24
Da, najprej je prebral svojo najboljšo, verjetno ni začel z najslabšo :P
esspero
# 26.10.2018 ob 22:19
Drugačnost in notranja moč poezije je bistvena v kiču raznih rim.! Zato lahko rečem na videno , čeprav še nisem prebral njegovih poezij ,a jih bom da je šla nagrada zasluženo v prave roke. Zato čestitke tako njemu kot tistim , ki so mu nagrado podelili.!
Janček
# 27.10.2018 ob 10:09
Ko sem prebral avtorjevo pesem NE VEM NE VEM, ki jo je med komentarji objavil bivši uporabnik, sem dobil asociacijo na pesem Dodirni mi kolena od Zane. Vsi malo starejši se je gotovo spomnite, moram pa priznati, da smo bili tedaj preveč pozorni na druge stvari in da smo po krivici spregledali vrhunsko poezijo tudi po novodobnih kriterijih.

Hej, moja dušice, izbaci bubice
iz svoje lepe lude plave glavice
ne budi dete
obuci papuče, dodaj mi jastuče
nežno me zagrli i ponašaj se prirodno
skuvaj mi kafu, napravi sendvič
lepo ugosti i zadovolji me

Hej, moja dušice, ostavi lutkice
koje te jure i stalno ti dosadjuju
ne budi dete
kupi mi haljine, srebrne lančiće
crvene maline i kartu do Amerike
znamo se skoro već deset dana
daj mi svoj auto i ključ od stana

Hej na sveže mleko miriše dan
ptice pevaju na sav glas
jutro njiše vetar, dodirni mi kolena
to bih baš volela

Hej plavo nebo zuri u stan
žuti leptir mazi moj vrat
jutro njiše vetar, dodirni mi kolena
to bih baš volela
magnapurga
# 27.10.2018 ob 09:00
@velenjcan: Smo v samozavestnih časih, kar se umetnosti tiče: "To je brez veze, saj ne razumem."
Bivši uporabnik
# 26.10.2018 ob 22:39
Presodite sami, sedaj bom utihnil... (najdeno na internetu)

NE VEM NE VEM

z malo pišem iz čiste radosti in lenobe.

prebiram knjigo pesmi,

nekakšen priročnik o jadranju,

vrveh in starodavnih veščinah.

sem zaradi tega kaj boljši. morda,

ne vem, vsekakor pa bolje diham,

lažje poganjam bicikel po klančini jutra.

spominjam se časov, ko smo smreke

omenjali predvsem v zvezi z vitkostjo in lepoto,

in v tem kontekstu ne gre pozabiti

veličastnih ladij, s katerih se v morje

spuščajo debele z mahom poraščene vrvi,

na katerih rastejo družine školjk, okoli njih pa

večje in manjše ribe in množice

izredno majhnih zadev ­– prepričujem se,

da je to plankton in ne razpadle smeti – in je vse skupaj

videti kot vesolje, ko takole sedim na robu pomola,

opletam z nogami in med koleni opazujem

ta mini kozmos, prekrit z odsevom neba.

ples se kot vedno raztegne v karneval in

ob večerih, ko glasba utihne,

se prižgejo luči, prižgejo se luči

in zapahnejo se vrata. pride čas

tkanja neskončnih pragov, brbranja

o nadlepih čarovnicah, razmisleka o tem,

da se najprej pustiš zapeljati, potem

pa te premami dom. veliko morja je na vse konce

in ptic. nobenih jader na vidiku. samo ostanki

vzhodne kuhinje, eksotičnega suvanja z boki, lave besed,

in kupček posedle panakote.

postanite lahki, bodite svetloba.

razmišljam, pa vseeno ne vem.
Bivši uporabnik
# 26.10.2018 ob 22:30
Drugačnost in notranja moč... Kot da govorimo o avrah. In prav to delajo moderni pesniki: vse je zavito v neko votlo abstraktnost.
Kazalo