Peter Božič, kronist življenja ljudi z roba družbe

"Literarna zapuščina Petra Božiča je bogata. Zasluži si pozorno obdelavo literarne zgodovine in teorije, tako njegova dramatika kot proza," je za MMC povedala direktorica SMG-ja Uršula Cetinski.

Več o življenju in političnem udejstvovanju Petra Božiča preberite tukaj.

V 77. letu je umrl Peter Božič, vidna osebnost slovenskega političnega življenja, pisatelj in eden glavnih predstavnikov absurdne dramatike v sodobni slovenski književnosti.

"Božič velja za enega zadnjih ustvarjajočih predstavnikov morda najpomembnejše literarne generacije na Slovenskem po drugi svetovni vojni, rojene okrog leta 1930. Ta generacija je skozi revije Beseda, Revija 57 in Perspektive, predvsem pa z lastnimi teksti z naglim rezom približala domačo ustvarjalnost sočasni evropski praksi, prežeti z modernizmom in eksistencializmom. Božičev delež v tej zgodbi je izjemen. Njegove drame so odpirale teatrska obzorja, njegova proza je zarezala v slovensko psihopatologijo kot skalpel. Očeta Vincenca smrt je eno najbolj pretresljivih pričevanj o drugi svetovni vojni nasploh," so zapisali na Študentski založbi.

Božič se je rodil 30. decembra 1932 na Bledu, med drugo svetovno vojno so ga s starši izselili v Vroclav. Po vojni je obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani in maturiral v Mariboru. Služboval je kot knjižničar in učitelj, bil svobodni pisatelj in časnikar; bil je glavni urednik lista Mentor. Objavljal je v revijah Svit, Beseda, Revija 57, Perspektive idr., so zapisali v Enciklopediji Slovenije leta 1987.

Ustvarjal pripovedno prozo in dramatiko
Peter Božič je enako intenzivno ustvarjal v pripovedni prozi in dramatiki. Odkrival je predvsem golo eksistenco ogroženih ali izobčenih posameznikov, prikazoval življenje ljudi na robu, zunajmeščansko urejene družbe: mestno revščino, lumpenproletariat, v romanu Očeta Vincenca smrt bedo vojnega časa in izgnanstva.

Uvajal je modernizem v slovensko pripovedno prozo in nove tipe slovenskega romana: od eksistencialističnega (Izven, Na robu zemlje) do absurdistično nadrealističnega (Zemlja). V dramatiki se je razvijal od ekspresionizma k absurdni drami, sorodni Beckettu in Ionescu, so zapisali na Portalu slovenskih pisateljev.

Obsežen opus in seznam priznanj
Med Božičevimi proznimi deli so Izven, Na robu zemlje, Jaz sem ubil Anito, Zemlja, Na njeni travi, Očeta Vincenca smrt, Človek in senca (1990), Zdaj, ko je nova oblast, med dramami pa Človek v šipi, Zasilni izhod, Križišče, Vojaka Jošta ni, Kaznjenci, Dva brata in Komisar Kriš.

Božič je med drugim leta 1972 prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 2002 pa je prejel državno odlikovanje, srebrni častni znak svobode RS.

Nedavno je izšla Božičeva drama Šumi, ki jo bodo v prihajajoči gledališki sezoni postavili na oder Slovenskega mladinskega gledališča (SMG). Za MMC je o Petru Božiču spregovorila Uršula Cetinski, direktorica in umetniška vodja SMG-ja.

---

Za prihajajočo gledališko sezono ste v SMG-ju pripravljali uprizoritev Božičeve drame Šumi. Je avtor sodeloval pri ustvarjanju odrske postavitve drame, ki jo je po dolgem premoru od pisanja dram napisal z vašim gledališčem v mislih?
Petra Božiča je Slovensko mladinsko gledališče povabilo k sodelovanju pred dvema letoma, saj se mi je utrnila ideja, da bi bil njegov roman Chubby was here, ki je izšel pred dvema desetletjema, dandanes lahko zanimiva iztočnica za gledališko uprizoritev. Peter je bil povabila zelo vesel, ker mu je gledališče ogromno pomenilo. Bil je tudi podpredsednik sveta našega gledališča, rad je obiskoval naše predstave, o katerih sva se veliko pogovarjala in njegovo razumevanje gledališča mi je bilo zelo blizu. V zadnjem času je poseben vtis nanj naredila predstava Razdejani, kjer je občudoval, kako je Vinko Möderndorfer zrežiral ta zahteven tekst britanske dramatičarke Sarah Kane, in zato si je želel, da bi Möderndorfer režiral tudi dramo, ki jo je začel pisati. Pisanje njegove drame za naše gledališče, ki je nastala po dvajsetih letih njegovega dramatskega molka, naju je zelo zbližalo na najlepši mogoč način: v skupni veri v umetnost.

BARBARA (za šankom v Šumiju): A je bil danes sploh kdo tukaj? MARIJA: Težko ti to povem. BARBARA: Torej je bil tukaj, Chubby? MARIJA: Bil je tukaj. Rekel mi je, da zadnjič. Poglej, kaj je napisal na zid: CHUBBY WAS HERE BARBARA: In to je vse. MARIJA: Čisto vse! In za zmeraj. KONEC Zaključni prizor iz drame Šumi

Je Šumi torej nekakšna dramska različica Božičevega romana Chubby was here, po katerem je nastal tudi dokumentarec Karpa Godine?
Res se je vse skupaj začelo z idejo o dramatizaciji romana, vendar se je kmalu izkazalo, da Peter Božič, sicer navdihnjen s tem romanom, piše popolnoma novo dramo. V romanu se zgodba vrti okoli Chubbyja, ki ima poteze pesnika Vojina Kovača Chubbyja, ki je bil del umetniško-intelektualne druščine, ki se je sestajala v slovitem lokalu Šumi, nasproti ljubljanske Drame. V drami pa je Božič v ospredje postavil Chubbyja kot sina, ki izpolnjuje zadnjo očetovo željo, in sicer pokop očetovih ostankov v rodnem Štamaću. V osredju je torej odnos sina do očetove dediščine, ki se v romanu pojavlja kot eden izmed številnih motivov. Petrova drama Šumi, ki jo bomo premierno uprizorili konec februarja prihodnje leto, je junija izšla pri Študentski založbi.

Kdo je bil v vaših očeh Peter Božič, kaj je za vas najpomembnejši del njegove literarne zapuščine?
Literarna zapuščina Petra Božiča je bogata. Zasluži si pozorno obdelavo literarne zgodovine in teorije, tako njegova dramatika kot proza. Med najlepšimi biseri tega opusa je zame roman Očeta Vincenca smrt. Peter Božič je zame osebno pomemben slovenski dramatik in pisatelj 20. stoletja, inovator, poleg tega pa človek, ki smo ga vedno lahko prosili za pomoč, kadar se je bilo potrebno boriti za status umetnosti v tej državi.

Prijavi napako